Jedro

Sodišče dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi drugi odstavek sklepa sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Ker se tožnik ni udeležil prvega naroka za glavno obravnavo in ni izkazal upravičenih razlogov za izostanek, je sodišče prve stopnje sklenilo, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 28. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004), da se šteje, da je tožnik tožbo umaknil in je ustavilo postopek.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker je spor tekel o pravici do invalidnine za telesno okvaro, je sodišče druge stopnje v skladu z določbami 32. člena ZDSS-1 v zvezi z določbo 4. točke prvega odstavka 31. člena ZDSS-1 še sklenilo, da se revizija zoper sklep ne dopusti.

Zoper ta del sklepa je po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 dovoljena pritožba.

Tožnik v pritožbi navaja, da si sodišče napačno razlaga, da v tem sporu uveljavlja pravico do invalidnine, saj samo zahteva, da se mu popravi krivica, ki mu je bila storjena na invalidski komisiji leta 1989. Zato je predlagal, da se njegovo pritožbo obravnava po zakonu in ne po vesti.

Pritožba je bila ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki (čeprav glede na določbo 366. člena ZPP to niti ne bi bilo potrebno), ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tožnik je vlagal laično pritožbo, v kateri ni zavzel stališča o tem, zakaj bi sodišče moralo dopustiti revizijo v skladu z določbo 32. člena ZDSS-1. Zato je sodišče ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo, če so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj materialno pravo v sporni zadevi sploh ni bilo uporabljeno. Ugotovilo je, da v izpodbijanem drugem odstavku sklepa sodišča druge stopnje ni bilo tovrstne kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnik je v tožbi predlagal, da se mu pravica do invalidnine prizna že od 20.6.1989 namesto od 1.8.2001, kot mu jo je priznala tožena stranka. Tožnik ni izkazal upravičenega razloga za izostanek, oziroma splošno znano okoliščino, zaradi katere ni mogel priti na narok, na katerem je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo postopek. To vprašanje po mnenju vrhovnega sodišča ni vprašanje, o katerem bi moralo odločati vrhovno sodišče zaradi pomembnosti pravnega vprašanja, niti ne pomeni odstopa sodne prakse sodišč druge stopnje. Glede tega vprašanja je sodna praksa enotna in sprejema stališče, da mora stranka v primeru zadržanosti sodišču predložiti take dokaze oziroma navesti take okoliščine, da se sodišče lahko prepriča o opravičljivosti izostanka z obravnave. Tožnik z navedbo, "da ni siguren, da se bo lahko osebno udeležil glavne obravnave" takega dokaza sodišču ni predložil, sama diagnoza njegove bolezni pa tudi ne predstavlja splošno znane okoliščine, iz katere bi izhajalo, da tožnik ni mogel priti na narok. Zato glede zaključka in odločitve pritožbenega sodišča ni in ne more biti nobene nejasnosti niti ne pravnega vprašanja, ki bi zahtevalo posebno obravnavo.

Zaradi povedanega tudi vrhovno sodišče zaključuje, da ni bilo razlogov, da bi pritožbeno sodišče dopustilo revizijo v skladu z določbo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 in je zato pritožbo tožnika glede tega dela sklepa zavrnilo v skladi z določbo tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 in ob upoštevanju določb 363. člena in 365. člena ZPP.