Jedro

Obravnava zadolžnice, izdane zaradi izplačevanja plač v nasprotju z veljavno KP, v sodnem postopku zaradi plačila razlike plač kot dokazne listine ni v nasprotju z obravnavo tovrstnih listin v drugih, v pritožbi navedenih zadevah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov (razen tožnika F. K.) za plačilo razlik plače za posamične mesece v letu 1994 in 1995 iz naslova neizplačanih plač do najnižjih zneskov plač po za toženo stranko veljavni kolektivni pogodbi (v nadaljevanju: KP). Višje tožbene zahtevke in zahtevke za posamezne mesece v letih od 1993 do 1995 je zavrnilo. Pri tem se je glede višine dolgovanih zneskov razlike plače oprlo na pribavljeno izvedeniško mnenje izvedenca finančne stroke, ne pa na listine, ki jih je v letu 1997 izdala tožena stranka kot zadolžnice, v katerih so bile navedene letne razlike premalo izplačanih plač. Postavilo se je na stališče, da take zadolžnice ne pomenijo pripoznave dolga.

Sodišče druge stopnje je obojestranski pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je ob predpostavki, da zahtevki posamičnih tožnikov ne dosegajo vrednosti 1.000.000 SIT, sklenilo, da se revizija ne dopusti, ker je ugotovilo, da razlogi za dopustitev revizije v smislu določb prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga pritožbo tožeča stranka. Navaja, da je sodišče s stališčem, da zadolžnice ne dokazujejo dejanskega dolga tožene stranke, dalo tem listinam drugačen pomen, kot je bil sprejet v sodni praksi. Pri tem se sklicuje na stališča, zastopana v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 752/95 z dne 30.10.1997. V tej zadevi naj bi Vrhovno sodišče zadolžnice štelo za zavezo dolžnika, s katero sporoča, da je upniku zavezan za določeno izpolnitev. Torej gre za potrdilo, da se je stranka zavezala za določene denarne izpolnitve. Če bi sodišče izdanim zadolžnicam tožene stranke priznalo enak pomen, bi moralo tožbenim zahtevkom v celoti ugoditi. Ker sodbi sodišč v tej zadevi odstopata od sodne prakse Vrhovnega sodišča, bi moralo sodišče v skladu z 2. alineo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dopustiti.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da listine, na katere se sklicuje tožeča stranka, dejansko nimajo pravne narave zadolžnic.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi II Ips 752/95 je vrhovno sodišče poudarilo, da zadolžnica ni vrednostni papir, temveč potrdilo, da se je stranka zavezala za določeno denarno izpolnitev. Zato je sodišče moralo ugotavljati, ali je bila podana pravna podlaga za takšno zavezo, ali ne, in za kakšno pogodbo je v posameznem primeru šlo. Zato se je strinjalo, da se takšna zadolžnica v sodnem postopku obravnava kot dokaz.

V sodbi opr. št. VIII Ips 300/99 z dne 16.6.2000, v sporu zaradi plačila razlike plače po KP, Vrhovno sodišče ni upoštevalo izdane listine tožene stranke kot zadolžnice in je tožniku dosodilo višji znesek, ker je bilo ugotovljeno, da za izdajo te listine pri toženi stranki ni bilo dopustne podlage (postopek za sicer dovoljeno znižanje plač po KP ni bil izveden).

Iz navedenih judikatov je razvidno, da je sodišče listino z nazivom zadolžnica v sodnem postopku vedno obravnavalo kot dokazno listino. V bistvu enako je ravnalo sodišče tudi v predmetni zadevi. Namesto s strani tožene stranke nepodpisanih listin, ki so bile sicer naslovljene kot zadolžnice, na njih pa je bil dejansko seznam vseh delavcev tožene stranke s podatki o zneskih letnega izplačila, letnega pogodbenega zneska in razlike, je glede obstoja in višine neizplačanih razlik plač za podlago svoji odločitvi uporabilo med sodnim postopkom pribavljeno izvedeniško mnenje, iz katerega je izhajal obrazložen izračun vsakomesečnega stanja izplačila plače za posameznega tožnika v primerjavi z najnižjimi plačami po veljavni KP. Tudi v tem postopku je torej sodišče listino z nazivom zadolžnica obravnavalo kot dokaz, torej podobno kot v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka. Pomen dokaza pa je v vsaki zadevi odvisen tudi od drugih dokazov, s katerimi sodišče razpolaga.

Glede pomena listine - zadolžnice v sodnem postopku odločitev sodišča v tej zadevi ne odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, ne glede na to, da je vprašljivo, ali je listino brez podpisa zavezanca sploh mogoče šteti za potrdilo oziroma zadolžnico. Zato je sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.