Jedro

Prvostopenjski organ je upošteval vse pravnomočne odločitve organov pregona, ki jih je glede na pravila o izbrisu lahko in na njihovi podlagi utemeljeno sklepal, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikove navedbe o plačilu vseh izrečenih denarnih kazni, kajti razlog za domnevo obstaja že s tem, da je tožnik bil pravnomočno kaznovan za prekrške in kaznivo dejanje, kakor tudi, da želja tožnika, da ostane v Sloveniji, kaže na podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije, saj v odločbi povzete ugotovitve izkazujejo ravno nasprotno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 32. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), odločil, da v postopku izdaje ni bilo stroškov in da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 32. člena ZTuj-1. Na podlagi 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je organ (sprva Upravna enota Sežana glede na v prošnji naveden kraj prebivanja tožnika) opravil poizvedbe pri pristojnih organih in ugotovil, da je bil tožnik večkrat obravnavan s strani organov pregona. Iz sodbe, I K 53177/2010, ki je postala pravnomočna 27. 8. 2010, izhaja, da je bil obsojen zaradi izvršitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Policijska postaja za izravnalne ukrepe Nova Gorica je tudi sporočila, da je z zbiranjem obvestil ugotovila, da je tožnik na naslovu ..., prebival le do konca junija 2010, nato se je odselil na območje Upravne enote Ajdovščina, njegova žena in otrok pa na tem naslovu nista nikoli prebivala. Zoper tožnika sta bili septembra 2010 podani kazenski ovadbi zaradi suma storitve 147 kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1, januarja 2011 pa je bil proti tožniku uveden tudi predkazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih organov po 1. točki 286. člena KZ-1. Lastnica stanovanja je tudi na zaslišanju izjavila, da tožnik na naslovu ... ne prebiva, zato je Upravna enota Sežana odstopila zadevo pristojni Upravni enoti Ajdovščina. V nadaljevanju je prvostopni organ (ki mu je bila zadeva odstopljena) ugotovil, da je bil tožnik od leta 1993, od katerega po lastni izjavi živi v RS, do leta 2007 večkrat obravnavan s strani organov pregona oziroma sodišč. Glede na opravljene poizvedbe je bil tožnik 1998 pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 256. člena tedaj veljavnega KZ-1, spoznan za odgovornega izvršitve najmanj petih prekrškov s področja Zakona o tujcih in Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), pri čemer so bile odločbe o prekrških, storjene do vključno leta 2007, glede na 205. člen Zakona o prekrških izbrisane iz evidence. Iz kazenske evidence je bila izbrisana tudi obsodba za kaznivo dejanje, na katero je bil obsojen leta 1998, zaradi česar velja za nekaznovanega tudi glede tega kaznivega dejanja. Organ je nato na podlagi obvestila Policijske postaje Ajdovščina opravil poizvedbe pri Postaji prometne policije Nova Gorica, Policijski postaji Ljubljana Center in Davčnemu uradu Nova Gorica. Na podlagi evidenc, ki jih vodijo prekrškovni organi, izpiska iz kazenske evidence kaznivih dejanj in izpiska iz kazenske evidence pravnomočnih sodb o prekrških Ministrstva za pravosodje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v zadnjih treh letih spoznan za krivega enega kaznivega dejanja in enajstih prekrškov. V 2008 je tožnik storil dva prekrška po ZVCP, v 2009 štiri prekrške, v 2010 en prekršek. V 2010 je bil tožnik tudi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, kot že navedeno (sodba Okrajnega sodišča v Jesenicah, I K 53177/2010). V 2011 je storil tri prekrške po ZVCP ter en prekršek po Zakonu o davku na dodano vrednost, v zvezi še z enim prekrškom pa je bila zahteva za sodno varstvo odstopljena na sodišče. Okrožno sodišče v Novi Gorici je organu sporočilo, da se tožnik nahaja v preiskovalnem postopku zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1 in zaradi overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, Okrajno sodišče v Ajdovščini pa je sporočilo, da je proti tožniku pri istem okrožnem sodišču uveden tudi postopek zaradi kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po 286. členu KZ-1. Glede na prvo in peto alinejo prve točke 43. člena ZTuj-1 se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 27. člena ZTuj-1, ter če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, pri čemer je treba upoštevati vse podatke in okoliščine, iz katerih je razvidno prosilčevo obnašanje v preteklem obdobju in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ugotoviti, ali obstajajo razlogi za tako domnevo. Ob zgoraj povedanem je tako organ ugotovil, da je bil tožnik od januarja 2009 do odločanja pravnomočno spoznan za krivega enega kaznivega dejanja, desetih prekrškov po ZVCP in enega prekrška po Zakonu o davku na dodano vrednost. Organ je nato tožnika zaslišal, ga seznanil z vsemi ugotovitvami, se strinjal le z njegovo navedbo, da je plačal vse denarne kazni oziroma globe, ki so mu bile predpisane, v zvezi z ostalimi tožnikovimi navedbami pa je še dodal, da posledice pravnomočne kazenske sodbe oziroma aktov o prekršku ne prenehajo s plačilom kazni, temveč z izbrisom, glede narave prekrškov pa gre večinoma res za prekrške po ZVCP, ki pa je tudi del slovenskega pravnega reda. Podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije pa pomeni spoštovanje vseh predpisov, zaradi svoje narave pa je ZVCP v pravnem redu pomemben, saj je namenjen zagotavljanju varnosti življenja udeležencev v cestnem prometu. Poudaril je še, da tožnik ni storil enega ali dva prekrška, temveč je v obdobju od januarja 2009 do danes storil 11 prekrškov, v 2010 pa je bil pravnomočno spoznan za krivega naklepnega kaznivega dejanja. Veliko število izrečenih sankcij v kratkem obdobju nakazuje, da izrečene sankcije niso dosegle, da bi tujec prenehal izvrševati dejanja, ki jih slovenski pravni red opredeljuje kot kazniva, zaradi česar obstaja razlog za domnevo, da se tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da tudi praksa Sodišča Evropske skupnosti in smernice, ki jih je za izvajanja Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic podala Evropska komisija v dokumentu COM (2009) 313 final z dne 2. 7. 2009, kaže zelo restriktivno obravnavo tujcev pri odločitvah glede podaljšanj ali odvzemov dovoljenj za prebivanje. Tudi v primeru, da tujec ponavljajoče izvršuje manjša protipravna dejanja, ki sama po sebi posamezno sicer še ne pomenijo nevarnosti za javno varnost, vendar kot skupek dejanj kažejo na konfliktno osebnost oziroma neprilagojenost posameznika v družbi, ob upoštevanju narave protipravnih dejanj, njihovega števila in povzročene škode, vplivajo na odvzem dovoljenja za prebivanje. Tako tudi drugi odstavek 48. člena ZTuj-1. V zvezi z izločitvijo uradne osebe A.A. pa je organ še pojasnil, da je bila imenovana udeležena v postopku zbiranja obvestil na podlagi drugega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zadevi suma storitve prekrškov po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev in zlorabe dovoljenj za začasno prebivanje s strani podjetja A. d.o.o. Ker pa potem glede na tretji odstavek 148. člena ZKP ta uradna oseba ni mogla biti zaslišana kot priča v nadaljevanju kazenskega postopka, je očitek tožnika po njeni izločitvi neutemeljen, tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov, da je bila ta uradna oseba predlagana za pričo v kasnejših fazah postopka.

Tožnik je v tožbi navedel, da je pri izdaji odločbe prve stopnje postopek vodila A.A., ki bi po zakonu morala biti izločena glede na 1. točko 35. člena ZUP. V predkazenskem postopku je bila A.A. zaslišana kot priča, predlagana pa je tudi bila za pričo v kasnejših fazah postopka. Te okoliščine so nedvomno vplivale na njeno nepristranskost. Kljub temu, da je zapisala, da svoje odločitve organ ni oprl na očitke storitve 147 kaznivih dejanj, so tako hudi očitki nanjo nedvomno imeli velik vpliv. Odločba je tudi pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Le z enim stavkom je organ pojasnil, zakaj naj bi bili podani razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Dejstvo, da je bil tožnik v preteklih letih kaznovan zaradi 10 cestno-prometnih prekrškov in enega davčnega ter obsojen na eno kaznivo dejanje (pa še to v povezavi s cestno- prometnimi predpisi – z zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko) samo po sebi še ne utemeljuje, vsaj razumno ne, domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Organ bi moral svojo domnevo utemeljiti glede na namen zakonske določbe četrte alineje prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, upoštevajoč tudi javno korist. Zgolj navedba, da je tudi cestno-prometni predpis del pravnega reda RS, je po mnenju tožnika preširoka in presega zakonsko pooblastilo odločanja po prostem preudarku. Realno je namreč pričakovati, da nekdo, ki živi in dela v državi in se v njej tudi vozi po cestah, stori kakšen prekršek, prav tako je realno pričakovati, da se bo pri vodenju gospodarske družbe zgodila kakšna nepravilnost in obračunavanju in plačevanju davčnih obveznosti. Tožnik v Sloveniji živi že od 1993, tukaj ima podjetje, ustvaril si je dom in družino. Z zaporednim izdajanjem dovoljenj za začasno prebivanje je tudi utemeljeno pričakoval, da bo sčasoma pridobil dovoljenje za stalno prebivanje. Podrejanju pravnemu redu pomeni tudi spoštovanje odločitev sodišč in prekrškovnih organov, kar je tožnik storil, saj je plačal vse izrečene kazni, kar je tudi poudaril na zaslišanju, vendar se do tega dejstva organ tudi ni opredelil. Tožnik tudi meni, da je organ napačno uporabil materialno pravo, ko iz odločbe izhaja, da že storitev kakršnegakoli prekrška, tudi cestno-prometnega, pomeni razlog za domnevo, da se tujec pravnemu redu RS ne bo podrejal. Meni, da mu je bila prošnja zavrnjena zgolj zaradi ovadb o storitvi 147 kaznivih dejanj, četudi organ to izrecno zanika. Večje število prometnih prekrškov pa nikakor ne kaže neke trmoglave vztrajnosti kršitelja, temveč prej na to, da je sam deležen drugačne obravnave s strani policistov. Že s tem, ko želi ostati v RS in se razbremeniti nadaljnjih očitkov, pa kaže na to, da se pravnemu redu podreja. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, priglasil pa je tudi stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela potek dosedanjega postopka, vsebino prvostopne ter drugostopne odločbe, vztrajala pri povedanem in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik je v pripravljalni vlogi vztrajal pri navedenem in predlagal kot v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, za katero je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka. Po 1. točki prvega odstavka 35. člena ZUP predstojnik oziroma pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke. Iz uradnega zaznamka z dne 25. 1. 2010, priloženega k pritožbi tožnika, izhaja, da je bila A.A. vabljena na policijsko postajo v zvezi z ugotavljanjem razlogov za sum storitve prekrškov po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev in zlorabe dovoljenj za začasno prebivanje s strani podjetja A. d.o.o. na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP. V tej določbi so predpisani ukrepi, ki jih mora policija izvesti v primeru podanih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kakor tudi način postopanja policije pri izvajanju teh ukrepov. Glede zbiranja obvestil od oseb je tako določeno, da lahko policija vabi osebe tudi k sebi, pri čemer pa jih ne sme zasliševati kot obdolžencev, prič ali izvedencev, razen osumljenca v primeru iz 148. a člena ZKP (tretji odstavek 148. člena ZKP). A.A. tako ni bila zaslišana kot priča, kot to zatrjuje tožnik, saj to niti ni dopustno, iz izpodbijane odločbe pa niti ne izhaja, da bi organ oziroma pooblaščena uradna oseba A.A. svojo odločitev oprla na morebitno storjen prekršek, za katerega je bila v okviru zbiranja obvestil vabljena na policijsko postajo, zaradi česar (in tudi sicer ob odsotnosti kakršnegakoli dokaza) tudi ni relevantno, da naj bi bila predlagana kot priča v nadaljnjih fazah kazenskega postopka za to dejanje oziroma prekršek.

Obrazložitev odločbe vsebuje tudi vse razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih tožnikovi prošnji ni bilo ugodeno, organ se je opredelil do vseh navedb tožnika (214. člen ZUP) in tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po povzetku vseh pravnomočno izdanih aktov sodišča oziroma prekrškovnih organov v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja ter prekrškov, hkrati z vsemi izrečenimi kaznimi, in ob upoštevanju navedb, ki jih je podal tožnik med zaslišanjem v postopku, je namreč organ izčrpno in v zadostni meri obrazložil, zakaj meni, da storjeno kaznivo dejanje in število storjenih prekrškov ter posledično število izrečenih sankcij kaže na obstoj razlogov za domnevo po peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, nadalje, zakaj na obstoj oziroma neobstoj teh razlogov ne more vplivati dejstvo, da je tožnik – vsaj kar se tiče prekrškov – bil spoznan za odgovornega storitve v večini cestno-prometnih prekrškov, pri čemer se tudi sodišče strinja z oceno organa, da je ZVCP pomemben del pravnega reda Republike Slovenije, neupoštevanje katerega lahko pomeni hude posledice za varnost ljudi in premoženja. S tako oceno pa je organ upošteval tudi javno korist, zaradi česar sodišče tudi ne more slediti nadaljnjemu tožnikovemu ugovoru, da bi moral organ svojo oceno utemeljiti na podlagi četrte alineje prvega odstavka 43. člena ZTuj-1 (ki sicer ni bila podlaga za odločitev organa). Tožnikovo mnenje, da je organ njegovo prošnjo zavrnil ravno zaradi ovadb o storitvi 147 kaznivih dejanj, četudi trdi drugače, ker je že v prejšnjem postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje storil nekaj prekrškov, za katere pa organ takrat ni menil, da pomenijo obstoj razlogov za domnevo po peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, pa po presoji sodišča tudi ne more omajati pravilnosti zaključka organa v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi, saj je organ upošteval vse pravnomočne odločitve organov pregona, ki jih je glede na pravila o izbrisu lahko in na njihovi podlagi utemeljeno sklepal, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Glede na povedano tako tudi tožnikova trditev, da iz odločbe izhaja, da že storitev kakršnegakoli prekrška pomeni obstoj razlogov za domnevo po peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, ne drži. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o plačilu vseh izrečenih denarnih kazni, kajti razlog za domnevo obstaja že s tem, da je tožnik bil pravnomočno kaznovan za prekrške in kaznivo dejanje, kar je tožniku pravilno pojasnil že prvostopni organ, kakor tudi, da želja tožnika, da ostane v Sloveniji, kaže na podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije, saj v odločbi povzete ugotovitve izkazujejo ravno nasprotno.

Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.