Jedro

Tožena stranka sicer ne navaja pravne podlage za razveljavitev spornega naloga, glede na razloge izpodbijane odločbe pa gre po presoji sodišča za razveljavitev po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP.

V obravnavanem primeru je bil nalog za izvršitev kazni zapora, ki ga je šteti kot upravno odločbo, izdan dne 7.3.2001, Zavodu za prestajanje kazni zapora A pa vročen 8.3.2001, medtem ko je bila odločba o njegovi razveljavitvi izdana šele 27.3.2003. Glede na navedeno je bil rok za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, zamujen.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje, Ljubljana, številka ... z dne ... se odpravi.

Zahtevi za povrnitev stroškov postopka se ne ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila nalog za izvršitev kazni Okrožnega sodišča v B, opr.št. ... z dne ..., s katerim je navedeno sodišče odredilo, da tožnik kazen zapora 4 leta in 6 mesecev prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora A, Odprti oddelek C. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določbo tretjega odstavka 107. člena Kazenskega zakonika in na Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora ter na ugotovitev, da skladno s prej navedenim navodilom pošlje okrožno sodišče polnoletne obsojence z območja vseh sodnih okrožij v Republiki Sloveniji, ki so obsojeni na kazen zapora daljšo od enega leta in šest mesecev, ali jim ostanek kazni po vštetju pripora presega eno leto in šest mesecev zapora, v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Glede na dejstvo, da je bila obsojencu - sedaj tožniku izrečena zaporna kazen daljša od treh let, bi moral kazen prestajati v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, zato je bilo treba izpodbijani nalog razveljaviti po nadzorstveni pravici.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni organ druge stopnje v odnosu do Okrožnega sodišča v B. Sodišče predstavlja sodno vejo oblasti, ministrstvo pa izvršilno vejo oblasti, zato slednje nima pristojnosti izdajati oziroma nadzirati odločb po nadzorstveni pravici, ki jih izdaja sodišče, zaradi česar naj bi bila, po tožbenih navedbah, izpodbijana odločba celo nična, saj je izdana brez pravne podlage. Tožnikovo obnašanje v zaporu pa kaže na to, da je napotitev na zaprti oddelek v nasprotju s 109. členom KZ zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Dne 16.4.2003 pa je tožnik tožbo dopolnil še z navedbo, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa v celoti spregledala določbo 277/1 člena ZUP, ki določa, da je odločbo na podlagi člena 274/II mogoče izdati v roku enega leta od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. V konkretnem primeru tožena stranka izpodbijane odločbe ni izdala v navedenem roku temveč bistveno kasneje. Rok, določen v 277. členu ZUP je prekluziven, kar pomeni, da tožena stranka po izteku enega leta od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena, le-te ne more razveljaviti po nadzorstveni pravici na podlagi prej navedene določbe. Zaradi tega je izpodbijana odločba očitno nezakonita.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem upravnem sporu priglasil. Tožba je utemeljena.

Sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni bilo zakonske podlage, da bi tožnik kazen zapora prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora A, Odprti oddelek C in da bi ga moralo Okrožno sodišče v B napotiti na prestajanje kazni zapora v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Ne glede na to pa meni, da v spornem primeru niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo izpodbijane odločbe.

Predmet presoje je odločba tožene stranke, ki je bila izdana po nadzorstveni pravici. Po določbi 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP), pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 1.če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona; 2. če je bila v isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna stvar drugače rešena; 3. če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem prepisu to potrebno; 4. če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ. Po določbi drugega odstavka tega člena lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici tudi, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. V obravnavanem primeru tožena stranka sicer ne navaja pravne podlage, ki je bila podlaga za razveljavitev spornega naloga, ne glede na to pa gre po presoji sodišča glede na razloge, ki jih navaja izpodbijana odločba za razveljavitev po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP. V skladu s 107. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94) in Navodila o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora (Uradni list RS, št. 78/2000) bi moralo namreč Okrožno sodišče v B, glede na trajanje zaporne kazni, tožnika, namesto v Zavod za prestajanje kazni zapora A, Odprti oddelek C, napotiti v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Ker v spornem primeru prej navedene določbe, ki predstavljajo materialno pravno podlago za razporejanje obsojencev v zavode, kljub svoji jasnosti niso bile pravilno uporabljene, je bil s tem očitno prekršen materialni zakon, kar, po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP, predstavlja razlog za uporabo instituta razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.

Ne glede na navedeno pa v obravnavanem primeru ni bil podan eden izmed procesnih pogojev za izdajo izpodbijane odločbe. Po določbi prvega odstavka 277. člena ZUP se odločba o odpravi po 1. in 2. točki 274. člena tega zakona lahko izda v petih letih, odločba po 3.in 4. točki 274. člena in po drugem odstavku 274. člena tega zakona pa v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. V obravnavanem primeru je bil nalog za izvršitev kazni zapora, ki ga je šteti kot upravno odločbo, izdan dne 7.3.2001, Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor pa vročen 8.3.2001, medtem ko je bila odločba o njegovi razveljavitvi izdana šele 27.3.2003. Glede na navedeno je bil rok za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, zamujen.

Izvršitev kazni zapora se šteje kot upravna stvar zato se v postopku uporabljajo določbe ZUP. Skladno z navedenim zato ni mogoče pritrditi tožniku, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni organ druge stopnje in zato nima pristojnosti izdajati in nadzirati odločb po nadzorstveni pravici.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po določbi 4. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Ker gre za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, tožena stranka, po določbi člena 23/3 ZUS, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.