Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz določb ZVojI izhaja, da organ pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka oziroma njegove višine zaradi sprememb ali novega dejanskega stanja upošteva prejemke iz preteklega leta. Tako je ravnal tudi v tem primeru, saj je pri presoji upošteval tožnikove prejemke v letu 2020, ne pa v letu 2021, kot to zmotno v tožbi navaja tožnik. Tožnik se zato v tožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno višino prejemkov v tekočem letu, to je v letu 2021. Ti v času izdaje izpodbijane odločbe 7. 12. 2021 niti še niso bili znani. Morebitne v letu 2021 spremenjene okoliščine bo tožnik lahko uveljavljal z novo zahtevo, ki jo lahko vloži na podlagi prvega odstavka 91. člena ZVojI.
Tožba se zavrne.
**Potek upravnega postopka**
1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik od 1. 1. 2021 dalje nima več pravice do veteranskega dodatka in da je dolžan povrniti izplačano akontacijo veteranskega dodatka.
2. Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da relevantni cenzus znaša 509,08 evrov ter da tožnik ta cenzus presega. Upravni organ je pri izračunu dohodka v znesku 515,30 evrov upošteval višino pokojnine iz decembra preteklega leta in dobiček iz kapitala, zmanjšan za davek in preračunan na mesečni znesek.
**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**
3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je toženka zmotno ugotovila dejanske prejemke. Meni, da ob upoštevanju gramatikalne in logične metode razlage predpisov izračun ne more temeljiti le na decembrskem prejemku pokojnine. Trdi, da je bil v letu 2021 njegov mesečni prejemek 335,76 evrov, z upoštevanjem dividende pa 503,17 evrov, kar pomeni, da ni presegel cenzusa. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi in odloči, da tožniku pripada veteranski dodatek z vsemi uskladitvami od 7. 6. 2022 dalje.
4. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.
**Odločanje po sodnici posameznici**
5. Sodišče je 11. 5. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica.
**Dokazni sklep**
6. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in v naslednje listine v sodnem spisu: odločbo MORS z dne 23. 5. 2022 na A1, odločbo UE Ljubljana z dne 7. 12. 2021 na A2 in pritožbo z dne 20. 12. 2021 na A3. 7. Vpogled v ostale listinske dokaze, ki jih je predložil tožnik, je sodišče zavrnilo iz razloga po 52. členu ZUS-1. Po tej določbi tožnik lahko v upravnem sporu navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče je dokazni predlog za vpogled v listine zavrnilo, ker gre za listine, ki so nastale po izdaji izpodbijane odločbe.
**K izreku**
8. Tožba ni utemeljena.
9. Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da tožnik od 1. 1. 2021 ni več upravičen do veteranskega dodatka in da mora vrniti izplačano akontacijo veteranskega dodatka. Odločitev se torej nanaša na tožnikovo pravico do veteranskega dodatka od 2021 dalje in za to leto izplačano akontacijo.
10. Po določbi 8. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV) ima pravico do veteranskega dodatka vojni veteran, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek. Po določbi 12. člena ZVV se glede odmere in usklajevanja veteranskega dodatka smiselno uporabljajo določbe zakona o vojnih invalidih (ZVojI) o invalidskem dodatku. Odmera invalidskega dodatka je urejena v 41. do 52. členu ZVojI.
11. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku, ki je bil uveden na podlagi drugega odstavka 91. člena ZVojI. Po tej določbi postopek za ugotavljanje pravice in odmero višine oskrbnine ter invalidskega in družinskega dodatka na podlagi sprememb v višini prejemkov ali novega dejanskega stanja v skladu s 35., 51. in 73. členom tega zakona uvede upravna enota po uradni dolžnosti.
12. Med strankama je sporno, ali je toženka v navedem postopku pravilno upoštevala višino tožnikovih prejemkov iz naslova pokojnine, in sicer ali je ravnala pravilno, ko je upoštevala le pokojnino iz decembra preteklega leta ali pa bi morala upoštevati dejansko prejeto pokojnino v preteklem letu, to je v letu 2020, oziroma ali bi morala upoštevati dejansko prejeto pokojnino v letu 2021. Tožnik naj bi po navedbah v pritožbi v letu 2020 prejel le pet pokojnin, pri čemer naj bi bila ta v povprečju nižja od upoštevanega zneska za december 2020, kar bi pomenilo, da tožnik ne dosega predpisanega cenzusa. V letu 2021 prejeta pokojnina naj bi bila skupaj z dividendami, prejetimi v letu 2020 (ki med strankama niso sporne), prav tako pod predpisanim cenzusom.
13. Po 46. členu ZVojI na pravico in višino invalidskega dodatka vplivajo prejemki upravičenca, njegovega zakonca in prejemki vzdrževanih družinskih članov. Po prvem odstavku 51. člena ZVojI sprememba v višini prejemkov v preteklem letu vpliva na pravico do invalidskega dodatka od 1. januarja tekočega koledarskega leta. V drugem odstavku 51. člena pa zakon določa, da se novi prejemki upoštevajo od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, izguba prejemkov pa od prvega dne naslednjega meseca, ko je upravičenec sporočil spremembo upravni enoti. Po določbi prvega odstavka 49. člena ZVojI, ki ga je toženka upoštevala pri odločitvi, se prejemki upoštevajo v neto zneskih iz decembra preteklega leta.
14. Iz povzetih določb ZVojI izhaja, da organ pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka oziroma njegove višine zaradi sprememb ali novega dejanskega stanja upošteva prejemke iz preteklega leta. Tako je ravnal tudi v tem primeru, saj je pri presoji upošteval tožnikove prejemke v letu 2020, ne pa v letu 2021, kot to zmotno v tožbi navaja tožnik. Tožnik se zato v tožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno višino prejemkov v tekočem letu, to je v letu 2021. Ti v času izdaje izpodbijane odločbe 7. 12. 2021 niti še niso bili znani. Morebitne v letu 2021 spremenjene okoliščine bo tožnik lahko uveljavljal z novo zahtevo, ki jo lahko vloži na podlagi prvega odstavka 91. člena ZVojI.
15. Prav tako neutemeljeno tožnik uveljavlja, da bi toženka morala upoštevati povprečje pokojnin, prejetih v letu 2020, ne pa zgolj decembrske pokojnine iz tega leta. Toženka se je pri upoštevanju decembrske pokojnine iz preteklega leta oprla na že citirano določbo prvega odstavka 49. člena ZVojI. Ta določba je jasna in ne omogoča drugačne interpretacije.
16. Na drugačno presojo ne vpliva niti določba drugega odstavka 49. člena ZVojI, ki za plačo (drugače kot za ostale prejemke iz prvega odstavka tega člena) določa, da se upošteva v povprečnem mesečnem znesku iz preteklega leta. Toženka je kot razlog za drugačno obravnavo prejemkov iz naslova plače navajala možnost, da se plača med letom lahko tudi zniža, med tem ko se pokojnina med letom zaradi usklajevanja rasti življenjskih potrebščin zvišuje. Vendar pa po presoji sodišča to ni tista razlikovalna okoliščina, ki utemeljuje različno ureditev upoštevanja plače in ostalih prejemkov. Sodišče sodi, da je razlog za različno obravnavo plače in pokojnine v tem, da je plača v razmerju do pokojnine med letom bistveno bolj spremenljiva in zato zadnja plača v letu ne odraža ustrezno pričakovanih prejemkov iz tega naslova za prihodnje leto.
17. Navedeno izhaja iz opredelitve plače po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Po prvem odstavku 126. člena ZDR-1 je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Drugi odstavek 127. člena ZDR-1 določa, da se delovna uspešnost delavca določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz tretjega odstavka 127. člena ZDR-1 izhaja, da se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, pa se lahko določijo s kolektivno pogodbo.
18. Dodatki za posebne pogoje dela in del plače za delovno uspešnost so torej odvisni od dejansko opravljenega dela, ki je med letom lahko bistveno drugačno od decembrskega. Iz tega naslova ima lahko delavec med letom bodisi bistveno večjo plačo zaradi delovne uspešnosti ali večjega obsega dela v posebnih pogojih, bodisi bistveno manjšo plačo zaradi nezmožnosti za delo, ki ni posledica poškodbe ali bolezni pri delu. Zgolj decembrska plača zato ni primerna osnova za določitev pričakovanih prejemkov v tekočem letu, za katerega se ugotavlja pravica do veteranskega dodatka.
19. Drugače velja za pokojnino. Ta se praviloma zvišuje, in sicer zaradi usklajevanja z rastjo življenjskih potrebščin. Zniža oziroma ukine pa se praviloma lahko zaradi prenehanja izpolnjevanja pogojev za pravico do družinske pokojnine ali (delne) reaktivacije upravičenca (II. poglavje četrtega dela Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju - ZPIZ-2) ali na podlagi izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe (183. člen ZPIZ-2). Variabilnost pokojnine je torej bistveno manjša in zlasti manj dinamična. Predvsem pa na opisan način spremenjena pokojnina praviloma odraža pričakovano višino pokojnine v tekočem letu. Ustrezna osnova za določitev pričakovanih prejemkov v tekočem letu je zato ravno zadnja pokojnina v preteklem koledarskem letu.
20. Po povedanem sta plača in pokojnina kot prejemka, ki vplivata na pravico in višino veteranskega dodatka, v takšni meri različna, da je imel zakonodajalec podlago za različno ureditev. Po presoji sodišča navedena ureditev tako ni v nasprotju s 14. členom Ustave.
21. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.