Jedro

Če stranka kljub zagroženi (novi) denarni kazni ne izpolni svoje obveznosti (prenehanje uporabe spornega objekta brez uporabnega dovoljenja) v roku, upravni organ postopa pravilno, ko ji v skladu z 298. členom ZUP odredi plačilo zagrožene denarne kazni in določi nov rok za izpolnitev obveznosti ter zagrozi z novo kaznijo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 12. 2004. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep o denarni kazni v upravni izvršbi Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo z dne 13. 9. 2004, s katerim je bilo med drugim odločeno, da je tožnik dolžan plačati denarno kazen v znesku 30.000.000,00 SIT, ki mu je bila zagrožena s sklepom z dne 19. 2. 2004, sicer bo kazen prisilno izterjala Davčna uprava RS. Hkrati je bilo tudi odločeno, da bo v primeru, če zavezanec ne bo izvršil obveznosti (prenehanje uporabe poslovno trgovskega objekta, ki je brez uporabnega dovoljenja), naložene z inšpekcijsko odločbo z dne 27. 8. 2003, kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 30.000.000,00 SIT.

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se pri tem sklicuje na 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (Ur. l. RS, št. 80/1999, 70/2000 in 52/2002) in na 148. člen Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 ter dodaja, da tožeča stranka sporni objekt kljub prepovedi inšpekcije še naprej uporablja brez uporabnega dovoljenja.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS, predvsem iz 1. in 3. točke. V njej ponavlja tožbene navedbe, in navaja, da je bila šele kasneje obveščena, da uporabno dovoljenje ne more biti izdano, ker še ni pridobila požarnega soglasja. Meni, da krivda ni na njeni strani, temveč gre za splet okoliščin, ko so se zahteve za pridobitev požarnega soglasja večkrat spremenile in ni bilo mogoče vedno znova zadostiti spreminjajočim se tehničnim rešitvam, pa tudi roki so bili zelo kratki. Nadalje tožeča stranka prosi tudi za znižanje kazni, saj pomeni plačilo denarne kazni v tako visokem znesku nepopravljivo škodo, ki bo resno ogrozila njeno poslovanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je bil opravljen preizkus te revizije.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (nanj je revizijsko sodišče vezano in glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 tudi ni pristojno za presojo njegove pravilnosti) pravilno presodilo, da je sklep o denarni kazni v upravni izvršbi z dne 13. 9. 2004 pravilen in pravilno temelji na določbah 298. člena ZUP in 148. člena ZGO-1. 9. Kot izhaja iz upravnih spisov, je prvostopni upravni organ tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu z odločbo z dne 27. 8. 2003, naložil, da mora prenehati z uporabo poslovno trgovskega objekta, sicer se bo pričel izvršilni postopek s prisilitvijo in bo inšpekcijski zavezanec kaznovan s 30.000.000,00 SIT. S sklepom z dne 19. 2. 2004, je bila tožeči stranki zagrožena nova denarna kazen, če ne bo prenehala uporabljati objekta (3. točka prvega odstavka ZGO-1). Inšpekcijski organ je pri kontrolnem pregledu dne 10. 9. 2004 (zapisnik z dne 10. 9. 2004) ugotovil, da inšpekcijski zavezanec ni realiziral odločbe in je tako ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo. Tako je sodišče prve stopnje in tudi tožena stranka pravilno uporabilo 298. člen ZUP in 148. člen ZGO-1. ZUP v 289. členu določa, da če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo (prvi odstavek). Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa se mu določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo (drugi odstavek). Višina denarne kazni je določena v prvem odstavku 148. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da kadar gradbeni inšpektor določi način izvršbe s prisilitvijo, znaša denarna kazen v primeru zahtevnega objekta, če je zavezanec pravna oseba, v višini od 30.000.000,00 SIT do 50.000.000,00 SIT. Tako je bila revidentu naložena najnižja možna denarna kazen. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi X Ips 1326/2005. 10. Revizijsko sodišče se strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da na odločitev v tej zadevi ne vplivajo okoliščine, zaradi katerih revidentu ni uspelo pridobiti uporabnega dovoljenja, pač pa je pomembno dejstvo, da je revident ob kontrolnem inšpekcijskem pregledu uporabljal sporni objekt v nasprotju z odločbo z dne 27. 8. 2003 ter, da mu je bil izdan sklep z dne 19. 2. 2004, v katerem mu je bila zagrožena denarna kazen, če ne bo prenehal uporabljati objekta.

11. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da revident v reviziji zoper sklep o denarni kazni v upravni izvršbi ne more z uspehom uveljavljati znižanja denarne kazni, ki mu je bila zagrožena z odločbo z dne 27. 8. 2003, ki pa ni predmet tega postopka. To bi lahko uveljavljal v pritožbi zoper odločbo.

12. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident ne navede. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.