Up-136/01 - 11

30. 9. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž. na seji senata dne 6. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. P 1306/00-II z dne 20. 2. 2001 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1214/00 z dne 19. 7. 2000 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 1265/00 z dne 28. 6. 2000 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo tožnikovega odgovora in popravka na članek dr. B. B., ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela dne 6. 5. 2000. Menilo je, da je odgovor v obsegu 6 tipkanih strani nesorazmerno daljši od informacije, od katere naj bi se na tožnika nanašalo le nekaj stavkov. Po mnenju sodišča vsebina spornega odgovora oziroma popravka tudi ne pomeni zgolj odgovora na informacijo, saj polemizira tudi z zadevami, ki objavljene informacije ne zadevajo. Prav tako informacija po oceni sodišča prve stopnje ne zajema samo dejstev (temveč vsebuje tudi mnenje prizadetega), niti bistveno ne dopolnjuje dejstev in podatkov v informaciji dr. B. Iz enakih razlogov je bila zavrnjena tudi pritožba. Pri tem Višje sodišče poudarja, da primerjava obsega tožnikovega besedila s povprečnim obsegom besedil, ki se navadno objavljajo v konkretnem javnem glasilu, pri presoji utemeljenosti tožnikovega zahtevka ne prihaja v poštev. Pritožnik je proti sodbi Višjega sodišča vložil revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo. Pritožnik navaja, da mu je sodišče prve stopnje z zavrženjem revizije, ker ni bila vložena po odvetniku oziroma po revidentu z opravljenim državnim pravniškim izpitom, odvzelo možnost obravnavanja pred Vrhovnim sodiščem in s tem možnost izčrpati pravna sredstva, kar je pogoj za vložitev ustavne pritožbe. S tem pritožnik zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Nadalje pritožnik navaja, da izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje nista ovrgli niti enega od njegovih številnih in preverljivih dokazov. Meni, da članek dr. B. tvori smiselno celoto, ki je nedeljiva za normalno logično-semantično, sociološko-zgodovinsko in antropološko- zgodovinsko intrepretacijo, zato se ne strinja z oceno sodišč prve in druge stopnje, da se nanj nanaša samo ozek del tega članka. Sodiščema očita, da sta mu z zavrnitvijo tožbenega zahtevka odvzeli možnost javno zavrniti [skrajno (objektivno) lažne[ in [skrajno žaljive insinuacije[. S tem naj bi sodišči ogrozili načelo demokratične države (1. člen Ustave) in mu kršili načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), načelo uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave), pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), svobodo izražanja (39. člen Ustave), pravico do popravka in odgovora (40. člen Ustave), svobodo vesti (41. člen Ustave) ter svobodo znanosti in umetnosti (59. člen Ustave).

2.Ustavno pritožbo je treba vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba (52. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila revizija ustavnega pritožnika zoper sodbo prve in druge stopnje zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper ti dve sodbi začel teči z vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje. Ta je bila pritožniku vročena dne 16. 9. 2000. Ustavna pritožba z dne 5. 4. 2001 je bila tako vložena po preteku šestdeset dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje.

3.Navedbe ustavnega pritožnika, da so mu sodišča z zavrženjem revizije odvzela možnost braniti se proti objavljenemu članku in odvrniti nepopravljive posledice, ki naj bi se kazale v [oblatenju vsega njegovega življenja[, bi bilo mogoče razumeti tudi kot predlog, naj bi Ustavno sodišče odločalo o njegovi ustavni pritožbi zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje po poteku roka za vložitev ustavne pritožbe. O ustavni pritožbi, ki je vložena po poteku roka, Ustavno sodišče odloča le v posebno utemeljenih primerih (tretji odstavek 52. člena ZUstS). Ustavno sodišče je po proučitvi spisa ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za posebno utemeljen primer, ki bi utemeljeval obravnavo ustavne pritožbe po poteku roka. Zato je ustavno pritožbo zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje zavrglo.

4.Ustavna pritožba se sme vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (51. člen ZUstS). Po drugem odstavku tega člena lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Vendar ustavni pritožnik ni izkazal, da bi zoper sklep o zavrženju revizije vložil redno pravno sredstvo (pritožbo), zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tudi zoper ta sklep zavrglo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno.

Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger