Jedro

Res ZDen lastninska razmerja ureja le z učinkom za naprej, vendar to ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima tistih upravičenj, ki mu jih daje sam zakon še pred pridobitvijo lastninske pravice na denacionaliziranem premoženju. Tako upravičenje zakon daje denacionalizacijskemu upravičencu prav v določbi drugega odstavka 72. člena. Daje ga tistemu upravičencu, ki zahtevo za denacionalizacijo vloži in v denacionalizacijskem postopku tudi uspe. Za denacionalizacijskega upravičenca zato uspešen izid denacionalizacijskega postopka pomeni, da mu upravičenje do odškodninskega zahtevka gre od trenutka, ko mu to pravico daje zakon sam, torej od dneva uveljavitve zakona.

Eden od elementov za ugotavljanje koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi bila nepremičnina v njegovi uporabi oziroma upravljanju, je lahko najemnina, kot sta jo ugotovili obe nižji sodišči, ni pa to edini element. Ta najemnina ne bi v celoti ostala upravičencu, saj bi imel v zvezi z uporabo oziroma upravljanjem nepremičnine tudi določene stroške, ki jih je potrebno odšteti. Zato je treba najemnino zmanjšati za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih ob normalnem teku stvari moral upravičenec plačati od takih prejemkov, pa tudi za stroške upravljanja, ki bi ga bremenili in za stroške vzdrževanja nepremičnine, če jih je kril zavezanec.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v obsodilnem delu razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da plača tožniku 23,807.996,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 27.1.1994 dalje, drugačen in višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo z določbo drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ul. RS, št. 27/91-I, 31/93, 74/95, 87/97, 65/98; v nadaljevanju: ZDen) in tožniku prisodilo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja za čas od uveljavitve ZDen do 31.10.1993, ko sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo. Višino prisojenega zneska je utemeljilo z višino dogovorjene najemnine v novi pogodbi in cenitvijo izvedenca, stroškov vzdrževanja nepremičnine in investicijskih vlaganj pa tožena stranka v obravnavanem obdobju ni imela. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nasprotju z drugim odstavkom 72. člena ZDen je uporaba splošnih odškodninskih predpisov, kjer se priznava poleg vrnjene nepremičnine še odškodnino za nemožnost uporabe v času, ko je bila izvzeta iz lastnine upravičenca. ZDen na novo ureja lastninska razmerja, torej le z učinkom za naprej, zato je tožnik postal lastnik 1/2 spornega premoženja šele s pravnomočnostjo odločbe v nepravdnem postopku dne 17.6.1993, druge polovice pa (po vrnitvi denacionaliziranega premoženja njegovemu pokojnemu očetu v upravnem postopku) s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju dne 4.10.1994. Tožnik je v skladu s 3. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 6/80, 20/80, 36/90; v nadaljevanju: ZTLR) upravičen imeti svojo stvar v posesti, jo uporabljati in z njo razpolagati v mejah, ki jih določa zakon, šele od takrat, ko je postal lastnik. Zato sodišči ne bi smeli tožniku kot lastniku pokloniti varstva za obdobje 1991 do 1993, ko še ni bil lastnik. Ker je odločeno v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila pravica z zakonom priznana, ima izpodbijana odločba celo elemente ničnosti. Pa tudi če bi šlo le za uporabo ZDen in zahtevek v smislu povračila koristi, je do teh koristi upravičen samo lastnik, tožnik pa to v obravnavanem obdobju ni bil. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi pri odločitvi o zamudnih obrestih, saj je bila neka določena najemnina, ki je bila omenjena na obravnavah 14.12.1993 in 27.1.1994, postavljena le kot ponudba v primeru poravnave med pravdnima strankama.

Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da je revizija prepozna. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je to stališče zmotno, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke sodbo sodišča druge stopnje prejel 9.2.1998, revizijo pa je oddal priporočeno na pošto 11.3.1998, torej trideseti dan in je zato revizija pravočasna.

V pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti proti sodbi sodišča druge stopnje Državno tožilstvo Republike Slovenije uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer prvega odstavka 6. člena ZDen in drugega odstavka 72. člena ZDen ter neuporabo 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) in 214. člena ZOR, prvega odstavka 154. člena ZOR ter 29. člena ZDen in 30. člena ZDen. Zahteva se sicer strinja s stališčem obeh nižjih sodišč, da drugi odstavek 72. člena ZDen izključuje priznavanje odškodninskih zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja le za čas od podržavljenja do dneva uveljavitve ZDen, meni pa, da sodišči nista pravilno ugotovili, ali je tožbeni zahtevek utemeljen tudi v materialnem pravu, ki je podlaga tožnikovega zahtevka. Splošne premoženjske predpise bi glede na prvi odstavek 6. člena ZDen lahko uporabili le, če niso v nasprotju s tem zakonom. Glede stavb, na katerih obstajajo najemna in zakupna razmerja, ZDen v 29. in 30. členu določa, da se vrnejo le v last denacionalizacijskim upravičencem. Zato je tudi v obravnavani zadevi ostala v veljavi v letu 1990 za dobo 10 let z R... sklenjena najemna pogodba, tožnik pa je v skladu s prvim odstavkom 591. člena ZOR v zvezi s 30. členom ZDen le vstopil v pravice in dolžnosti tožene stranke kot najemodajalca. Tožena stranka je bila kljub vloženi zahtevi za denacionalizacijo dolžna to pogodbo spoštovati. Zato tožnik od tožene stranke lahko zahteva le povrnitev takšne koristi, kot jo je tožena stranka pridobila po tej najemni pogodbi (210. in 214. člen ZOR) ali odškodnino, če bi zaradi opustitve tožene stranke (na primer neizterjave najemnine) nastala škoda (prvi odstavek 154. člena ZOR). Navedene zakonske določbe dopolnjujejo drugi odstavek 72. člena ZDen. Ker nižji sodišči nista ugotavljali, ali prikrajšanje upravičenca ustreza obogatitvi zavezanca oziroma ali obstaja podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke, je zaradi uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pri povzemanju dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da sodišče ni upoštevalo podatka v spisu, da tožena stranka od najemnika ni prejela nobenega plačila in da v spisu ni podatka, ali je tožnik poravnal svoj dolg do tožene stranke za vrnitev kupnine, kot je bilo odločeno v revizijskem postopku II Ips 448/95. Na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril le tožnik, ki obrazloženo utemeljuje, zakaj se ne strinja s pravnimi stališči Državnega tožilstva Republike Slovenije in predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, je pa utemeljena revizija tožene stranke.

V okviru obeh izrednih pravnih sredstvih uveljavljanih razlogov in glede revizije tudi uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava vrhovno sodišče ugotavlja naslednja izhodišča o pravni naravi zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen in o ugotavljanju višine takega zahtevka. Namen zakona je v popravi krivic, ki jih je država prizadejala lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Zakon predpisov, ki so bili podlaga podržavljenju, ni razveljavil, je pa na novo uredil lastninska razmerja z učinkom za naprej. Upošteval je načelo, da poleg varovanja pravic in pravnih interesov denacionalizacijskih upravičencev varuje tudi določene pravne koristi upravljalcev družbene lastnine kot denacionalizacijskih zavezancev.

ZDen v drugem odstavku 72. člena določa, da se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona. Razlaga te zakonske določbe po načelu a contrario pripelje do jasnega zaključka, da se tovrstni zahtevki denacionalizacijskih upravičencev priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja. Zato je revizijsko stališče tožene stranke, da bi šel tak zahtevek denacionalizacijskemu upravičencu šele od takrat, ko je pridobil lastninsko pravico na denacionaliziranem premoženju, pravno zmotno. Res ZDen lastninska razmerja ureja le z učinkom za naprej, vendar to ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima tistih upravičenj, ki mu jih daje sam zakon še pred pridobitvijo lastninske pravice na denacionaliziranem premoženju. Tako upravičenje zakon daje denacionalizacijskemu upravičencu prav v določbi drugega odstavka 72. člena. Daje ga tistemu upravičencu, ki zahtevo za denacionalizacijo vloži in v denacionalizacijskem postopku tudi uspe. Za denacionalizacijskega upravičenca zato uspešen izid denacionalizacijskega postopka pomeni, da mu upravičenje do odškodninskega zahtevka gre od trenutka, ko mu to pravico daje zakon sam, torej od dneva uveljavitve zakona. V reviziji ponujena razlaga, da gre denacionalizacijskemu upravičencu tak odškodninski zahtevek šele od pridobitve lastninske pravice, je pravno napačna, saj bi bila v nasprotju z namenom zakona in bi izničila določbo drugega odstavka 72. člena ZDen, ki pri taki razlagi niti ne bi bila potrebna. Pravni položaj po pridobitvi lastninske pravice na denacionalizirani nepremičnini, ki jo ima zavezanec še pravico uporabljati, se v skladu z 22. členom uredi s pogodbo. Prav to sta glede v tej pravdni zadevi obravnavane nepremičnine storili tudi pravdni stranki. Sklenili sta najemno pogodbo, ki se uporablja od 1.11.1993. Uporaba v reviziji ponujenih določb ZTLR v tovrstnih sporih torej ne pride v poštev. Vrhovno sodišče se tudi ne more strinjati z uporabo v zahtevi za varstvo zakonitosti ponujenih določb ZOR. Čeprav ZDen v drugem odstavku 72. člena govori o odškodninskih zahtevkih, ti zahtevki niso odškodninski v klasičnem pomenu odškodnine iz ZOR, saj v podlagi teh zahtevkov ni potrebno ugotavljati niti nedopustnosti ravnanja zavezanca niti njegove subjektivne ali objektivne odškodninske odgovornosti. Prav tako ni mogoče neposredno uporabiti tistih določb ZOR, ki urejajo neupravičeno pridobitev oziroma obogatitvene zahtevke. Te zakonske določbe urejajo vrnitev koristi, ki jo je neupravičeno obogateni dosegel, ZDen pa ureja vprašanje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, kar pomeni plačilo tiste koristi, ki bi jo imel sam denacionalizacijski upravičenec, če bi imel po uveljavitvi ZDen nepremičnino v uporabi oziroma upravljanju. Končno ni mogoče pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti glede uporabe ZOR o zakupni pogodbi, točneje glede uporabe prvega odstavka 591. člena ZOR, po katerem pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem dana v zakup, pridobitelj stvari stopi na mesto prejšnjega zakupodajalca oziroma odtujitelja. Pri denacionalizaciji ne gre za pogodbeno odtujitev stvari, ampak za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločb upravnega organa ali sodišča, katerih pravna podlaga je v ZDen. Zato isti zakon posebej ureja vprašanje, kaj se zgodi z že obstoječimi zakupnimi ali najemnimi razmerji na nepremičnini, ki se vrne v last denacionalizacijskemu upravičencu. V prvem odstavku 24. člena določa, da vrnitev stvari v smislu določb poglavja o oblikah denacionalizacije ne vpliva na najemna, zakupna ali njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače. V 29. členu posebej ureja to vprašanje glede stanovanjskih hiš in stanovanj, glede katerih obstojijo taka razmerja in pri tem v tretjem odstavku napotuje na Stanovanjski zakon, v 30. členu pa ureja to vprašanje glede vračanja najemnih poslovnih stavb in poslovnih prostorov, glede katerih napotuje na smiselno uporabo določb ZDen, razen tretjega odstavka 29. člena. Povezava 591. člena ZOR z 29. in 30. členom ZDen, kot jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsem obrazloženem ni pravilna. Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč v tej pravdni zadevi izhaja, da sta pravdni stranki po vrnitvi denacionalizirane nepremičnine sklenili najemno pogodbo, ki se uporablja od 1.11.1993 in s katero nista posegli v že obstoječo najemno pogodbo, ki sta jo 5.4.1990 sklenila tožena stranka in R... za dobo 10 let. Nasprotno, z novo pogodbo sta se izrečno dogovorili, da ne posegata v medsebojne pravice in obveznosti tožene stranke in najemnika iz pogodbe z dne 5.4.1990, pa tudi čas najema sta prilagodili dogovorjeni dobi iz prve pogodbe. Obe pravdni stranki sta torej prvo pogodbo spoštovali. Zato je v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljen očitek o zmotni uporabi materialnega prava iz 29. in 30. člena ZDen.

Pravna podlaga za obravnavanje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja denacionalizacijskega premoženja je po vsem obrazloženem le v drugem odstavku 72. člena ZDen. Gre za nadomestilo, odmeno, odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. V okviru uradnega preizkusa revizije glede pravilne uporabe materialnega prava (za zahtevo za varstvo zakonitosti v zakonu takega pooblastila ni) je vrhovno sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči prav pri ugotavljanju elementov, ki so podlaga za ugotovitev višine izgubljene koristi, zmotno uporabili materialno pravo. Eden od elementov za ugotavljanje koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi bila nepremičnina v njegovi uporabi oziroma upravljanju, je lahko najemnina, kot sta jo ugotovili obe nižji sodišči, ni pa to edini element. Ta najemnina ne bi v celoti ostala upravičencu, saj bi imel v zvezi z uporabo oziroma upravljanjem nepremičnine tudi določene stroške, ki jih je potrebno odšteti. Zato je treba najemnino zmanjšati za odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih ob normalnem teku stvari moral upravičenec plačati od takih prejemkov, pa tudi za stroške upravljanja, ki bi ga bremenili in za stroške vzdrževanja nepremičnine, če jih je kril zavezanec. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da tožena stranka v obdobju 1991 do 1993 ni imela nobenih stroškov v zvezi s sporno nepremičnino, ker je tekoče stroške očitno v skladu s pogodbo kril najemnik, ni pa se opredelilo do eventualnih stroškov upravljanja, poleg tega pa je v celoti prezrlo davščine, ki bi jih tožnik moral plačati od pridobljene najemnine. Zato kljub ugotovitvi, da je tekoče stroške v zvezi z nepremičnino v skladu s pogodbo kril takratni najemnik, korist, ki bi jo dosegel tožnik, če bi to nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, ne more biti enaka najemnini. Zaradi take zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V dosedanjih razlogih te odločbe je vrhovno sodišče odgovorilo na večino uveljavljanih razlogov zahteve za varstvo zakonitosti in revizije. Glede preostalih še dodaja, da je pravno neupoštevna okoliščina, da naj najemnik po prvi pogodbi z dne 5.4.1990 toženi stranki ne bi plačeval dogovorjene najemnine, saj vprašanje obogatitve na strani tožene stranke iz že pojasnjenih razlogov ni pomembno. Enako velja tudi glede trditve, da v spisu ni podatka, ali je tožnik vrnil kupnino, ki jo je prejel po pogodbi, sklenjeni v okoliščinah iz 5. člena ZDen za 1/2 obravnavane nepremičnine. Ta trditev pa je poleg tega zmotna, saj je sama tožena stranka v vlogi z dne 18.11.1996 (redna št. 3 spisa) sporočila sodišču, da je tožnik svojo obveznost, ki jo je imel na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede vrnitve kupnine, že poravnal tako, da je toženi stranki izročil obveznice Slovenskega odškodninskega sklada.

Vrhovno sodišče je v okviru uradnega preizkusa revizije ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede elementov, potrebnih za ugotavljanje višine izgubljene koristi zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je reviziji tožene stranke na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v celoti, sodbo sodišča prve stopnje pa v njenem obsodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na drugem odstavku 408. člena ZPP v zvezi s 393. členom ZPP. Tožena stranka je priglasila svoje revizijske stroške, vendar je vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP odločitev o njih pridržalo za končno odločbo.