Jedro

Tako pomanjkljivemu dokaznemu predlogu, ki ni vseboval niti naslova priče, sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo. Tožnica je tista, ki bi morala svoj dokazni predlog oblikovati skladno z določbo 236.čl. ZPP, česar ni storila. Tudi ni dolžnost sodišča pozvati tožnico, naj to stori. Ne gre za nepopolno vlogo, kot to zmotno meni pritožnica.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 14.083,72 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 11.08.1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi z čas od 12.08.1995 do plačila ter podrejeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 1.023,52 EUR, 8% zamudne obresti od zneska glavnice 14.083,72 ATS za čas od 11.08.1995 do 31.12.2001, 8% zamudne obresti od zneska glavnice 1.023,52 EUR za čas od 01.01.2002 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Tožnici je naložilo, da mora povrniti toženki 115.375,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču najprej očita kršitev iz 8. in 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP in navaja, da je neutemeljeno in protislovno opustilo zaslišanje predlagane priče I.C., kar bi bilo bistvenega pomena za pravilnost in zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da tožnica ni izkazala, da je prometno nezgodo povzročil zavarovanec toženke, za katerega je tožnica navajala, da je bil to prav I.C. V nadaljevanju pa se v obrazložitvi sodbe navaja, da sodišče te priče ni moglo zaslišati, ker ni bil posredovan naslov. Poleg tega se sodišče tudi protislovno sklicuje na izjavo tožničinega pooblaščenca na zadnji obravnavi, da je po njegovi oceni stvar zrela za razsojo, čeprav povzročitelj ni bil zaslišan, njegov naslov pa tudi ni bil posredovan. Takšni zaključki so nejasni in med seboj v nasprotju ter nimajo podlage v podatkih spisa. Iz sodnega spisa je namreč razvidno, da sodišče sploh ni odločalo o dokaznem predlogu tožeče stranke, da bi sodišče toženi stranki naložilo, da sodišču sporoči naslov predlagane priče. Takšna obveznost za toženo stranko ne bi predstavljala nobenega posebnega bremena, saj je iz predloženih listinskih dokazov razvidno, da je tožena stranka z imenovanim pisno kontaktirala v zvezi z vtoževano terjatvijo. V primeru nepopolnega predloga za zaslišanje predlagane priče bi moralo sodišče postopati v skladu z določili 108.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in tožečo stranko pozvati, da dokazni predlog dopolni z navedbo natančnega naslova predlagane priče, če je že menilo, da predlogu tožnice, da bi ta podatek predložila toženka, ni mogoče ugoditi. Tožnica v tem postopku tudi nikoli ni umaknila dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče, zato je protislovno opozarjanje izpodbijane sodbe na izjavo tožničinega pooblaščenca na zadnji obravnavi, da je po njegovi oceni stvar zrela za razsojo. Ker sodišče tožnici ni določilo dodatnega primernega roka za dopolnitev dokaznega predloga, je tudi nerazumljivo in protislovno, da sodišče v sodbi navaja, da tožnica z ničemer ni izkazala, da do tega naslova ne more priti, pri čemer sodišče celo predpostavlja, da bi tožnica do tega podatka lahko prišla preko odvetnika K., ki naj bi bil tesen sodelavec zaslišane priče T. Vse to iz pisanja ne izhaja, saj je odvetnik T. ob zaslišanju le povedal, da je spise prvotno posredoval odvetniški pisarni svojega brata dr. J.T. preko njega pa odvetniku K. Tudi od slednjega spisov ne more dobiti, saj je tudi z njim že dolgo v sporu. Napačen je tudi pravni pouk sodbe. Iz spisa je razvidno, da sodišče tega spora ni obravnavalo po določbah ZPP o sporih majhne vrednosti. Ob vložitvi tožbe tudi ni šlo za spor majhne vrednosti, glede na to lahko tožnica predmetno tožbo izpodbija tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339.čl. ZPP. Očitno je, da je sodišče z nezakonitim postopanjem glede dokaznega predloga nepravilno uporabilo določbe ZPP. Kot namreč izhaja iz obrazložitve sodbe, odločitev sodišča v pretežni meri temelji prav na oceni, da tožnica ni izkazala, da je prometno nezgodo povzročil zavarovanec toženke in da hkrati sodišče predlaganega dokaza v tej smeri ni moglo izvesti. Z nezakonitim postopanjem je prvostopenjsko sodišče tožnico prikrajšalo za možnost celovitega obravnavanja vseh predlaganih dokazov, kršilo je določbe pravdnega postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ter ima sodba pomanjkljivosti iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, kar pravi pritožba, da sodišče prve stopnje tega spora ni obravnavalo po določbah ZPP, ki urejajo postopek v sporu majhne vrednosti, zato je pritožbeno sodišče preizkušalo sodbo tudi glede v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1.odst. 339.čl. ZPP. Pritožba vidi to kršitev v nezakonitem postopanju z dokaznim predlogom tožnice za zaslišanje priče I.C. Po mnenju pritožbenega sodišča pa ta kršitev ni podana. Podatki spisa kažejo, da je bila tožnica ves čas zastopana po kvalificirani osebi (odvetniku) in da je dokazni predlog za zaslišanje te priče prvič podala 28.08.1997 (pripravljalna vloga na listovni št. 28 do 29 spisa). Predlagala je, da se dr. M.S.T. zasliši kot pričo pri škodnem dogodku, poleg tega da se zaslišita tudi tožnica in I.C., njegov naslov pa naj sporoči sodišču toženka. Tako pomanjkljivemu dokaznemu predlogu, ki ni vseboval niti naslova priče, sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo. Ni bila dolžnost toženke sporočiti sodišču naslov tožničine priče. Tožnica je tista, ki bi morala svoj dokazni predlog oblikovati skladno z določbo 236.čl. ZPP, česar ni storila. Tudi ni dolžnost sodišča pozvati tožnico, naj to stori. Ne gre za nepopolno vlogo, kot to zmotno meni pritožba. Sodba ima o tem tudi jasne razloge, saj je iz nje razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in tudi, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem I.C.. Sodba je torej zmožna preizkusa in so zato tudi v tej smeri podani pritožbeni očitki odveč. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba torej niso podani, in ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (te so naštete v 2.odst. 350.čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).