Jedro

Kadar toženec spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev tedaj konkretnega (ne pa morebiti vseh tudi bodočih) spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožnik na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dovolitev spremembe tožbe smotrna, če se s spremembo prihrani ali prepreči nova pravda in če se s tem tekoča pravda ne obremeni preveč, vse v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. V tem obsegu se presoja zgolj procesna smotrnost, ne pa tudi, ali je zahtevek kot tak vsebinsko utemeljen.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v dani situaciji, - ko pravda teče že več kot dve leti in ko je tožeča stranka že v vlogah pred spremembo tožbe podala in zatrjevala, da je plačevala in plačuje kredite in vzdržuje skupne nepremičnine, tudi po razpadu zakonske zveze, za te trditve pa predlagala tudi posamezne dokaze, in naknadno zahtevala tudi povrnitev preplačila dveh kreditov, plačanih po razpadu, in stroške vzdrževanja in nujnih del na skupnem premoženju, - ob tem, da nižje sodišče tudi z dokazovanjem še niti začelo ni (še ni izvajalo predlaganih dokazov) in še ni zbralo procesnega gradiva, smotrno za dokončno ureditev spornega razmerja med strankami dopustiti predlagano objektivno spremembo tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dopusti sprememba tožbe z dne 17. 9. 2021.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopustilo objektivne spremembe tožbe z dne 17. 9. 2021, ki jo je tožnica podala na naroku.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da dopusti spremembo tožbe. Priglaša pritožbene stroške. Nasprotuje stališču sodišča, da bi dopustitev spremembe tožbe dodatno zavlekla in obremenila predmetni postopek. Sodišče je namreč napačno povzelo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Drži, da pravdni stranki želita v predmetni pravdi razdružiti skupno premoženje. Vendar pa je tožnica v tej pravdi s tožbo postavila tudi že denarne zahtevke, in tako ne gre le za nedenarni spor. Iz ZPP ne izhaja, da bi bila objektivna sprememba tožbe dovoljena le v primeru, ko bi prvotni in dodatni zahtevek temeljila na isti dejanski in pravni podlagi. V primeru različne dejanske in pravne podlage je pomembno le, da je za oba zahtevka stvarno pristojno isto sodišče in predpisana ista vrsta postopka. Ti pogoji so v tem primeru izpolnjeni. Ne strinja se s prvostopenjskim sodiščem, da ni ekonomično v konkretnem primeru razrešiti odprtih vprašanj, ki se nanašajo na skupno premoženje, saj se del regresnega zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala že s tožbo, prav tako nanaša na preveč plačan skupni kredit. Toženec namreč ne plačuje vseh obveznosti, ki predstavljajo skupno premoženje. Načelo ekonomičnosti jasno zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči ureditev spora. Kljub spremembi tožbe sta pravna in dejanska podlaga zahtevka ostali isti. Tožnica ni postavila le nedenarnega zahtevka, ampak tudi denarnega. Neekonomično bi bilo, če bi morala tožnica vložiti novo tožbo, sodišče pa bi bilo obremenjeno z reševanjem nove zadeve popolnoma od začetka, čeprav sta pravdni stranki že podali obširne navedbe in predlagali izvedbo številnih dokazov. Prav tako ni smiselno, da bi se predmetna zadeva reševala pri sporu glede uporabnine. V konkretnem sodnem postopku bo moralo sodišče dodatno le še ugotoviti, kdo bo plačal posamezno kreditno obveznost in preveriti glede trditve o vzdrževanju in nujnih opravilih pri hiši, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je tožnica vložila tožbo, v kateri uveljavlja nedenarni kot tudi denarni zahtevek. Zahtevka se nanašata na obdobje, ko je trajala zakonska zveza med pravdnima strankama. V sklopu nedenarnega zahtevka uveljavlja ugotovitev skupnega premoženja (ki ga predstavljata dve nepremičnini, trije krediti, terjatev zaradi skupnih vlaganj v posebno premoženje (nepremičnino) toženca v višini 95.703 EUR in terjatev iz naslova skupnih poplačil toženčevih dolgov, obstoječih pred zakonsko zvezo, v višini 14.102 EUR) in določitev deležev na njem, 60 % v korist tožnice, 40 % v korist toženca ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. V sklopu dveh (regresnih) denarnih zahtevkov pa zahteva od toženca povrnitev tistega, kar je plačala v zakonski zvezi več, kot je znašal njen delež, in sicer sorazmerni delež, to je 40 % od tega, kar je bilo poravnano na račun toženčevih dolgov in kar sta stranki vložili v toženčevo posebno nepremično premoženje (v višini 43.922 EUR) ter iz naslova (pre)plačila kreditov in obratovalnih stroškov (v višini 58.194,20 EUR).

6. S postavitvijo denarnega zahtevka na prvem naroku 17. 9. 2021, na katerem se dokazni postopek kot tak še ni začel, je tožnica uveljavljala še denarni zahtevek v višini 8.637,66 EUR iz naslova vzdrževanja in nujnih del na skupnih nepremičninah, kot tudi iz naslova po razhodu z njene strani plačanih dveh kreditov (op. ki sta dva izmed treh obravnavanih s tožbo). Pri tem zahtevku gre za razmerje med bivšima zakoncema po razpadu njune zakonske zveze.

7. Ker je toženec v obravnavani pravdi konkretizirano nasprotoval spremembi tožbe, se je moralo sodišče prve stopnje o predlagani spremembi izreči. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo. V pritožbenem postopku je sporno, ali so podani utemeljeni razlogi za takšno odločitev.

8. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, 184. člen ZPP določa, da lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Po drugem odstavku istega člena je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Po določbi prvega odstavka 185. člena ZPP je, ko je tožba vročena toženi stranki, za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno (sinonim: smiselnost) za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (drugi odstavek 185. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje (objektivne) spremembe tožbe ni dopustilo, ker je ocenilo, da bi sprememba tožbe, - ki se nanaša na drugačno pravno in dejansko situacijo (kot prvotni zahtevek), saj z njo tožnica uveljavlja (regresni) zahtevek nanašajoč se na razmerje, nastalo po razpadu njune zakonske zveze, - zavlekla postopek in ne bi prispevala k dokončni ureditvi razmerij med strankama. S takšno oceno se pritožbeno sodišče ne more strinjati.

10. Kadar toženec spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev tedaj konkretnega (ne pa morebiti vseh tudi bodočih) spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožnik na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dovolitev spremembe tožbe smotrna, če se s spremembo prihrani ali prepreči nova pravda in če se s tem tekoča pravda ne obremeni preveč, vse v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. V tem obsegu se presoja zgolj procesna smotrnost, ne pa tudi, ali je zahtevek kot tak vsebinsko utemeljen.

11. Pri presoji smotrnosti spremembe tožbe tako ni pomembno, ali tožnica s tožbo postavljenima denarnima zahtevkoma (poleg nedenarnega zahtevka na ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem) morebiti utemeljeno zahteva delitev dela skupnega premoženja ali pa povračilo tistega, kar presega njen del dolga/obveznosti na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, kot tudi ali je zahtevek po spremembi tožbe (na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi) kot tak vsebinsko utemeljen. Tudi okoliščina, da se s predlagano spremembo tožbe uveljavlja zahtevek, ki se nanaša na obdobje po razpadu zakonske zveze, v nasprotju s tožbo, ki se nanaša na čas trajanja zakonske zveze, pri tem ni odločilno. Pritožbeno sodišče se strinja z nižjim sodiščem, da so zahtevki po tožbi in po njeni spremembi v dejanskem in pravnem pogledu različni, že v tem, ker se nanašajo na različno obdobje, vendar iz ZPP ne izhaja, da bi bila objektivna spremembe tožbe dovoljena le v primeru, ko bi zahtevka po tožbi in po njeni spremembi temeljila na isti dejanski in pravni podlagi. Dejstvo je, da sta tako denarna zahtevka v tožbi kot v (objektivni) spremembi tožbe v tesni povezavi z vprašanjem obstoja skupnega premoženja (in deležev na njem), ki ga tožnica uveljavlja tudi s tožbo in lahko predstavlja predhodno vprašanje denarnim zahtevkom. Denarni zahtevek za plačilo 8.637,66 EUR se delno nanaša na plačevanje obrokov dveh kreditov (po razpadu zveze), ki sta že predmet zahtevka po tožbi in je bilo že v njej podanega nekaj procesnega gradiva v zvezi z njima; delno pa se nanaša na vzdrževanje in nujna dela na skupnem nepremičnem premoženju po razpadu, o čemer pa je tožnica že trdila in nekaj dokaznega gradiva (v tej smeri) tudi predložila v drugi pripravljalni vlogi (list. št. 83), slabo leto pred dejansko spremembo tožbe. Smotrnost ureditve razmerij med strankama je v tesni povezanosti z načelom ekonomičnosti, ki terja, da se, če je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna ureditev razmerja med strankama. Slednje pa ne pomeni, da se konkretni spor uredi tako, da med strankama ne more biti več nikakršnega spornega razmerja.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v dani situaciji, - ko pravda teče že več kot dve leti in ko je tožeča stranka že v vlogah pred spremembo tožbe podala in zatrjevala, da je plačevala in plačuje kredite in vzdržuje skupne nepremičnine, tudi po razpadu zakonske zveze, za te trditve pa predlagala tudi posamezne dokaze, in naknadno zahtevala tudi povrnitev preplačila dveh kreditov, plačanih po razpadu, in stroške vzdrževanja in nujnih del na skupnem premoženju, - ob tem, da nižje sodišče tudi z dokazovanjem še niti začelo ni (še ni izvajalo predlaganih dokazov) in še ni zbralo procesnega gradiva, smotrno za dokončno ureditev spornega razmerja med strankami dopustiti predlagano objektivno spremembo tožbe. Posebej še zato, ker je dokazni postopek šele v začetni fazi in torej ne gre za situacijo, ko bi bila zadeva po prvotni tožbi že (oz. kmalu) zrela za razsojo. Dopustitev spremembe tožbe po oceni pritožbenega sodišča glede na fazo postopka in okoliščine primera ne bo bistveno zavlekla in dodatno obremenila predmetnega postopka. Dejstvo, da je med strankama v teku že ena pravda (plačilo uporabnine za čas po razpadu njune zakonske zveze), s čimer sodišče prve stopnje dodatno utemeljuje odločitev, pa ne vodi k sklepu, da sprememba tožbe s procesnega vidika ne bi bila smotrna, kvečjemu nasprotno. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov pritožbi ugodilo in sklep tako spremenilo, da se sprememba tožbe dovoli (3. tč. 365. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).