Jedro

Organ za BPP je pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja, katerega vrednosti se ne šteje kot tožnikovo premoženje, upošteval (glede na podatke potrdila upravne enote) pet oseb, ki imajo na naslovu tožnikovega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo, zato je v skladu z določbo 14. člena Pravilnika o dodelitvi neprofitnega stanovanja v najem o površinskih normativih ter določbo drugega odstavka 24. člena ZSVarPre štel, da je primerno stanovanje za tožnikovo družino s površino 150 m2. Navedeno površino je primerjal s površino tožnikovega stanovanja ter ugotovil presežek stanovanjske površine v izmeri 18,85 m2, ki ga je v skladu z zakonom štel kot tožnikovo premoženje, in katerega vrednost je ugotovil v višini 18.051,51 EUR (upoštevaje pri tem vrednost navedene stavbe v višini 323.394 EUR), ki presega premoženjski cenzus 13.780 EUR iz petega odstavka 152. člena ZUJF.

Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na hipoteko na predmetni nepremičnini. V določbah ZSVarPre, po katerih se ugotavlja finančni položaj prosilca, ni podlage za razlago, da se s hipoteko obremenjene nepremičnine ne upošteva kot premoženje prosilca ali da se s hipoteko obremenjeno nepremičnino kot premoženje prosilca upošteva drugače.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdni zadevi pred tem sodiščem I P 366/2013. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ v okviru ugotavljanja finančnega položaja tožnika ugotovil, pri čemer je na podlagi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upošteval 24. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), da tožnik kot solastnik do ½ nepremičnine s parc. št. 312/6 k.o. ..., na kateri je stanovanjska stavba z naslovom ..., v kateri z družino živi, in ki ima neto tlorisno površino 337,70 m2, presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki znaša 13.780,00 EUR. Primerno stanovanje za pet oseb (kolikor jih ima po podatkih Upravne enote ... na predmetnem naslovu prijavljeno prebivališče) je v izmeri 150 m2 (14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, v nadaljevanju Pravilnik), zato je presežek 18,85 m2, katerega vrednost znaša 18.051,51 EUR, organ moral upoštevati kot tožnikovo premoženje.

Tožnik v tožbi navaja, da organ pri ugotavljanju njegovega finančnega položaja ni pravilno upošteval števila njegovih družinskih članov. V 2. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč navedel, da njegova družina šteje dva člana, kar pa ni pravilno. V tožnikovem stanovanju namreč živijo še sin A.A. (ki je bil ob razvezi zakonske zveze res dodeljen v varstvo in vzgojo materi, tožnikovi bivši ženi, vendar ne živi v njenem gospodinjstvu in njenih prostorih), njegova hčerka B.B. ter še A.A. partnerica C.C. Tožnik meni, da bi organ moral upoštevati stanje vsaj glede na dan 28. 6. 2013, ko je vložil prošnjo za BPP ter ne stanja ob razvezi zakonske zveze v letu 2007. Ko je isto sodišče odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za zadevo I P 366/2013 ter mu ugodilo, je štelo, da ima njegova družina tri člane ter da tožnik večjega premoženja nima, zato je po kriterijih ZBPP upravičen do oprostitve plačila sodne takse. Poleg tega je tožnik v svoji prošnji za BPP tudi navedel, da je predmetna nepremičnina obremenjena s hipoteko v višini 200.000,00 EUR, kar pomeni, da je tožnik pravno formalno res lastnik nepremičnine, vendar je ne more prodati in si zagotoviti sredstev za pravno pomoč. Sodišču predlaga, naj upošteva, da je njegova družina na dan vložitve prošnje za BPP 28. 6. 2013 štela tri družinske člane (z mesecem septembrom 2013 jih je bilo pet) in da večjega premoženja po kriterijih ZBPP nima, kot je bilo že ugotovljeno v sklepu Okrožnega sodišča v Kranju, s katerim je bil oproščen plačila sodne takse; da je njegov del nepremičnine pod hipoteko v vrednosti 200.000,00 EUR ter da je prav navedena terjatev predmet tožbe, v zvezi s katero je prosil za BPP; da je tožnik brezposeln in brez vsakih prihodkov; da ne prejema socialne pomoči in da si pravne pomoči ne more plačati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter mu dodeli BPP.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe upošteval, ko je ugotavljal premoženjski položaj tožnika, da v tožnikovem stanovanju prebiva pet oseb. Pri tem je glede na spisne podatke in tožbene navedbe organ očitno nepravilno upošteval tožnikovo bivšo ženo, ki je solastnica iste nepremičnine. Primerno stanovanje za štiri člansko družino pa, upoštevajoč določbe Pravilnika, meri 130 m2, tako da presežek površine nepremičnine, ki bi ga organ moral upoštevati kot premoženje tožnika, znaša 38,85 m2, kar glede na ocenjeno vrednost celotne nepremičnine v višini 232.394,00 EUR in njeno tlorisno površino 337,70 EUR znaša 37.204,31 EUR. Poleg tega je tožnik za osebo C.C. zgolj navedel, da od meseca septembra 2013 živi na predmetnem naslovu, pri čemer pa gre tudi za novo dejstvo, ki ga organ glede na podatke, ki jih je pridobil po stanju na dan 19. 8. 2013, tudi ni mogel upoštevati. Pa tudi če bi to osebo moral upoštevati, bi šlo za pet oseb v predmetnem stanovanju, kolikor jih je organ v svoji odločbi upošteval. Toženka še navaja, da odločitev pravdnega sodišča glede oprostitve plačila sodne takse za tožnika ne more vplivati na postopek odobritve BPP. Toženka pa tudi meni, da ni nikakršne pravne podlage, da bi moral organ upoštevati, da je tožnikova nepremičnina obremenjena s hipoteko; ustanovljena hipoteka namreč ne omejuje razpolagalne sposobnosti tožnika, iz zemljiške knjige pa ne izhaja kakšna druga omejitev tožnikove lastninske pravice na predmetni nepremičnini, ki bi tožniku razpolaganje z nepremičnino preprečevala. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP v okviru ugotavljanja tožnikovega finančnega položaja pravilno ugotovil vrednost njegovega premoženja (to je ob upoštevanju pravilnega števila oseb, ki bivajo skupaj s tožnikom v njegovem stanovanju), glede na katero je tožnikovo prošnjo za BPP zaradi preseganja premoženjskega cenzusa zavrnil. Po prvem odstavku 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Po 14. členu ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu oziroma (po ustaljeni upravno sodni praksi) od uveljavitve ZSVarPre dalje določbe tega zakona. Po 27. členu ZSVarPre znaša - na podlagi določb petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) – od 31. 5. 2012 do 31. 12. 2014 premoženjski cenzus 13.780 EUR. Pri tem pa se po prvem odstavku 24. člena ZSVarPre kot premoženje po tem zakonu ne upošteva (med drugim) stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Po drugem odstavku tega člena pa se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo, primerna velikost stanovanja pa je dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe in varščine. Po prvem odstavku 14. člena Pravilnika pa znaša površinski normativ za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem brez plačila lastne udeležbe in varščine za eno člansko gospodinjstvo od 20 do 30 m2, tri člansko gospodinjstvo nad 45 do 55 m2 ter za pet člansko gospodinjstvo nad 65 do 75 m2. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ za BPP pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja, katerega vrednosti se ne šteje kot tožnikovega premoženja, upošteval (glede na podatke potrdila UE ...) pet oseb, ki imajo na naslovu tožnikovega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo, zato je v skladu s prej citirano določbo 14. člena Pravilnika o površinskih normativih ter določbo drugega odstavka 24. člena ZSVarPre štel, da je primerno stanovanje za tožnikovo družino s površino 150 m2. Navedeno površino je primerjal s površino tožnikovega stanovanja (ki jo je ugotovil v izmeri 168,85 m2 - glede na njegov ½ solastninski delež na nepremičnini ..., ki ima tlorisno površino v izmeri 337,70 m2) ter ugotovil presežek stanovanjske površine v izmeri 18,85 m2, ki ga je v skladu z zakonom štel kot tožnikovo premoženje, in katerega vrednost je ugotovil v višini 18.051,51 EUR (upoštevaje pri tem vrednost navedene stavbe v višini 323.394 EUR), ki presega premoženjski cenzus 13.780 EUR iz petega odstavka 152. člena ZUJF. Takemu izračunu vrednosti tožnikovega premoženja sodišče more pritrditi, kolikor se pri tem opredeljuje zgolj glede vprašanja, ali je s tako ugotovljeno vrednostjo tožnikovega premoženja lahko bilo poseženo v tožnikove pravice oziroma pravne koristi, in sicer da ni bilo; presojo sodišče opira na ugotovitev, da je organ pravilno uporabil relevantne (spredaj citirane) predpise, da je pravilno upošteval tudi ostale določbe drugega odstavka 24. člena ZSVarPre (ki podrobneje urejajo način za ugotavljanje vrednosti premoženja iz naslova presežka dejanske stanovanjske površine glede na velikost primernega stanovanja), da tožnik ni prerekal ugotovitev organa o površini njegovega stanovanja ter vrednosti stavbe, upoštevajoč pa tudi tožbene navedbe o številu oseb, ki prebivajo v tožnikovem stanovanju (v juniju 2013 tri oziroma v septembru 2013 pet). Ker tožnik večjega števila oseb s stalnim prebivališčem na naslovu tega stanovanja od pet ni uveljavljal (ter izkazal) nikoli (ne v postopku pred organom ne v tožbi), tožbene trditve o nepravilno upoštevanem številu oseb, ki bivajo v stanovanju, ne morejo biti razlog za ugoditev tožbi. Tožnik v tožbi navaja, da bi morale biti upoštevane – po stanju na dan vložitve prošnje – tri osebe, ki naj bi tedaj imele na naslovu stanovanja stalno prebivališče in naj bi v stanovanju tudi dejansko prebivale (oziroma naj sodišče upošteva, da je bilo v mesecu septembru 2013 takih oseb pet). To pa pomeni, kot navaja tudi toženka v odgovoru na tožbo, da bi bil s strani organa napravljen izračun vrednosti tožnikovega premoženja iz naslova presežka stanovanjske površine lahko nepravilen (ker kot primerno stanovanje za tožnikovo družino ni upoštevanih zgolj 110 m2 – kolikor pripada tri članskemu gospodinjstvu, pač pa 150 m2 površine), vendar ne v tožnikovo škodo. Kar pomeni, da iz prej opisanega razloga morebiten nepravilen izračun tožnikovega premoženja ne posega v njegove pravice ali pravne koristi (saj bi z višjo vrednostjo premoženja od ugotovljene 18.051,51 EUR prav tako presegel premoženjski cenzus za dodelitev BPP); ob taki ugotovitvi pa sodišče tožbo zavrne (prva alinea drugega odstavka 63. člen ZUS-1).

Ugotovitev v 2. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožnikova družina šteje dva člana ter da za tožnikovega družinskega člana šteje (le) tožnikov sin D.D., se opira na določbe 23. člena ZBPP ter nima vpliva na ugotavljanje premoženjskega položaja tožnika po prej citiranih določbah ZSVarPre; torej nima vpliva na pravilnost odločitve v izpodbijani odločbi, ki temelji na ugotovitvah organa o tožnikovem premoženjskem položaju. Tak podatek bi npr. lahko bil uporabljen pri ugotavljanju višine lastnega dohodka prosilca oziroma njegove družine, vendar tega dejstva organ v postopku ni niti ugotavljal. Neutemeljeno se tožnik tudi sklicuje na doseženo taksno oprostitev za pravdni postopek, v zvezi s katerim je vložil prošnjo za predmetno BPP. Organ za BPP namreč samostojno, po določbah relevantnih predpisov ter na podlagi ugotovljenih dejstev ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP prosilcu ter pri tem ni vezan na odločitev o predlogu za taksno oprostitev za isti sodni postopek. Glede na presojo, ki jo je sodišče podalo v 7. točki obrazložitve, tožnik tako ne more uveljavljati, naj sodišče upošteva, da večjega premoženja po kriterijih ZBPP nima, kot naj bi bilo ugotovljeno v sklepu, s katerim je bil oproščen plačila sodne takse.

Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na hipoteko na predmetni nepremičnini. V določbah ZSVarPre, po katerih se po že povedanem ugotavlja finančni položaj prosilca, ni podlage za razlago, da se s hipoteko obremenjene nepremičnine ne upošteva kot premoženja prosilca ali da se s hipoteko obremenjeno nepremičnino kot premoženje prosilca upošteva drugače. Tudi kolikor hipoteka (tožnik navaja, da za zavarovanje terjatve v višini 200.000 EUR) dejansko zmanjšuje vrednost tožnikove nepremičnine oziroma njegovega ½ lastninskega deleža (ob tem ko sicer hipoteka glede na določbe Stvarnopravnega zakonika, v katerem je urejena, ne omejuje razpolagalne sposobnosti lastnika nepremičnine), pa mora tožnik upoštevati, da hkrati razpolaga z denarno terjatvijo v vrednosti – po podatkih listin, ki jih je v upravni spis sam predložil – 247.000 EUR (ne glede na to, če je sporna in je v zvezi z njo voden sodni postopek), ki je premoženjska pravica in v pravnem pomenu tudi predstavlja del tožnikovega premoženja.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je tožnik brezposeln in brez vsakih dohodkov ter da tudi ne prejema socialne pomoči. Po že navedenem v 6. točki obrazložitve se finančni položaj prosilca po 12. členu ZBPP ugotavlja tudi glede na njegovo premoženje. Že glede na vrednost premoženja, ki glede na ugotovitve organa presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP, tožniku BPP ni (bilo) mogoče dodeliti; zato organ ostalih predpisanih pogojev za dodelitev BPP, ki jih določa ZBPP in ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, kot nepotrebno niti ni ugotavljal (med drugim tako tudi ni ugotavljal, kolikšni so tožnikovi dohodki oziroma dohodki njegovih družinskih članov).

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).