Jedro

Stranki sta sklenili dogovor o pristojnosti inozemskega (avstrijskega) sodišča. Če bi takšnega dogovora ne sklenili, bi bilo pristojno slovensko sodišče (29. člen ZPP in prvi odstavek 48. člena ZPP). Če je v takšnem primeru sklenjen dogovor o pristojnosti inozemskega sodišča, se nepristojnost slovenskega sodišča upošteva le na ugovor. Tretji odstavek 18. člena ZPP se ne uporabi.

Glede pravočasnosti ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča se uporabijo določbe o ugovoru zoper krajevno pristojnost. Za prevzem meničnih obveznosti zadošča že, da na akceptu akceptant pravilno zapiše svojo firmo. To pa je tožena stranka tudi storila in s tem izjavila svojo voljo, da se želi zavezati kot akceptant. Dejstvo, da je oseba, ki je izpolnila menično golico (blanket), pomanjkljivo zapisala firmo (izpustila "l" pri označbi trasata), še ne jemlje veljave akceptu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala plačilo 93.300,00 DEM z zamudnimi obrestmi, vse v tolarski protivrednosti, iz menice. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo tožena stranka.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 3. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in tožba zavrže. S prvim podrednim predlogom je predlagala zavrnitev zahtevka, z drugim podrednim predlogom pa vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

R. P. D. und W. G. kot prodajalec in tožena stranka kot kupec sta dne 4.12.1995 sklenili kupoprodajno pogodbo glede tiskarskega stroja model L540 II ES-CE (v nadaljevanju: tiskarski stroj). Plačilo kupnine je tožena stranka zavarovala z menico. Sestavni del kupoprodajne pogodbe so bili tudi splošni pogoji poslovanja. V točki XVI splošnih pogojev poslovanja je bila dogovorjena uporaba avstrijskega prava in tudi pristojnost avstrijskega sodišča za menične spore iz te menice.

Tožeča stranka je uveljavljala svojo terjatev iz menice s tožbo za izdajo meničnega plačilnega naloga. Tožena stranka nepristojnosti slovenskega sodišča ni ugovarjala v ugovoru zoper tožbo za izdajo plačilnega naloga, temveč šele s prvo pripravljalno vlogo. Enako kot že v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je tožena stranka tudi v reviziji menila, da za rešitev spora sploh ni pristojno sodišče v Republiki Sloveniji, ker sta se stranki dogovorili za pristojnost avstrijskega sodišča. Svoje mnenje je oprla na tretji odstavek 18. člena ZPP. Obe predhodni sodišči sta odločili drugače, namreč da je bil ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča nepravočasen. S takšnim mnenjem soglaša tudi revizijsko sodišče. Če ne bi bilo dogovora o pristojnosti avstrijskega sodišča, bi bilo slovensko sodišče pristojno zato, ker gre za spor iz premoženjskih razmerij (1. člen ZPP) in ker je sedež tožene stranke v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 46. člena ZPP). To pa popolnoma zadošča za pristojnost slovenskega sodišča (29. člen ZPP). Enako določa tudi prvi odstavek 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. Republike Slovenije št. 56/99; v nadaljevanju: ZMZPP) in je v času sklenitve dogovora o pristojnosti avstrijskega sodišča določal tudi prvi odstavek 46. člena Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 43/82, popravek v št. 72/82). V tem gospodarskem sporu se tako zastavlja pravno vprašanje, ali lahko dogovor o pristojnosti inozemskega sodišča povzroči popolno (absolutno) nepristojnost slovenskega sodišča v primeru, v katerem bi bila pristojnost slovenskega sodišča podana, če takšnega dogovora ne bi bilo.

V podobnem položaju kot pogodbene stranke dogovora o pristojnosti inozemskega sodišča so tudi stranke dogovora o pristojnosti razsodišča (460. člen ZPP). Dogovor o pristojnosti inozemskega sodišča kot tudi dogovor o pristojnosti razsodišča sta namreč prostovoljna dogovora, ki oba izključujeta pristojnost slovenskih sodišč. Z dogovorom o pristojnosti razsodišča se sicer res izključi pristojnost slovenskega sodišča. Če pa tožena stranka sploh ne ugovarja pristojnosti razsodišča ali pa ugovarja prepozno, je -sodba vseeno veljavna kljub dogovoru o pristojnosti razsodišča (464. člen ZPP; prim. tudi 5. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

Razsodiščna pogodba torej učinkuje le, če tožena stranka pravočasno ugovarja nepristojnost sodišča. Izključitev pristojnosti slovenskega sodišča je prav tako le relativna in ne popolna. Nobenega razloga ni videti, da bi za dogovor o izključitvi pristojnosti slovenskega sodišča v korist inozemskega ne veljalo enako pravilo. Tretji odstavek 18. člena ZPP se torej ne more uporabiti v primeru, da bi po ZPP, ZMZPP ali po katerem drugem zakonu ali po mednarodni pogodbi bila sicer podana pristojnost slovenskega sodišča (29. člen ZPP; enako tudi prvi odstavek 48. člena ZMZPP) in so jo stranke izključile z dogovorom v prid inozemskega sodišča. Iz predhodno podanih razlogov meni revizijsko sodišče, da bi bilo slovensko sodišče v obravnavanem primeru pristojno za odločanje v zadevi, v kateri je bila dogovorjena pristojnost avstrijskega sodišča. Pristojnost slovenskega sodišča lahko izključi le pravočasen ugovor stranke. Določila slovenskega prava urejajo, s katerim procesnim ravnanjem se še lahko uveljavlja ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča. Izrecnih pravil za takšen primer ni. Ker pa se določbe ZPP o krajevni pristojnosti hkrati uporabljajo tudi za določitev pristojnosti slovenskega sodišča v sporih z mednarodnim elementom (drugi stavek 29. člena ZPP), se glede pravočasnosti ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča lahko uporabijo kar določbe o ugovoru zoper krajevno pristojnost. Ker je tožeča stranka vložila tožbo za izdajo meničnega plačilnega naloga, je torej treba za presojo pravočasnosti ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča uporabiti drugi odstavek 438. člena ZPP. Po tej normi lahko tožena stranka ugovarja nepristojnost slovenskega sodišča le v ugovoru zoper plačilni nalog.

Tožena stranka ni ugovarjala nepristojnosti slovenskega sodišča v ugovoru zoper plačilni nalog, temveč je ugovarjala pristojnost avstrijskega sodišča šele kasneje. Ker je bil ugovor tožene stranke glede nepristojnosti slovenskega sodišča prepozen, je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker ga ni upoštevalo. Drugostopenjsko sodišče pa tudi ni kršilo določil določb pravdnega postopka, ker se ni izreklo za nepristojno in zavrglo tožbe. Očitana kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ne obstaja.

Revident je v reviziji obširno utemeljil, zakaj tožena stranka ni trasat. Svoje razlogovanje utemeljuje s tem, da na menici navedeni trasat in tožena stranka nimata istih firm. Po njegovem mnenju menica ni lastna trasirana menica, prav tako naj bi tožeča stranka ne bila pravilno navedena kot remitent. Po ugotovitvah prvo- in drugostopenjskega sodišča je pri predloženi menici šlo za lastno trasirano menico. Akceptant menice je bila družba G. 1 d.o.o., to je tožena stranka. Remitent je bila tožeča stranka. Iz dejanskih ugotovitev obeh predhodnih sodišč izhaja, da je bil kot trasat na menici naveden G. d.o.o I., kot akceptant pa G. 1 d.o.o. Za prevzem meničnih obveznosti pa zadošča že, da na akceptu akceptant pravilno zapiše svojo firmo. To pa je tožena stranka tudi storila in s tem izjavila svojo voljo, da se želi zavezati kot akceptant. Dejstvo, da je oseba, ki je izpolnila menično golico (blanket), izpustila "1" pri označbi trasata, zato še ne jemlje veljave akceptu. Ker je akcept menice pravno veljaven, je za toženo stranko nastala pravno veljavna zaveza iz akcepta (28. člen avstrijskega Wechselgesetza z dne 16. februarja 1955).

Sodbi prvo- in drugostopenjskega sodišča ne vsebujeta nobenih ugotovitev glede besedila "0/lasten" na menici. Z revizijskimi navedbami, kolikor se nanašajo na navedbo remitenta v menični listini, tožena stranka smiselno uveljavlja, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno. To pa ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala v pobot odškodninske zahtevke, ki so vsi v zvezi z dobavo stroja.

Zahtevala je povrnitev nastale škode, ki naj bi ji nastala zaradi zamude pri dobavi naročenega stroja, zaradi nedobavljenih delov, zamudne obresti, škodo nastalo pri delovanju stroja in podobno. Po presoji prvostopenjskega sodišča so v pobot ugovarjani zahtevki nedovoljeni in je svojo odločitev utemeljilo s 16. členom jugoslovanskega Zakona o menici. Celo če bi bili dovoljeni, pa so po mnenju prvostopenjskega sodišča nedokazani tako glede temelja, kot glede višine. Pritožbeno sodišče je menilo, da je ugovor pobota dopusten. Pritrdilo pa je prvostopenjskemu sodišču, da v pobot ugovarjane terjatve niso izkazane.

Po revidentovem mnenju je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo zapisnik o primopredaji z dne 28.6.1996. Na tretji strani zapisnika so zapisane ugotovitve o manjkajočih ali nedelujočih delih. Revident navaja, da ga je podpisala tudi tožeča stranka. Da so zahtevki tožene stranke utemeljeni, naj bi po revidentovem mnenju potrdilo tudi pričanje A. N. in protokol z dne 25.6.1996. Tako izpoved A. N. kot tudi protokol z dne 25.6.1996 pa naj bi se nahajala v spisu v zadevi z opr. št. Pg 1338/97. Revident je predlagal izvedbo novega dokaza, to je vpogled v spis, zatrjuje pa tudi, da z zapisnikom o zaslišanju priče ni razpolagal niti v času, ko se je pritožil zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka v reviziji meni, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi v nasprotju z vsebino listin, ki so bile vpogledane s strani sodišč prve in druge stopnje, in uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvo- in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili, da tretje strani zapisnika, na kateri je bil seznam manjkajočih delov in drugih pomanjkljivosti (zapisnik z dne 28.6.1996), tožeča stranka ni podpisala. Da naj bi ga podpisala tudi tožeča stranka, je revident začel zatrjevati šele v reviziji. Gre za novo dejstvo, ki ga revizijsko sodišče ne sme upoštevati (372. člen ZPP). Revident pa tudi ne more uspeti s svojimi trditvami, da bi se lahko iz izpovedi A. N. in protokola z dne 25.6.1996 sklepalo, da so v pobot ugovarjane terjatve obstajale. Prvo- in drugostopenjsko sodišče sta namreč skupaj ugotovili, da je tretjo stran zapisnika podpisala le tožena stranka. Iz tega sta sklepali, da tretja stran zapisnika z dne 28.6.1996 ne dokazuje, da je dobavljeni tiskarski stroj imel kakšne napake. Poleg tega izhaja iz prvih dveh strani zapisnika, ki sta ju podpisali obe stranki, da dobavljeni tiskarski stroj napak ni imel. Iz navedenih ugotovitev sta obe predhodni sodišči sklepali, da dobavljeni tiskarski stroj res ni imel nobenih pomanjkljivosti, tožena stranka pa nobenih zahtevkov v zvezi z njimi.

Obe predhodni sodbi torej vsebujeta razloge o bistvenih okoliščinah v zvezi z v pobot ugovarjanimi terjatvami. Revizijski očitek, da je drugostopenjska sodba kršila 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ne drži. Morebitni vpogled v spis Pg 1338/97 glede izpovedi te priče in glede protokola z dne 25.6.1996 bi pripeljal le do ponovnega ugotavljanja dejanskega stanja, česar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno uveljavljati (372. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti tudi preizkusilo, ali je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili skupaj obe predhodni sodišči, pravilno izhaja pravna posledica, to je dolžnost tožene stranke, da plača tožeči stranki 92.300 DEM v tolarski protivrednosti vključno s pripadki. Ker pritožbeno sodišče tudi ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).