Jedro

Tožnik v postavljenem roku niti do izdaje tega sklepa, ni imenoval pooblaščenca za sprejemanja pisanj v Republiki Sloveniji, kot mu je to naložilo sodišče v sklepu. Sodišče je zato tožbo tožnika ob uporabi prvega odstavka 146. člena ZPP, četrtega odstavka 108. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1, zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri naslovnem sodišču 13. 11. 2018 vložil tožbo zoper odločbo DT4218-12896/2017-5 z dne 18. 9. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT-499-01-1207/2017-2 z dne 10. 10. 2018, zaradi dohodka iz delovnega razmerja na podlagi mednarodne pogodbe. Po podatkih, ki izhajajo iz tožbe, živi tožnik v tujini, to je v Srbiji, v Republiki Sloveniji pa nima pooblaščenca za ta sodni postopek.

2. Na podlagi prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), bi moral tožnik že ob vložitvi tožbe imenovati svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru tožnik ob vložitvi tožbe tega ni storil, zato mu je sodišče s sklepom I U 2308/2018-8 z dne 5. 12. 2018 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj, z nalogo, da tožniku pošlje sklep I U 2308/2018-9 z dne 5. 12. 2018. S slednjim je sodišče tožniku naložilo, da v roku 30 dni imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Obenem je sodišče tožnika opozorilo, da navedeni 30-dnevni rok začne teči že od dneva, ko je bil sklep I U 2308/2018-9 z dne 5. 12. 2018 vročen začasni zastopnici in da bo sodišče tožbo zavrglo, če tožnik v danem roku ne bo imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj.

3. Začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj, je bil sklep sodišča I U 2308/2018-9 z dne 5. 12. 2018 vročen 10. 12. 2018, ko je začel tudi teči rok za imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, o čemer je bil tožnik tudi obveščen. Začasna zastopnica, upravičena za sprejemanje pisanj, je navedeni sklep poslala tožniku skupaj z dopisom I U 2308/2018-11 z dne 10. 12. 2018, s čimer je bila tožniku zagotovljena možnost seznanitve s sodnim pisanjem. Vendar pa tožnik prej navedenega sodnega pisanja ni dvignil, kljub temu, da je začasna zastopnica, upravičena za sprejemanje pisanj, zgoraj navedeno pisanje tožniku poslala dvakrat in kot izhaja iz podatkov sodnega spisa, je bil tožnik o navedenem sodnem pisanju obveščen. Ker je bila vročitev sodnega pisanja opravljena v skladu z 146. členom ZPP, je šteti vročitev za opravljeno.

4. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se pisanja stranki, ki ima zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo po njemu, če ni v ZPP drugače določeno, po drugem odstavku 137. člena ZPP pa v primeru, da ima stranka več zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje vroči enemu izmed njih. Po tretjem odstavku določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za pooblaščenca za sprejem pisanj in za začasnega zastopnika, upravičenega za sprejem pisanj in se šteje, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj, kar pomeni, da je s tem vročitev v Republiki Sloveniji opravljena, in se šteje, da je bilo pisanje vročeno stranki, ki biva v tujini, od takrat pa tudi začnejo teči roki, ki so postavljeni v sodnem pisanju. V konkretni zadevi je začasna zastopnica za sprejemanje pisanj kar dvakrat (prvič 10. 12. 2018 in drugič 10. 1. 2019) poskusila z vročanjem pisanj tožniku na naslov, ki ga je navedel v tožbi, kar pomeni, da je na ustrezen način skrbela, da se tožnik seznani s sodnim pisanjem. Dejstvo, da tožniku sodna pisanja niso bila dejansko vročena, pa kot že navedeno na pravilnost vročanja ne vpliva. Sodišče še dodaja, da v primeru, če je prišlo do spremembe naslova, ki ga je tožnik navedel v tožbi, bi tožnik to moral po 145. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sporočiti sodišču, pa tega ni storil, zato sam nosi posledice opustitve dolžnega ravnanja, tako kot tudi posledice, da ni sam imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, kot to nalaga 146. člen ZPP. Na strani tožnika, ki s tožbo uveljavlja katere od svojih pravic, je namreč, da stori vse, kar je potrebno, da so mu sodna pisanja lahko vročana.1

5. Sodišče ugotavlja, da tožnik v postavljenem roku niti do izdaje tega sklepa, ni imenoval pooblaščenca za sprejemanja pisanj v Republiki Sloveniji, kot mu je to naložilo sodišče v sklepu. Sodišče je zato tožbo tožnika ob uporabi prvega odstavka 146. člena ZPP, četrtega odstavka 108. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1, zavrglo.2 1 Enako tudi Upravno sodišče RS v sklepu I U 172/2017-9 z dne 27. 10. 2017. Odločitev Upravnega sodišča RS je bila potrjena s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 59/2018 z dne 29. 8. 2018. 2 Enako tudi Upravno sodišče RS v sklepih I U 735/2016 z dne 28. 11. 2016 in I U 600/2015 z dne 10. 6. 2015.