Jedro

Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, izda zapuščinsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 221. člena ZD dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi opravilo novo zapuščinsko obravnavo. Nič drugače ni, če novo najdeno premoženje predstavljajo nepremičnine. V skladu z drugim odstavkom 221. člena ZD je izjema le situacija, ko prej ni bilo zapuščinske obravnave, če obstaja najdeno premoženje iz nepremičnin.

V zapuščinskem postopku sodišče namreč ugotavlja in ugotovi le, kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine (na dednopravni podlagi) gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD). Upniki so stranke zapuščinskega postopka le, kadar v roku predlagajo ločitev zapuščine, saj ne uveljavljajo pravice iz zapuščine, temveč zgolj terjatev, za katero do višine podedovanega premoženja skladno s 142. členom ZD odgovarjajo dediči. Odločanje o takšnih terjatvah pa ni stvar zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani dodatni sklep o dedovanju potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dedič naknadno najdene zapuščine (2/21 nepremičnine parc. št. 111, k. o. X) na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju istega sodišča D 000/2015-30 s 26. 9. 2000 A. A. 2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje A. A. in predlaga njegovo razveljavitev.

3. Pritožba je bila vročena dedičem in predlagatelju izdaje dodatnega sklepa. Dediči na pritožbo niso odgovorili, predlagatelj (upnik) pa se s pritožbenimi razlogi strinja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o napačni udeležbi v postopku in zagrešeni kršitvi iz 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) ni utemeljen. Dedinji B. B. in C. C. sta, kot pravilno izpostavlja pritožnik, po izdaji prejšnjega sklepa o dedovanju umrli, tako je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep pravilno vročilo njunima dedičema - dediču (C. C.) D. D. in dedinji (B. B.) E. E. 6. Pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti zapuščinsko obravnavo, je napačno. Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, izda zapuščinsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 221. člena ZD dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, ne da bi opravilo novo zapuščinsko obravnavo.1 Nič drugače ni, če novo najdeno premoženje predstavljajo nepremičnine. V skladu z 2. odstavkom 221. člena ZD je izjema le situacija, ko prej ni bilo zapuščinske obravnave, če obstaja najdeno premoženje iz nepremičnin. Ker je sodišče prve stopnje v tem postopku pred izdajo sklepa o dedovanju s 26. 9. 2000 opravilo obravnavo, razlogov za opravo nove zapuščinske obravnave ni bilo.2

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je dedičem preprečilo podati nove dedne izjave, četudi je bila zapuščina prvič sestavljena iz delnic, zdaj pa iz 2/21 nepremičnine, kar po vrsti in obsegu premoženja bistveno spreminja obseg zapuščine. Višje sodišče dediču (ki ima pravni interes pritožbo izpodbijati le v svojem imenu, ne v korist drugih potencialnih dedičev) pojasnjuje, da je bil sklep vročen vsem njegovim sodedičem, pritožil pa se ni nihče od njih.3 Pritožnik niti ne trdi, da bi, če bi ga sodišče pozvalo k podaji dedne izjave, podal drugačno dedno izjavo kot v prvotnem zapuščinskem postopku. Dedne izjave niti v pritožbi ne poda. Glede na to, da je zapuščino sprejel (in mu jo je sodišče prve stopnje tedaj in sedaj izročilo v celoti), niti ni jasno, kakšno dedno izjavo ima v mislih.

8. To, da naj bi bila dedičem odvzeta možnost podati izjave o terjatvi upnika F. F., ne predstavlja očitane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. V zapuščinskem postopku sodišče namreč ugotavlja in ugotovi le, kdo so zapustnikovi dediči, katero premoženje sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine (na dednopravni podlagi) gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD). Upniki so stranke zapuščinskega postopka le, kadar v roku predlagajo ločitev zapuščine, saj ne uveljavljajo pravice iz zapuščine, temveč zgolj terjatev, za katero do višine podedovanega premoženja skladno s 142. členom ZD odgovarjajo dediči.4 Odločanje o takšnih terjatvah pa ni stvar zapuščinskega postopka5, tako sodišče izjavljanja dedičev o priglašeni terjatvi ni bilo dolžno omogočiti.

9. Nazadnje mora pritožbeno sodišče še pojasniti, da stranke oziroma udeležence postopka zavezuje samo tisti del odločitve, ki postane pravnomočen, to je izrek, zato imajo pravico vložiti pravno sredstvo samo zoper izrek sodne odločbe. Obrazložitev ne more postati pravnomočna in tudi ne zavezujoča za stranke. Za vložitev pritožbe zoper obrazložitev o taksni obveznosti (4. točka obrazložitve sklepa) tako stranka nima pravnega interesa6, zoper pravilnost ocene čiste vrednosti zapuščine kot podlago za odmero sodne takse lahko dediči ugovarjajo v postopku izdaje plačilnega naloga za plačilo sodne takse.7

10. Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 Takšna ureditev je logična posledica določbe 220. člena ZD, v skladu s katero pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. Pritožnik je v zapuščinskem postopku sodeloval, zato ga sklep o dedovanju veže. 2 Prim. sklep VSL II Cp 1428/2014, I Cp 1162/2017 in drugi. 3 V tem pogledu je obravnavana zadeva drugačna od zadeve VSK sklep I Cp 1112/2000, na katero se sklicuje pritožnik; višje sodišče pa tudi opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 17/2020 obrazložilo, da ni pravilno stališče, kakršno je bilo zavzeto v sklepu VSK I Cp 1112/2000 in odločbah VSL I Cp 916/2001 ter VSK Cp 463/2011, da se izjava o odpovedi dediščini ne nanaša na pozneje najdeno premoženje, če je s tem obseg zapuščine bistveno spremenjen. 4 Prim. sklep VSL I Cp 713/2017. 5 Prim. sklep VSL II Cp 201/2020 in številni starejši. 6 Prim. sklep VSL I Cp 1524/2018 in druge. 7 Prim. sklepi VSL I Cp 1210/2014, II Cp 560/2020, II Cp 1189/2020.