Jedro

Glede na to, da je tožnik ostal v delovnem razmerju (suspenzu) po dokončni odločitvi o izredni odpovedi in po zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (vse do dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje o glavni stvari), za zakonito izredno odpoved ni bil izpolnjen pogoj, da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati najmanj do izteka odpovednega roka. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2010 in 19. 1. 2011 nezakonita, brez pravnih učinkov ter se razveljavita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko v plači za čas od 19. 1. 2011 dalje in sicer razliko odmerjeno od bruto plače v znesku 1.475,07 EUR in prejemki v času suspenza pogodbe o zaposlitvi, in sicer mesečno za vsak mesec posebej, od te plače obračunati in plačati dolžne davke in prispevke ter razliko v neto znesku izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od posamezne mesečne plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ga za čas od 19. 1. 2011 dalje prijaviti v obvezno zavarovanje in mu priznati vse pravice iz obveznih zavarovanj, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 910,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka). S sklepom je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati stroške postopka priči A.F. v višini 1.659,80 EUR in priči A.P. v višini 11,20 EUR, obema v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. in VI. točka izreka sklepa).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker je sledilo zgolj izpovedbam tožnika, A.P., B.K., ne pa tudi A.F., pri čemer pa ni niti z besedo argumentiralo razlogov zakaj se ni opredelilo do navedb le tega iz izjave o škodnem dogodku z dne 4. 11. 2010, kakor tudi do navedb A.F. iz zaslišanja. Sodišče je namreč v celoti sledilo izpovedbi tožnika in A.P. in sicer, da je tožnik komuniciral z B.K. po mobitelu iz razloga, da ga je usmerjal in povedal lokacijo policijske postaje M. II; da tožnik ni vedel, kako je prišlo do poškodbe vozila, ker mu to nihče ni povedal in tako brez opredelitve do zgoraj navedenih navajanj A.F. odločilo, da tožniku ni mogoče očitati, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Do teh navedb se sodišče v sodbi ni opredelilo, zaradi česar se le ta ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je tako podana kršitev iz 14. točke, prav tako pa tudi iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pa opozarja tudi na dejstvo, da je tožniku prekinila delovno razmerje dne 14. 12. 2011 (to je še isti dan po prejemu izpodbijane sodbe), in sicer takoj, ko je ugotovila, da zaradi pomote le temu delovnega razmerja ni zaključila v programu za obračunavanje plač že na podlagi pravnomočnega sklepa Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 250/2011 z dne 11. 4. 2011. Dejstvo je namreč, da je imela tožena stranka ves čas namen le temu izredno odpovedati delovno razmerje, saj drugače ne bi izvajala vseh aktivnosti v postopku izredne odpovedi, kakor tudi v postopku odločanja o začasni odredbi in v delovno pravnem sporu, res pa je, da zaradi napake le tega ni odjavila iz obveznih zavarovanj. Do napake je prišlo, ker je MNZ, Policija, državni organ s skoraj 10.000 zaposlenimi, v sklopu katerega delujejo različne strokovne službe, med katerimi pa je prišlo v konkretnem primeru do komunikacijskega kratkega stika, zaradi česar je tožnik po pomoti ostal v suspenzu in prejemal del plače. Dejansko pa tožnik dela ni opravljal že od dneva, ko mu je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 18. 11. 2010, torej od 19. 11. 2010. Ker v službo ni prihajal, enota o pomoti pri odpravi iz zavarovanj ni mogla opozoriti pristojnih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma, da samo spremeni sodno odločbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno pa tožena stranka predlaga, da na podlagi vseh v prvostopenjskem postopku izvedenih in ugotovljenih dokazov in okoliščin določi dan prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko v skladu z določbami 118. člena ZDR. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, ker pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in bistvenih kršitvah določb postopka niso utemeljeni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev. Hkrati ni nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu, tako da ta pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Dejstvo, da se z razlogi sodbe tožena stranka ne strinja, pa ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo z zakonom določeni razlogi in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Revizijsko sodišče je v številnih zadevah že odločilo(1), da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) poleg ostalega opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja. Ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja. Na ta način namreč delodajalec že sam, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Takšno ravnanje dokazuje, da ni podan eden od bistvenih pogojev za izredno odpoved. Tožena stranka je storila prav to, saj je tožnik ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi po vročitvi odpovedi in do prenehanja delovnega razmerja dejansko ni prišlo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da prejema izplačilo plače v višini 40 % oziroma tako, kot mu je bilo določeno v sklepu o suspenzu. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče pravilno zaključilo, da ni prišlo do pravnih učinkov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik ostal v delovnem razmerju po dokončni odločitvi o izredni odpovedi in po pravnomočni odločitvi sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, torej od 11. 4. 2011 dalje in na dan (15. 11. 2011), ko je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev bil še vedno v delovnem razmerju pri toženki (torej več kot sedem mesecev), takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja prave volje tožene stranke, da bi na njeni podlagi prenehalo delovno razmerje tožniku.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni in predpostavlja odpoved brez pravice do odpovednega roka in takojšnje prenehanje delovnega razmerja, za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 80. člena ZDR). Ta osnovni pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja. Na ta način namreč že sam delodajalec, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in s tem ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Takšno ravnanje dokazuje, da ni podan eden od bistvenih pogojev za izredno odpoved. Tega dejstva ne spremeni pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik zaradi napake oziroma po pomoti ostal v delovnem razmerju, in ga toženka ni odjavila iz obveznih zavarovanj ter da tožnik dejansko ni delal, temveč je bil ves čas v suspenzu. Te navedbe namreč ravno obratno pritrjujejo stališču, da sploh ni bilo potrebe, da tožena stranka tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Ker pa je storila prav to, je ravnala v nasprotju z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je torej tožena stranka kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika obdržala v delovnem razmerju, je s tem odpadel eden od dveh pogojev, ki morata biti kumulativno podana za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po 1. odstavku 110. člena ZDR (1. če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in 2. če delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena). Brez izpolnjevanja zahtev tega člena pa ni pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju z zakonskimi zahtevami in je že iz tega razloga nezakonita, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Ker je bil tožnik na dan odločitve sodišča prve stopnje še v delovnem razmerju pri toženi stranki in je sodišče zavrnilo njegov zahtevek po reintegraciji, tudi ni bilo podlage, da bi sledilo predlogu tožene stranke za odločitev o razvezi tožnikove pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR.

Neutemeljen in protispisen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je sledilo zgolj izpovedbam tožnika, A.P., B.K., ne pa tudi A.F.. Sodišče prve stopnje je izpovedbe vseh prič povzelo in na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je naklepno kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa bi imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, po 3. odstavku 357. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 in nadaljnji). Zaključilo je, da če je tožnik komuniciral z B.K. po mobitelu iz razloga, da ga je usmerjal in mu povedal lokacijo policijske postaje M. II in če tožnik ni vedel, kako je prišlo do poškodbe vozila, ker mu to nihče ni povedal, mu ni mogoče očitati, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v katerem je zaslišalo tožnika in priče (A.P., B.K. in A.F.) ugotovilo, da je tožnik opravljal delo s sodelavcem A.P. v intervencijski patrulji, ko ga je po mobilnem telefonu poklical B.K., s katerim se poznata, ker skupaj igrata nogomet. B.K. ga je med drugim vprašal, kaj naj napravi, ker je imel poškodovano vozilo pri trgovskem centru Qlandia. Tožnik mu je svetoval, da pokliče policijo. Ker pa B.K. ni vedel, kje natančno se nahaja policijska postaja, je poklical ponovno in tožnik ga je usmerjal po poti proti policijski postaji M. II. Skupaj s sodelavcem sta se namreč vračala na policijsko postajo zaradi zapisa poročila v zvezi z iztekom vode. Ko sta na policijski postaji pisala poročilo v posebej dodeljeni sobi, je prišel dežurni policist in jima odredil, da rešita poškodbo na vozilu, ker ima prometna patrulja, ki je za to pristojna, delo. A.P. je potrdil izpovedbo tožnika, da je prišel do njega dežurni policist in mu odredil, da naj opravi ogled poškodbe vozila in da naj obravnavata celotno zadevo, glede na to, da je prometna patrulja zasedena. Obravnavane nesreče so v pristojnosti prometne patrulje, tožnik in A.P. pa sta bila v intervencijski patrulji, kar pomeni, da obravnava navedene nesreče ni bila njuno delo, razen, če jima je to kdo odredil. A.P. je tako izpovedal, da je šel do dežurnega policista in ga vprašal kje je prijavitelj in dežurni policist mu je pokazal moška, ki sta mu bila popolnoma neznana, zato je pristopil k njima in ju vprašal, kdo je lastnik vozila in kaj se je zgodilo. Tako mu je moški povedal, kdo je lastnik (A.F.), drugi pa je povedal, da je uporabnik in da je prijavitelj prometne nezgode (B.K.). Vsi trije so šli do vozila, ki je bilo parkirano na parkirnem prostoru policijske postaje in opravili ogled vozila. Vozilo je policist A.P. fotografiral, ves čas je komuniciral z obema moškima tako, da ju je spraševal kje in kako se je prometna nesreča zgodila. Izpovedal je, da je ves čas odgovarjal uporabnik vozila B.K., lastnik vozila A.F. pa je bil le zraven in je bil tiho. A.P. je na policijski postaji napravil zapisnik, ob tem pa sta bila prisotna lastnik in uporabnik vozila. O ogledu vozila in sestavi zapisnika, iz skladnih izpovedb tožnika, prič A.P., B.K. in tudi A.F. izhaja, da tožnik ni bil prisoten ob ogledu, prav tako pa ni bil prisoten ob sestavi zapisnika na policijski postaji.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik komuniciral z B.K. po mobitelu iz razloga, da ga je usmerjal in povedal lokacijo policijske postaje M. II. Ali je policijsko vozilo tudi usmerjalo B.K. in A.F. do policijske postaje, kar uveljavlja pritožba, oziroma ali je tožnik govoril z B.K. zgolj po telefonu in ga usmerjal na policijsko postajo M. II, ni pomembno, saj navedeno usmerjanje tudi sicer ne predstavlja kršitve, ki bi se tožniku očitala. Tožena stranka tožniku tudi ne očita, da bi posegel v odločitev dežurnega policista ali vplival na policiste, ki so vodili postopek. Dejstvo je, da je dežurni policist odredil, da ogled opravi patrulja, v kateri sta bila tožnik in A.P.. Ogled je po odredbi dežurnega policista opravil A.P., saj bi ga pa po rednem teku stvari morala opraviti prometna patrulja, ki je bila zasedena z obravnavanjem prometne nesreče službenega vozila. Zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče je izpolnil A.P.. To so potrdile vse zaslišane priče in tudi A.F., ki je povedal, da je B.K. govoril s policistom, ki je opravil ogled prometne nesreče in napravil zapisnik in ob pogledu na tožnika, na naroku dne 6. 9.2011 izjavil, da ga ne pozna in da tožnik ni opravil ogleda vozila in tudi ni napisal zapisnika (list. št. 52). Glede na take dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tožena stranka ni izkazala dogovora med tožnikom in B.K. v zvezi z policijskim zapisnikom, ki se mu očita v izredni odpovedi. Komunikacija tožnika z B.K. iz razloga, da ga usmerja in pove lokacijo policijske postaje M. II, pri tem pa tožnik ni vedel kako je prišlo do poškodbe vozila, ker mu to ni nihče povedal, pomeni, da mu ni mogoče očitati, da je storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Ker nista izpolnjena pogoja, ki morata biti podana za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR), je izredna odpoved nezakonita, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje in ker niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Sicer pa v sporih obstoja ali prenehanja delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

(1) npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006, VIII 227/2007 z dne 20. 10. 2008, VIII 481/2007 z dne 29. 1. 2009 in VIII Ips 218/2008 z dne 8. 3. 2010.