Jedro

Opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti zakon izvaja kot zakonito domnevo iz dejstev lastništva kmetijskih zemljišč in doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč. Stranka pa lahko dokazuje, da je opravljanje te dejavnosti na podlagi pravnega naslova prepustila drugemu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Kmetijske gozdarske zbornice Slovenije, št. ... z dne 18. 10. 2001, s katero je le-ta tožniku za leto 2000 odmerila zbornični prispevek v višini 1.270,00 SIT. Tožena stranka uvodoma ugotavlja, da je v zadevi sporno, ali je tožnik obvezen član zbornice in posledično zavezanec za plačilo zborničnega prispevka ter ali opravlja kmetijsko ali gozdarsko dejavnost. Dalje navaja, da je članstvo v Kmetijski gozdarski zbornici Slovenije urejeno v Zakonu o kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (Uradni list RS, št. 41/99 - 69/04, ZKGZ), in sicer v 2. poglavju, v členih 8 - 11. Deveti in 10. člen ZKGZ opredeljujeta fizične in pravne osebe, ki so obvezni člani zbornice. Obvezni člani zbornice so vse fizične osebe, ki izpolnjujejo enega od pogojev, naštetih v 1. - 4. alinei 9. člena ZKGZ. Po določbi 2. odstavka 22. člena ZKGZ pa člani zbornice obvezno plačujejo zbornični prispevek. ZKGZ v členih 23 - 25 določa zavezance za plačilo zborničnega prispevka in osnovo za izračun tega prispevka; zakon loči tri vrste zborničnega prispevka, in sicer zbornični prispevek A, B in C. Po določbi 26. člena ZKGZ zbornične prispevke odmerja in pobira ter v skladu s predpisi izterja zbornica. ZKGZ določa v 43. členu, da do sprejema stopnje zborničnih prispevkov na pristojnem organu zbornice znaša letni zbornični prispevek za zavezance za plačilo zborničnega prispevka A iz 23. člena ZKGZ 3 % od osnove, vendar ne manj kot 2.000,00 tolarjev. Na podlagi 2. in 5. odstavka 22. člena ZKGZ je Svet Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije na 3. seji dne 15. 12. 2000 v Ljubljani sprejel sklep o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2000 in 2001 (Uradni list RS, št. 6/2001, popr. 13/2002). V zvezi s pritožbenim ugovorom, da tožnik ne opravlja kmetijske ali gozdarske dejavnosti, tožena stranka navaja, da je katastrski dohodek pavšalna ocena dohodka v kmetijstvu, ki ga pridobivajo fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost v Sloveniji, in se pripisuje vsakemu zemljišču, ki mu je v zemljiškem katastru določena katastrskega kultura in katastrski razred. Ugotavljanje katastrskega dohodka je urejeno v Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka (Uradni list SRS, št. 23/96 - Uradni list RS, št. 73/04, ZUKD) in v Navodilu za ugotavljanje in valorizacijo katastrskega dohodka (Uradni list SRS, št. 29/88). V Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 95/96 - 36/03, ZKZ) je v 7. členu določeno, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče na predpisan način in kot dober gospodar in mora kmetijsko proizvodnjo prilagoditi ekološkim in talnim razmeram, uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaženja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje še na Uredbo o podrobnejših merilih za presojo ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (Uradni list RS, št. 81/2002), in sicer na njen 3. člen, po katerem dober gospodar na kmetijskih zemljiščih v rabi izvaja najnujnejše ukrepe v okviru ustrezne tehnologije, zlasti s tem, da redno obdeluje in vzdržuje kmetijska zemljišča in da v primeru svoje nezmožnosti za delo ali daljše odsotnosti poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč. O tem vprašanju je stališče zavzelo že Upravno sodišče v svoji sodbi št. U 189/2002 z dne 4. 6. 2003: da se parcele uporabljajo v kmetijske namene, izhaja iz posestnih listov, ki izkazujejo, da so zemljišča opredeljena s katastrsko kulturo in predmet odmere katastrskega dohodka. Po mnenju tožene stranke to pomeni, da je za zemljišče, na katerem se opravlja kmetijska dejavnost, šteti vsako zemljišče, ki ima katastrsko kulturo in je predmet katastrskega dohodka. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da se za vsako fizično osebo, ki je lastnik kmetijskega zemljišča šteje, da opravlja kmetijsko dejavnost, saj je dolžna skrbeti za obdelavo zemljišča po ZKZ, in se to, da je iz tega naslova pridobila dohodek, presumira po ZUKD, zato je tudi zavezanka za davek od dohodka iz kmetijstva po Zakonu o dohodnini in zavezanka za plačilo zborničnega prispevka po ZKGZ. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje še na 9. člen ZKGZ o obveznih članih zbornice, za katastrski dohodek pa navaja, da je bil zadnjič valoriziran z Uredbo o valorizaciji katastrskega dohodka in o določitvi količnika za valorizacijo katastrskega dohodka za leto 1999 (Uradni list RS, št. 89/98), s katero se je katastrski dohodek v vseh katastrskih okrajih za vse katastrske kulture valoriziral s količnikom 1,09, tako da je znašal valoriziran katastrski dohodek, ki je bil podlaga za odmero zborničnega prispevka za leto 2000, 21.800,00 SIT. Tožena stranka dalje navaja, da iz uradne evidence Centralne baze zemljiškega katastra Republike Slovenije izhaja, da ima tožnik v lasti parcele št. 627/2, 650, 1035/121, 1035/122, 2213/1, 2254/65 in 203 do 1/2, vse k.o. G in da znaša skupni katastrski dohodek tožnika 31.676,47 SIT, kar se ujema z višino katastrskega dohodka na prvostopni odločbi o odmeri zborničnega prispevka za leto 2000. Tožena stranka zaključuje, da iz vsega navedenega izhaja, da je tožnik obvezen član zbornice, saj izpolnjuje zakonsko določene pogoje iz 1. točke 1. odstavka 9. člena ZKGZ, kajti je lastnik kmetijskih zemljišč, katerih katastrski dohodek je v letu 2000 presegal zakonsko določeno mejo, zaradi česar je obvezen član zbornice in zavezanec za plačilo zborničnega prispevka za leto 2000. Tožnik v tožbi navaja, da je v zakonskem roku izpodbijal odločbo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije o obveznem članstvu in prispevku za leto 2000, ker kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti ne opravlja. Tožena stranka je šele po treh letih z izpodbijano odločbo njegovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Zaradi tako dolgega trajanja reševanja zadeve so bile kršene določbe 1., 14. in 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kratene pa so bile tudi njegove državljanske pravice. Skoraj po treh letih od vložitve pritožbe mu je bil v skladu s 67. členom ZUP poslan poziv za dopolnitev - podpis pritožbe, čeprav njegova identiteta ni bila sporna, in celo z opozorilom, da bo njegova pritožba, če ne bo ravnal po pozivu, zavržena. Dalje navaja, da so v izpodbijani odločbi navedeni nepravilni podatki o njegovi lastnini, saj že dlje časa ni lastnik parcel št. 2231/1 in 203, obe k.o. G. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi), zahteva pa tudi povrnitev vseh stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državna pravobranilka je kot zastopnica javnega interesa prijavila udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Odločba tožene stranke je po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ter še dodaja: Pogoji za obvezno članstvo fizičnih oseb v zbornici so (alternativno) določeni v 1. odstavku 9. člena ZKGZ (Uradni list Rs, št. 41/99); po 1. alinei štejejo mednje (med drugim) lastniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije, ki za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek teh kmetijskih in gozdnih zemljišč dosega v letu 1998 najmanj 20.000,00 SIT oziroma v naslednjih letih njegov valorizirani znesek (v letu 2000 znesek 21.800,00 SIT). Kot taka (fizična) oseba je bil tožnik v postopku za odmero zborničnega prispevka (tudi) obravnavan kot obvezen član zbornice. Zaključek o obveznem članstvu fizične osebe v zbornici glede na navedene materialnopravne določbe torej pristojni organ lahko sprejme, če ugotovi, da je fizična oseba lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek, ugotovljen po ZUKD, dosega predpisano višino, in na tak zaključek tudi lahko opre odločbo o odmeri zborničnega prispevka (23. člen ZKGZ). Tožnik je v zmoti, da tak pravni zaključek v postopku za odmero zborničnega prispevka organ more opreti le na pravnomočno odločbo o obveznem članstvu, saj ne gre za predhodno vprašanje (v smislu določb ZUP), katerega reševanje kot samostojne pravne celote bi bilo v pristojnosti kakšnega organa (kot matičnega organa). Sicer pa je bila ureditev obveznega članstva v zbornici (in posledično obveznega plačevanja zbornične članarine) že predmet ocene ustavnosti; Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je v svoji odločbi št. U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003 odločilo, da ureditev o obveznem članstvu in obveznem plačevanju zborničnega prispevka v ZKGZ ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije ( 2. točka izreka).

Že tožeča stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da je katastrski dohodek pavšalna ocena dohodka v kmetijstvu, ki se po zakonu pripisuje vsakemu zemljišču, ki mu je v zemljiškem katastru določena katastrska kultura; prav tako je utemeljeno zavrnila njegov ugovor, da kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih lastnik je, ne obdeluje, zaradi česar naj ne bi bilo podlage za odmero zborničnega prispevka za ta zemljišča, s sklicevanjem na upravno-sodno prakso, po kateri uporabo zemljišč v kmetijske namene izkazujejo posestni listi (v katerih so navedene zemljiške parcele s podatki katastrske evidence kot izvorne: o katastrski kulturi, katastrskem razredu, katastrskem okraju, površini, katastrskem dohodku, ter še drugimi podatki). Navedeno tako pomeni, da dejstvo, na katero (med drugim) zakon veže obvezno članstvo, to je opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, zakon izvaja (kot zakonito domnevo) iz dejstev med drugim lastništva kmetijskih zemljišč in doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč (glede katerega pa lahko tožnik dokazuje, da je opravljanje te dejavnosti na podlagi pravnega naslova prepustil drugim). Glede na to tožnik ne more biti uspešen z ugovorom, da kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih lastnik je, ne obdeluje (ob tem ko tudi ne zatrjuje, da jih oddaja v zakup ali na podlagi drugega pravnega naslova v uporabo drugim).

V zvezi s tožbenim ugovorom, da tožnik tudi ni več lastnik vseh kmetijskih zemljišč, ki jih je tožena stranka navedla kot tista, katerih katastrski dohodek je bil upoštevan pri ugotavljanju, ali tožnik dosega v 9. členu predpisano višino katastrskega dohodka, pa je sodišče tožniku omogočilo, ker te možnosti v upravnem postopku ni imel, da na glavni obravnavi dokaže, da v relevantnem obdobju (za odmero zborničnega prispevka za leto 2000) ni bil (več) lastnik vseh v izpodbijani odločbi navedenih zemljišč. Pri tem je sodišče ugotovilo, da tožnik lastnik parcele št. 2213/1 ni več od 20. 12. 2002, parcele 203 pa ne več od 1. 3. 2004 ter da sta bili ti parceli tako pravilno upoštevani pri izračunu višine katastrskega dohodka za leto 2000, saj je bilo treba upoštevati vse kmetijske in gozdne parcele, katerih lastnik je tožnik bil v letu 2000. Kolikor pa tožnik uveljavlja kršitve rokov za odločitev tožene stranke o njegovi pritožbi zoper prvostopno odločbo ter drugih rokov za drugo njeno procesno postopanje, tudi ta ugovor sodišče zavrača kot neutemeljen, saj gre za kršitve pravil postopka, ki na odločitev niso vplivale oziroma mogle vplivati, zato tudi niso razlog za nezakonitost odločbe. Sicer pa bi tožnik po določbah ZUS, ker tožena stranka ni odločila v zakonskem roku o njegovi pritožbi, lahko vložil tožbo zaradi molka organa (v primeru upravičene tožbe zaradi molka organa bi sodišče toženi stranki določilo rok za izdajo odločbe - 1. odstavke 65. člena ZUS), ki bi jo lahko, če z izdano odločbo ne bi bil zadovoljen, razširil še na to odločbo (2. odstavek 37. člena ZUS).

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v zadevi, v kateri je sodišče odločilo le o zakonitosti izpodbijanega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.