Jedro

Zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti odločitev v zvezi s čitanjem zapisnika priče S.Š. opredelil kot "kršitev določb ZKP", ne da bi kršitev konkretiziral ter jo povezal z možnimi kršitvami zakona v obravnavani procesni situaciji, v obrazložitvi pa navedel, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča preuranjena, ker ni preverilo, ali je bil priči res izrečen ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo, torej, ker ni raziskalo odločilnega procesnega dejstva za presojo, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za čitanje zapisnika brez soglasja strank (340. člen ZKP). Tako oblikovana zahteva za varstvo zakonitosti je, kar zadeva očitke o kršitvi procesnega zakona, tako nejasna in posplošena, da je ni bilo mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

S poudarjanjem časovne odmaknjenosti dogodka zagovornik očitno želi doseči spremembo kazenske sankcije, vendar pa tega razloga (4. točka 370. člena ZKP) z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo D.V. (obsojenec) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 100. člena KZ RS in mu izreklo kazen 3 leta zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter hkrati odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika izplačajo iz proračuna. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede plačila stroškov pritožbenega postopka je odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP" in vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala, naj jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Glede zahteve po neposrednem zaslišanju priče Š. zagovornik očitno uveljavlja kršitev 340. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je zagovornik šele potem, ko je sodišče že prebralo izpoved priče, zahteval, da se vendarle zasliši na glavni obravnavi, iz zapisnika pa tudi izhaja, da je priča vedel za obravnavo, vendar po navedbah obsojenca ni prišel, ker ima verjetno prepovedan vstop v Slovenijo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da zaslišanje te priče ni potrebno, ker ne bi pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, zato po oceni vrhovne državne tožilke glede na vse navedeno ni jasno, da bi prišlo do kršitve določbe 1. odstavka 340. člena ZKP. To pa tudi ni moglo in ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, niti zagovornik tega ne zatrjuje. Z opozarjanjem na napačno navedbo obsojenčeve starosti zagovornik očitno uveljavlja kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana, saj pri pomoti sodišča ne gre za nasprotje o odločilnih dejstvih, pač pa za napako, ki ne predstavlja nobenega takšnega dejstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik podobno kot v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja vprašanje zaslišanja priče S.Š. V ravnanju sodišča prve stopnje "vidi kršitev določb ZKP", ker je sodišče kljub nasprotovanju obrambe izjavo te priče prebralo, ne da bi se prej prepričalo v njeno dosegljivost in preverilo obsojenčeve navedbe, da ima priča po vsej verjetnosti prepoved vstopa v Republiko Slovenijo.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP je mogoče dokaze na glavni obravnavi izjemoma izvajati tudi posredno z branjem zapisnikov zaslišanih oseb, če so te osebe umrle, duševno zbolele ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno povabljene.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo predlog obrambe, da naj se priča S.Š., ki živi na znanem naslovu v Z., neposredno zasliši in je prebralo zapisnik o njenem zaslišanju v preiskavi. Pri tej odločitvi je upoštevalo, da se je "poštna pošiljka vračala nazaj", sprejelo pa je tudi obsojenčevo pojasnilo, da se je s pričo slišal, saj sta prijatelja in da, kolikor mu je znano, ima prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Ocenilo je tudi, da neposredno zaslišanje te priče k sami razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomoglo. Višje sodišče je pritožbo zagovornika, ki se s takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča ni strinjal, zavrnilo kot neutemeljeno (sodba stran 3). Navedlo je, da je bila priča trikrat neuspešno vabljena na znani naslov v Z., da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pojasnilo obtoženega V. - sicer družinskega prijatelja priče, da je bil Š. z vabilom seznanjen in da verjetno na glavno obravnavo ni prišel zato, ker ima prepovedan vstop v Republiko Slovenijo ter presodilo, da navedene okoliščine nudijo osnovo za zaključek o nedoseljivosti priče, zaradi česar po mnenju višjega sodišča prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku, ko je izpoved te priče prebralo (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP).

Vložnik zahteve v njenem uvodu zgolj povzema vse možne, v zakonu naštete razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, odločitev v pravnomočni sodbi v zvezi s čitanjem zapisnika priče S.Š. pa opredeli kot "kršitev določb ZKP", ne da bi kršitev konkretiziral ter jo povezal z možnimi kršitvami zakona v obravnavani procesni situaciji. V obrazložitvi zahteve pa zagovornik prvostopenjskemu sodišču očita, da je bila njegova odločitev preuranjena, ker ni preverilo, ali je bil priči res izrečen ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo, torej, ker ni raziskalo odločilnega procesnega dejstva za presojo, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za čitanje zapisnika brez soglasja strank (340. člen ZKP). Tako oblikovana zahteva za varstvo zakonitosti je, kar zadeva očitke o kršitvi procesnega zakona, tako nejasna in posplošena, da je ni bilo mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Po vsebini pa se sklicuje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, t.j. na razlog, ki ga po zakonu s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz enakih razlogov - zaradi posplošenosti in nedoločnosti zahteve, vrhovno sodišče tudi ni moglo preizkusiti tistih navedb zagovornika, kjer sodišču očita, da navaja napačen podatek, da je bil obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja star več kot 21 let, čeprav je bil star le 19 let in ko navaja, da je časovna odmaknjenost dogodka tista okoliščina, "ki v tej zadevi terja drugačen pristop". Zagovornik ne pove, kaj naj bi v smislu zakonitosti odločbe pomenilo očitno napačno navajanje obsojenčeve starosti, s poudarjanjem časovne odmaknjenosti dogodka pa očitno želi doseči spremembo kazenske sankcije. Vendar pa tudi tega razloga (4. točka 370. člena ZKP) s tem izrednim pravnim sredstvom ni možno uveljavljati.

Ker vrhovno sodišče po navedenem ni moglo upoštevati ali pritrditi nobenemu od razlogov, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).