Jedro

Začasna odredba, na podlagi katere bi se do pravnomočnega dokončanja upravnega spora (v katerem se presoja zakonitost odločbe o zavrnitvi ponovne prošnje za azil) zadržalo izvrševanje namestitve prosilca za azil v center za tujce oziroma njegova odstranitev iz države, ni mogoča, ker je bil tujec že odstranjen iz države na podlagi prve zavrnitve azila; ni pa pravne podlage, da bi se tujcu, ki je v tujini, izdala taka začasna odredba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik na podlagi določbe 1. odstavka 69. člena ZUS zahteval, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvrševanje sklepa tožene stranke z dne 18.5.2006, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu; s sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče istočasno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper navedeni sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka na podlagi določbe 1. odstavka 41. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrgla prošnjo za uvedbo ponovnega azilnega postopka; s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika tudi oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja, da iz podatkov spisa izhaja, da so v obravnavani zadevi izpolnjene procesne predpostavke iz 1. odstavka 69. člena ZUS, kajti pristojni organ s sklepom z dne 5.6.2006, ni odložil izvršitve upravnega akta po 2. odstavku 30. člena ZUS, in da je zato tožnik upravičeno zahteval iz enakih razlogov odložitev prisilne izvršitve sklepa o odstranitvi tožnika kot tujca iz države. Glede na navedbe v predlogu za začasno zadržanje izpodbijanega sklepa, da je bil tožnik že odstranjen iz države, pa je sodišče ugotovilo, da tožnik s predlaganim pravnim sredstvom ne more več preprečiti, da bi mu nastala težko popravljiva škoda bodisi z vrnitvijo v izvorno državo, bodisi z nastanitvijo v centru za tujce. Kljub temu mu je priznalo pravni interes za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe, saj mu je priznalo interes tudi za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ker tožnik torej ni izkazal, da bi bilo mogoče z izdajo začasne odredbe preprečiti obe omenjeni vrsti težko popravljivih posledic, je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Hkrati je tudi zavrnilo tožnikov predlog za prekinitev postopka, ker je ustavno sodišče začasno, do končne odločitve o zadevi, zadržalo izvrševanje določila 2. stavka v 2. odstavku 41. člena ZAzil. Tožnik v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi njegove zahteve za izdajo začasne odredbe meni, da je sklep nezakonit že zato, ker sodišče v njem sploh ni zavzelo nikakršnega stališča do bistvenega argumenta (utemeljitve) v predlogu, da bi predlagana začasna odredba preprečila, da bi tožnika, ko se mu bo uspelo vrniti v Slovenijo, ponovno nezakonito spravili v center za tujce, namesto v azilni dom. Navaja, da kljub temu, da je bil odstranjen iz Republike Slovenije, predlog za začasno zadržanje (ponovne) odstranitve iz države in (ponovnega) odvzema svobode v CT P. nikakor ni brezpredmeten, kakor v izpodbijanem sklepu razloguje prvostopno sodišče. V nadaljevanju pritožbe ponavlja svoje navedbe o neustavnosti uporabljene interpretacije 3. odstavka 41. člena ZAzil in ponovno zahteva od sodišča, da postopek prekine in sproži pred ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZAzil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, vendar delno tudi iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijanem sklepu navedlo sodišče prve stopnje.

Tožnik je s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja sklepa z dne 18.5.2006, ki ga izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, predlagal njegovo zadržanje vse do pravnomočnega dokončanja upravnega spora. Sklep, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je tožena stranka izdala na podlagi določbe 1. odstavka 41. člena ZAzil, s katerim je prošnjo tožnika za uvedbo ponovnega azilnega postopka zavrgla, saj je menila, da tožnik ni izkazal pogojev za uvedbo ponovnega azilnega postopka po pravnomočno zavrnjeni prvi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se ta sklep izvršuje v skladu z določbo 3. odstavka 41. člena ZAzil tako, da se (ponovni) prosilec, ki je v postopku prisilne odstranitve iz Republike Slovenije, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, ali tujec, ki ni zapustil Republike Slovenije, nastani pri organu, pristojnem za odstranitev iz države.

Iz sklepa tožene stranke z dne 5.6.2006 (ki je med upravnimi spisi), s katerim je tožena stranka zahtevo tožnika za odložitev izvršitve sklepa z dne 18.5.2006 zavrgla, je možno razbrati, da je bil tožnik nastanjen v centru za tujce na podlagi odločbe tožene stranke z dne 9.1.2006, ki je postala pravnomočna dne 9.5.2006 na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 468/2006 z dne 12.4.2006 o zavrnitvi tožnikove (prve) prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Ta odločba je v 2. točki izreka tudi določila, na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka. Ta odločitev je bila že izvršena, kar med strankama ni sporno.

Namen začasne odredbe, izdane po določbi 1. odstavka 69. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 30. člena ZUS je, da se odloži izvršitev upravnega akta, ki se izpodbija v upravnem sporu. Ker pa je bil v obravnavanem primeru tožnik prisilno odstranjen iz države že na podlagi odločbe z dne 9.1.2006, zadržanje njegove namestitve v center za tujce po določbi 3. odstavka 41. člena ZAzil oziroma njegove odstranitve iz države, dejansko ni več mogoče. V ZUS, pa tudi v kakšnem drugem zakonu, pa ni pravne podlage za to, da bi se tujcu, ki se ne nahaja v Sloveniji, na podlagi začasne odredbe, ne da bi bil sploh začet konkreten upravni postopek, zagotovilo v primeru, če bi prišel v Slovenijo (morda celo ilegalno), da iz Slovenije ne bo deportiran, tudi če ne bo imel zakonite podlage za bivanje v Sloveniji, kakor to v obravnavanem primeru uveljavlja tožnikov pooblaščenec.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo na podlagi določbe 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.