Jedro

Predlagateljev predlog na ugotovitev, da ni oče otroka, je vložen po preteku enoletnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 128. člena DZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj je dolžan v roku 15 dni od prejema tega sklepa plačati v korist proračuna Republike Slovenije 149,33 EUR stroškov pritožbenega postopka na račun Okrožnega sodišča v Mariboru št. 0110 0695 0421 931, s sklicem na št. 00 100-9882020, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlagateljev predlog (točka I izreka) ter odločilo, da mora v korist proračuna Republike Slovenije povrniti 342,58 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu predlagatelj iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka iz 2. in 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo razveljavitev in vrnitev v novo sojenje ter povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je vložil predlog za izpodbijanje očetovstva mladoletnega A. A. na podlagi 128. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) ter je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku njegov predlog zavrglo, ker ga ni vložil znotraj enoletnega subjektivnega zastaralnega roka. Svojo odločitev je oprlo na izjave prič M. H., J. H. in B. H., ki so izpovedali, da je predlagatelj ves čas, po tem, ko je ponovno pričel intimno prijateljevati z nasprotno udeleženko, vedel, da je noseča in da otrok ni njegov, priče pa so prijateljica, oče in sestra nasprotne udeleženke, zaradi česar je razumljivo, da so izpovedali v njeno korist. Sodišče ni z zadostno stopnjo skrbnosti presojalo in ocenilo izjav priče M. S. in R. R., iz katerih je moč razbrati, da predlagatelj ni vedel, da ni biološki oče, pri čemer je nasprotna udeleženka dejansko tu in tam, ko sta popila preveč alkoholnih pijač ali je bila pod vplivom zdravil, predlagatelju rekla, da on ni biološki oče, vendar je to jemal vselej kot provokacijo in njenih izjav ni jemal resno. Šele po razpadu njune zveze v letu 2020, po prejemu sporočila se je pričel zavedati, da morda dejansko ni biološki oče. Po prepričanju predlagatelja je zato sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno oziroma nepopolno, ko je njegov predlog ob uporabi določbe 128. člena DZ zavrglo. Navedeni sklep ima takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njem niso navedeni odločilni razlogi zakaj je sodišče štelo, da je predlagatelj vedel, da ni biološki oče, ko je očetovstvo priznal ter na to okoliščino vezalo enoletni objektivni zastaralni rok, ko tudi iz obrazložitve sklepa izhaja, da bi naj predlagatelj za to dejstvo vedel že ob rojstvu otroka, kar pomeni, da je sklep v tem delu tudi nejasen ter med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stroškov ne priglaša. 3. Nasprotna udeleženca v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotujeta navedbam predlagatelja kot neutemeljenim ter se do njih obrazloženo opredeljujeta. Priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku so bile uporabljene določbe DZ1 ter Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1)2, subsidiarno pa ZPP na podlagi 42. člena ZNP-1. 6. Sodišče prve stopnje je predlagateljev predlog za izpodbijanje očetovstva mladoletnega A. A. (v nadaljevanju otrok) zavrglo, ker je bil vložen prepozno, po izteku enoletnega subjektivnega roka iz 128. člena DZ.

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, prav tako tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje predlagatelj in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, kar vse je obrazloženo in argumentirano obrazložilo v razlogih izpodbijanega sklepa, zato se v izogib ponavljanju nanje sklicuje sodišče druge stopnje, zgolj v odgovor na pritožbene graje pa dodaja naslednje:

8. V 128. členu DZ je določeno, da lahko tisti, ki velja za otrokovega očeta po tem zakoniku, izpodbija očetovstvo, če dvomi, da je otrok njegov, predlog pa mora vložiti v enem letu odkar je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov.

Sodna praksa v tem primeru je jasna, presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju (DZ) ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Stališče, ki ga je zavzelo VSRS, je, da ima takšen postopek praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnava kot strogo osebno izjavo volje in ne prepoveduje, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega (enako velja za mater otroka).3 Presoja ničnosti je možna ob izpolnitvi pogoja iz drugega odstavka 128. člena DZ, če je predlog vložen pravočasno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlog vložen po izteku tega roka.

9. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: - predlagatelj in nasprotna udeleženka sta bila v zakonski zvezi od 25. 3. 2006, ki je v mesecu juniju 2010 razpadla, razvezana pa je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I P 685/2010 z dne 11. 11. 2020; - predlagatelj in nasprotna udeleženka se osebno nista srečala vse do februarja 2011, ko sta sredi tega meseca svojo zvezo obnovila in ponovno postala intimna; - otrok se je rodil 22. 9. 2011 in je bil donošen (kar med udeleženci ni sporno); - glede na datum rojstva otroka, ko je bil otrok rojen nekaj dni po predvidenem datumu poroda, je sklepati, da je bila nasprotna udeleženka ob obnovitvi zveze noseča že okrog 2 meseca; - predlagatelj je očetovstvo uradno priznal dne 26. 10. 2018 (7 let po otrokovem rojstvu); - predlagatelj je bil ob priznanju očetovstva seznanjen z okoliščino, da ni biološki oče otroka.

10. Na podlagi vseh navedenih in pravno odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predlagateljev predlog, ki ga je vložil 22. 7. 2020, na ugotovitev, da ni oče otroka, vložen po preteku enoletnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 128. člena DZ, zato ga je kot prepoznega zavrglo.

11. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki so sprejeti na podlagi prepričljive dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, ki zajemajo dokazno oceno v postopku podanih izjav prič.4 Zato pritožbena graja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izjave prič, ki so povezane z nasprotno udeleženko5 oziroma ni z zadostno mero skrbnosti presojalo in ocenilo izjav prič M. S. (A5) in R. R. (A6), ni utemeljena. Ugotoviti je, da se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do izjav vseh v pritožbi izpostavljenih prič, njihove izjave pa ocenilo v povezavi z izjavo strokovne delavke CSD ter listinskimi dokazili (zapisnik razgovora z dne 1. 7. 2020, vloga z dne 9. 11. 2020, izjava z dne 15. 6. 2021), vse pa v povezavi z izpovedbama predlagatelja in nasprotne udeleženke. Med seboj skladno izpovedbo vseh treh v pritožbi zatrjevanih izjav z nasprotno udeleženko povezanih prič, ki jim sodišče verjame, potrjuje pisna izjava strokovne delavke CSD z dne 15. 6. 2021, hkrati pa tudi vsebina zapisnika razgovora z dne 1. 7. 2020, čemur predlagatelj v pritožbi ne nasprotuje. Nadalje ne drži pritožbena graja predlagatelja, da iz izjav prič S. in R. izhaja, da predlagatelj ni vedel, da ni biološki oče, slednja sta potrdila trditve predlagatelja v prvotnem predlogu, da je v očetovstvo dvomil že ob priznanju (kasneje je svoje navedbe spremenil), pri čemer sta priči izjavili, da je predlagatelj očetovstvo priznal, ker je mislil oziroma z namenom, da bodo po tem živeli skupaj kot srečna družina (kar predlagatelj v pritožbi ne graja), hkrati pritožba ne graja izjave priče R., da sta predlagatelj in nasprotna udeleženka ponovno postala par, ko je bila nasprotna udeleženka že v drugem mesecu nosečnosti. Sodišče druge stopnje v argumentirane in dokazno podprte zaključke sodišča prve stopnje, ki temeljijo na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, nima pomislekov, vanje ne dvomi, pritožbena graja o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa ni utemeljena.

12. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja o tem, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni moč preizkusiti. Res je, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil predlagatelj seznanjen, da ni biološki oče ob priznanju očetovstva 26. 10. 2018 (glej točka 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ter slednje vezalo na pretek enoletnega subjektivnega roka iz 128. člena DZ. Slednje pa ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi naj predlagatelj za to dejstvo vedel že ob rojstvu otroka. Nikakršnega dvoma, upoštevaje izvedene dokaze, namreč ni, da je predlagatelj v času, ko je priznal očetovstvo, vedel, da ni naravni oče otroka.

13. V posledici navedenega pritožba predlagatelja ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

14. Ker je predlagatelj s svojo pritožbo v celoti propadel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa nasprotnima udeležencema povrniti vse upravičeno jima nastale stroške v zvezi s podanim odgovorom na pritožbo (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZNP-1 ter uporaba 155. člena ZPP). Predlagatelj je dolžan stroške namesto nasprotnima udeležencema, ob dejstvu, da jima je bila dodeljena za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo brezplačna pravna pomoč ter izvedba zaupana pooblaščencu - odvetniku,6 povrniti v proračun RS (kot izhaja iz točke II izreka tega sklepa) in sicer 200 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV od skupne cene storitve, skupno 248,88 točk, kar znaša ob vrednosti točke 0,6 EUR, 149,33 EUR. Stroške je dolžan povrniti v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Uradni list RS, št. 15/2017 z dne 31. 3. 2017. 2 Uradni list RS, št. 16/2019 z dne 15. 3. 2019. 3 VSRS sklep II Ips 127/2019 z dne 5. 6. 2020. 4 Udeleženca postopka nista zahtevala njihovega neposrednega zaslišanja. 5 Priče: M. H., J. H. in B. H. 6 Odločba Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. 1205/2021 z dne 27. 9. 2021 (C5).