Jedro

Načeloma velja, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze pravdnih strank in velja prepoved vnaprejšnje dokazne ocene, na podlagi katere sodišče zavrne dokazni predlog z utemeljitvijo, da izvedba dokaza ne bi mogla spremeniti dejanske ocene sodišča, ki si jo je ustvarilo z izvedbo izvedenih dokazov. Izjemoma je dopustna zavrnitev dokaznega predloga, če izvedeni dokazi z visoko stopnjo prepričanja potrjujejo odločilno dejstvo, na podlagi katerega prvo sodišče gradi svojo dokazno oceno, in se izkaže, da tudi v primeru, če bi zavrnjeni dokaz v celoti potrdil trditve stranke, ki je takšen dokaz, ki je bil zavrnjen, predlagala, ta dokaz ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča. Tudi če pritožbeno sodišče odmisli nesubstanciranost dokaznega predloga in bi priči potrdili zatrjevanje tožnice, da je dovozna pot zožena za širino stebra, navedeno ne bi spremenilo dejstva, da se je sodišče na ogledu neposredno prepričalo, da tožnici z njenim avtomobilom dostop po dovozni poti ni bil oviran in še manj onemogočen.

Pri ugotavljanju pogojev za posestno varstvo je potrebno izhajati iz dejstev, ki so nastali v trenutku motenja in ne po motilnem dejanju oziroma celo dejstev, ki bi lahko nastala v prihodnosti. Varstvo posesti je namreč podano glede na zadnje posestno stanje pred domnevnim motilnim ravnanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da odstrani zaključek betonskega zidu, to je zadnji zidani betonski steber, zaradi katerega je na svojem začetku ovirana tlakovana dovozna pot, ki poteka po delu nepremičnine parcelna št. 492/1 k.o. X in vodi do stanovanjske stavbe na naslovu V., ki stoji na parcelni št. 493/2 in parcelni št. 492/3 k.o. X, tako da bo ponovno omogočen neoviran dostop do stanovanjske stavbe na naslovu V., kot je bil pred motilnim posegom (I/1), tožbeni zahtevek na prepoved bodočih motilnih ravnanj (I/2) in tožbeni zahtevek za izrek denarne kazni tožencu za primer kršitve prepovedi (I/3). Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti 899,62 EUR pravdnih stroškov (II).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek. Meni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se širina poti z gradnjo zidu ni zožala in da lahko tožnica svojo posest izvršuje na enak način in v enakem obsegu, kot je to počela pred motilnim ravnanjem. Sodišče prve stopnje zmotno kot nesporno šteje dejstvo, da je bila pred motilnim ravnanjem dovozna pot na mestu, kjer je zgrajen sporni zid (steber), široka 2,5 m in da se ta širina z gradnjo ni spremenila. Iz konteksta vseh tožničinih navedb izhaja, da je dovozna pot na svojem začetku sedaj ožja, kot je bila pred motilnim ravnanjem. Glede na to, da je tožnica vseskozi zatrjevala zožitev poti, to jasno pomeni zanikanje oziroma nasprotovanje toženčevim navedbam, da je bila pot pred motilnim ravnanjem široka 2, 5 m. Širino poti v dolžni 2, 5 m je tožnica prerekala in je v dokaz svojih navedb predlagala zaslišanje dveh prič, prav tako pa bi sodišče prišlo do drugačnega zaključka, če bi upoštevalo dejstvo, da zaradi zožitve kovinskih vrat ni mogoče postaviti na mesto, kjer so nekoč že stala. Tožnica ne pozna točne širine poti v centimetrih pred motilnim ravnanjem, ve pa, da je sedaj dovozna pot zožena za širino stebra. Na dovozno pot mora tožnica sedaj zapeljati z bistveno večjo previdnostjo, počasneje in z bistveno večjimi napori, kot je to lahko storila pred motilnim ravnanjem. Poleg tega ni mogoče presojati motilnega ravnanja na podlagi avtomobila, ki ga vozi tožnica v tem trenutku, temveč je potrebno upoštevati, da lahko v prihodnje kupi večji avto, s katerim bo uvoz zaradi toženčevega posega praktično onemogočen. Tožnica je kot dokaz o zožitvi poti predlagala zaslišanje dveh prič, gospoda A. G. in gospoda K. K., ki bi znala izpovedati, da je sedaj dovoz oviran zaradi postavitve zidu. Gospod K. K. je tlakoval dovozno pot in bi znal točno povedati, kje je pred motilnim ravnanjem stala panelna ograja, kje sedaj stoji zadnji steber spornega zidu in koliko ta posega v širino poti oziroma čez tlakovano pot, gospod A. G. pa je bil s stanjem dobro seznanjen, saj je tožnici pomagal pri nakupu in obnovi hiše, vključno s tlakovanjem dovozne poti in postavitvijo panelne ograje. S tem ko je sodišče zavrnilo predloga za zaslišanje prič, češ da sta nepotrebna, je opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je privedla do napačne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z vzpostavitvijo zidu izven gabaritov panelne ograje je toženec spremenil dejansko stanje in kot je tožnica izpovedala mora po novem voziti mimo stebra bolj previdno in z večjo natančnostjo. Tožnica na mestu, kjer je sedaj postavljen sporni zid, ne more odpreti vrat avtomobila, medtem ko jih je pred motilnim ravnanjem lahko odprla. Tudi poškodbe na avtomobilu kažejo, da je uvoz na dovozno pot oviran in otežen.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo ugotovitev sodišča prve stopnje.

7. Iz tožničine tožbene trditvene podlage izhaja, da je tožnica do motilnega dejanja nemoteno uživala posest dela nepremičnine parcelne št. 492/1 k.o. X, po kateri v naravi poteka del poti in predstavlja dovozno pot do tožničine nepremičnine. Tožnica motenje posesti izkazuje s tem, da je toženec z zgraditvijo zidu na delu parcelne št. 492/1 k.o. X zožil dovozno pot do te mere, da je onemogočen prehod vozil in dostop do njene stanovanjske stavbe oziroma, da ji je dostop otežen. Z vzpostavitvijo zidu je toženec zožil obstoječo dovozno pot, ki ni široka 2,5 m. Na začetku (ob spornem zidu) je dovozna pot široka 1,90 m, ob prelomu v obliki črka L znaša širina poti 1,85 m in na koncu 1,76 m. V nadaljevanju je tožnica zatrjevala, da je prehod zaradi zožitve poti oviran oziroma otežen, zaradi česar ima težave pri parkiranju avtomobila na dovozni poti in nima dovolj prostora, da bi lahko normalno odprla avtomobilska vrata svojega vozila.

8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v sporih zaradi motenja posesti obseg obravnave začrtan s tožbenim zahtevkom. Poleg vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari, vprašanja, ali je bila posest res motena in vprašanja, ali je toženec tisti, ki je posest motil, je potrebno obravnavati vprašanje, ali dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje posesti in ali je to dejanje samovoljno in protipravno.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo in prebralo listine v spisu, zaslišalo pravdni stranki in opravilo ogled na kraju zatrjevanega motenja, ugotovilo da, - po delu nepremičnine parcelne št. 492/1 k.o. X v naravi poteka del poti, ki predstavlja dostopno/dovozno pot (peš, z osebnim avtomobilom) do nepremičnine parcelna št. 493/2; - pred zatrjevanim motilnim dejanjem je bila obstoječa dovozna pot na njenem začetnem delu (ob sedaj postavljenem spornem zidu) široka 250 cm; - sporni zid, zgrajen na delu parcelne št. 492/1 k.o. X, je postavil toženec; - sporni zid je v isti liniji s kovinskim stebričkom: - debelina spornega zidu znaša 23,5 centimetrov; sedaj prehod od spornega zidu do nizke zidane in žičnate ograje na parcelni št. 493/1 k.o. X znaša 250 cm; - tožnica je na ogledu brez težav zapeljala svoje vozilo mimo spornega zidu na dovozno pot proti svoji nepremičnini in nato vozilo parkirala ter je brez težav izstopila iz svojega vozila, pri izstopu je voznikova vrata v celoti odprla, pri tem je do tožničine ograje ostalo še 20 centimetrov prostora, na sopotnikovi strani pa je bilo vozilo oddaljeno 30 centimetrov od ograje na parcelni št. 493/1 k.o. X ter je tožnica z vozilom brez težav vzvratno zapeljala z dovozne poti.

10. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvo sodišče materialno pravno pravilno zaključilo, da tožnici dostop po obstoječi poti zaradi postavljenega zidu ni oviran. Motenje posesti je namreč lahko le takšno dejanje, ki onemogoča normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Postavitev zidu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa dotedanje uporabe poti ne onemogoča. 11. V nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki jih tožnica na ogledu ni prerekala, je pritožbena navedba, da tožnica na mestu, kjer je sedaj postavljen sporni zid, ne more odpreti vrat avtomobila, medtem ko jih je pred motilnim dejanjem lahko odprla. Tožnica tudi ni prerekala, kot to zatrjuje v pritožbi, toženčeve trditve, da je bila dovozna pot pred vzpostavitvijo spornega zidu široka 250 centimetrov. Tožnica je v vlogi le pojasnila, da sedaj širina poti ne znaša 250 centimetrov, temveč 190 centimetrov. Tožnica tudi ni ugovarjala na ogledu opravljeni meritvi sodišča, da znaša širina dovozne poti 250 centimetrov.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je dokazni zaključek prvega sodišča, da tožnica ni ovirana po dovozni poti do dostopa do svojih nepremičnin, posledica bistvenih kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo prič A. G. in K. K. Sodišče mora dati vsaki stranki možnosti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člen ZPP). Če stranki ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem, takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Načeloma velja, da mora sodišče izvesti vse predlagane dokaze pravdnih strank in velja prepoved vnaprejšnje dokazne ocene, na podlagi katere sodišče zavrne dokazni predlog z utemeljitvijo, da izvedba dokaza ne bi mogla spremeniti dejanske ocene sodišča, ki si jo je ustvarilo z izvedbo izvedenih dokazov. Izjemoma je dopustna zavrnitev dokaznega predloga, če izvedeni dokazi z visoko stopnjo prepričanja potrjujejo odločilno dejstvo, na podlagi katerega prvo sodišče gradi svojo dokazno oceno, in se izkaže, da tudi v primeru, če bi zavrnjeni dokaz v celoti potrdil trditve stranke, ki je takšen dokaz, ki je bil zavrnjen, predlagala, ta dokaz ne bi mogel spremeniti končne dokazne ocene sodišča2. Takšno ravnanje sodišča je upravičeno iz načela ekonomičnosti postopka, ker bi izvedba dokazov ne le po nepotrebnem podaljšala postopek, temveč strankam povzročila nepotrebne stroške. Tudi če pritožbeno sodišče odmisli nesubstanciranost dokaznega predloga in bi priči potrdili zatrjevanje tožnice, da je dovozna pot zožena za širino stebra, navedeno ne bi spremenilo dejstva, da se je sodišče na ogledu neposredno prepričalo, da tožnici z njenim avtomobilom dostop po dovozni poti ni bil oviran in še manj onemogočen. V sporih zaradi motenja posesti je obseg obravnave začrtan s tožbenim zahtevkom. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala neoviran dostop do stanovanjske stavbe, in kot izhaja iz ugotovitev ogleda se tožničin položaj v ničemer ni spremenil. Tožnica je brez težav zapeljala svoje vozilo na dovozno pot, avtomobil parkirala, iz njega brez težav izstopila in tudi brez težav vzvratno zapeljala z dovozne poti. Vsaka sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja. Tudi če bi tožnica morala na dovozno pot zapeljati z nekoliko večjo mero previdnosti, zaradi navedenega še ne bi bila upravičena do posestnega varstva3. 13. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da motilnega ravnanja ni mogoče presojati na podlagi širine avtomobila, ki ga tožnica uporablja v tem trenutku, temveč je potrebno upoštevati, da lahko tožnica v prihodnje kupi večji avtomobil, s katerim bo uvoz zaradi toženčevega posega praktično onemogočen. Pri ugotavljanju pogojev za posestno varstvo je potrebno izhajati iz dejstev, ki so nastali v trenutku motenja in ne po motilnem dejanju oziroma celo dejstev, ki bi lahko nastala v prihodnosti. Varstvo posesti je namreč podano glede na zadnje posestno stanje pred domnevnim motilnim ravnanjem.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 594/99. 3 Lastnik služeče nepremičnine je v izvrševanju oblasti nad svojo stvarjo omejen z upravičenčevim pravilnim izvrševanjem služnosti. Stvarna služnost je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti, in dopustiti oziroma opustiti določena ravnanja. Lastnik gospodujoče stvari pa lahko izvršuje samo takšno oblast nad stvarjo, ki ustreza vsebini njegove služnostne pravice; to mora po načelu restrikcije izvrševati na kar najmanj obremenjujoč način (prvi odstavek 219. člena SPZ) in dejanska oblast služnostnega upravičenca na služeči stvari je lahko predmet posestnega varstva le v takšnem obsegu. Stvarne služnosti se morajo utesnjevati, kolikor to dopuščata njihov namen in narava. Smoter te stvarne pravice namreč ni v omejevanju lastninske pravice na služeči nepremičnini, ampak v koristi, ki jo ima upravičenec s tem, da se mu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine. Vsako poseganje v stvarno služnost zato še ne (more) pomeniti tudi posega, ki bi upravičeval sodno varstvo. To je lahko le takšno ravnanje, ki služnostnega upravičenca znatneje ovira pri izvrševanju njegove omejene stvarne pravice; poseg mora biti takšen, da bodisi preprečuje ali v precejšnji meri otežuje izvrševanje vsebine služnosti. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dotedanji način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva; vsaka (neznatna) sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja ali odvzema posesti v pravnem smislu (32. člen SPZ). Povzeto po sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 669/2007 z dne 1. 10. 2009.