Jedro

Bistvo posestnega varstva je v vzpostavitvi prejšnjega stanja in v prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. V obravnavanem primeru bi zato imelo posestno varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka, smisel samo v primeru, če bi še obstajal interes tožeče stranke na izvajanju svoje dejavnosti v planinskem domu. Če pa tega interesa tožeča stranka nima več, v posledici česar tudi ni volje po nadaljnjem izvrševanju posesti, je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti že iz tega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na nepremičnini - planinski koči, stoječi na zemljiški parc. št. 905/5 z.k. vložek št. 399 k.o. V., v tlorisni površini 92 m2, ki obsega klet, oskrbniško sobo s štirimi ležišči, sobo z desetimi ležišči, sobo z dvajsetimi ležišči, sanitarije, kuhinjo in jedilnico s šestdesetimi sedeži s tem, da je v začetku meseca novembra 2003 zamenjala ključavnice na vhodnih, kletnih in terasnih vratih navedenega objekta. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja in na prepoved takšnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke.

Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 75.500,00 SIT.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in relativne kršitve določb pravdnega postopka iz

1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da 426. člen ZPP določa, da je obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omejeno na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkov. Med strankama ni sporno, da je prišlo do motenja posesti, tudi zadnje posestno stanje je naslovno sodišče pravilno ugotovilo. Kljub temu pa je ugotovilo, da je bila tožeča stranka tista, ki je posest prostovoljno opustila.

Materialnopravno zmotno je stališče o dovoljeni samopomoči in s tem povezanim pomanjkanjem protipravnega ravnanja na strani tožene stranke. Obrazložitev v tem delu pomeni napačno uporabo materialnega prava, status planinskega doma ne more vplivati na zakonitost ravnanja tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena izvajanja tožeče stranke v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje glede interesa tožeče stranke za posestno varstvo in dovoljene samopomoči tožene stranke niso utemeljeni. Stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati izjavo zakonitega zastopnika tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 7.2.2005, da tožeča stranka nima več interesa opravljati dejavnosti v planinskem domu in interesa vstopiti v to hišo, je pravilno. Ob takšni izjavi se namreč utemeljeno zastavlja vprašanje, ali tožeča stranka še ima ekonomski in pravni interes za vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo posledic motenja, ali pa je s to izjavo izrazila svojo voljo, da opusti posest na nepremičnini, ki je predmet posestnega varstva. Bistvo posestnega varstva je namreč prav v vzpostavitvi prejšnjega stanja in v prepovedi izvrševanja nadaljnjega motenja. V obravnavanem primeru bi zato imelo posestno varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka, smisel samo v primeru, če bi še obstajal interes tožeče stranke na izvajanju svoje dejavnosti v planinskem domu. Ker pa iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke izhaja ravno nasprotno in sicer, da tega interesa tožeča stranka nima več, v posledici česar tudi ni volje po nadaljnjem izvrševanju posesti, je potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti že iz tega razloga. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka nima več ekonomskega interesa za vzpostavitev prejšnjega stanja in je zato posest prostovoljno opustila, tožeči stranki posestnega varstva ni mogoče nuditi, četudi bi bilo ugotovljeno, da jo je tožena stranka motila v njeni posesti na zatrjevani način. Nasprotno bi namreč pomenilo izvrševanje posestne zaščite v nasprotju z namenom, zaradi katerega je posest po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) varovana. Razlogi sodišča prve stopnje za odločitev o zavrnitvi (celotnega) tožbenega zahtevka tožeče stranke so zato povsem pravilni in se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja. Ker je takšna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z dovoljeno samopomočjo ni posebej opredeljevalo.

Tožeča stranka pa v pritožbi uveljavlja tudi relativno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ker ta procesna kršitev ni obrazložena, pritožbeno sodišče pritožbenih trditev v tej smeri ni moglo preizkusiti. Če pa naj bi se zatrjevana procesna kršitev nanašala na uporabo določbe 426. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni pritožbeni očitek ne drži, saj se je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ukvarjalo izključno s vprašanji, ki se v posestnem sporu lahko obravnavajo (mednje sodi tudi vprašanje ekonomskega in pravnega interesa za posestno varstvo ter vprašanje dovoljene samopomoči) in s tem navedeno določbo spoštovalo v celoti.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).