Jedro

Zgolj želja po skupnem življenju in medsebojna čustvena navezanost ob pomanjkanju drugih potrebnih elementov (življenjska in ekonomska skupnost) ne zadoščata za obstoj izvenzakonske skupnosti.

Povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o toženčevem vložku posebnega premoženja in enakovrednih prispevkih strank k nadaljnji gradnji ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin primera potrjujejo pravilnost odločitve, da znaša delež tožnice na ugotovljenem premoženju do 35 %, delež toženca pa je višji od zakonske domneve, in sicer 65 %

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki: „1.543,40 EUR“ pravilno glasi: „2.874,26 EUR“.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v točki I izreka ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi nepremičnina z ID znakom 0000, parc. št. 236/1 k.o. X (ID 000) in da znaša delež tožnice 35 %, delež toženca pa 65 %. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je v točki II izreka zavrnilo. O pravdnih stroških je v točki III izreka odločilo, da je tožena dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki znesek 1.543,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izvršljivosti odločbe do plačila.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 in se zavzemata za ustrezno spremembo, podrejeno za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu. Navaja, da je odločitev v zavrnilnem delu nepravilna, nezakonita in v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Trditve o obstoju izvenzakonske skupnosti pred zakonsko zvezo so pravilno povzete, a je zaključek sodišča nejasen, neobrazložen in materialno pravno zmoten. Na življenjsko in ekonomsko skupnost pred vselitvijo v stanovanjsko hišo kažejo naslednja dejstva: da sta pravdni stranki od 1998 skupaj živeli pri enih ali drugih starših, da je toženec v letu 1998 v K. odprl bančni račun, da sta skupaj iskala zemljišče na območju D., da je toženec od oktobra 1997 do aprila 1998 obiskoval duhovne vaje, da sta skupaj načrtovala gradnjo prizidka v letu 1998 in da je toženec v pismih iz leta 1998 naslavljal tožnico kot svojo ženo. Sodišče ni upoštevalo ključnega dejstva, da sta 22. 8. 2001 obe pravdni stranki kot naročnika gradnje sklenili pogodbo o izgradnji montažne stanovanjske hiše. Na podlagi tega dejstva bi moralo zaključiti, da je bil tudi nakup parcele v avgustu 2000 opravljen v obdobju njune ekonomske skupnosti in dejanje, katerega edini namen je bila ustvaritev skupnega doma in skupnega premoženja. Na obstoj ekonomske skupnosti kažejo še prezrta dejstva oziroma okoliščine, da je bila sporna parcela kupljena v bližini tožničinega doma in da je tožnica že dve leti pred sklenitvijo zakonske zveze (14. 8. 2001) najela stanovanjski kredit, toženec pa je bil porok. Neustrezno je ocenjena vsebina pisem, ki jih je toženec dve leti pred nakupom spornega zemljišča pošiljal tožnici. Ker je bila tožnica od 31. 8. 1998 do danes ves čas zaposlena in je plačo namenjala gradnji ter usposobitvi nepremičnine za skupno bivanje, je odločitev sodišča v izpodbijanem delu zmotna. Tožnica je s pričanji in listinskimi dokazi dokazala, da v času nakupa zemljišča v avgustu 2000 pravdni stranki nista bila zgolj „fant in dekle“. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna in obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sodna praksa (II Ips 264/2010), v podobnih primerih je drugačna. Presojati je treba odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Ob primerjavi s sodbo II Ips 264/2010 pritožnica ne vidi razlik, zaradi katerih bi sodišče v njenem primeru lahko odločilo drugače. Odločitev o stroških postopka ni jasna in je kontradiktorna. V izreku je sodišče stroške prisodilo tožnici, obrazložitev pa v tem delu ne sledi izreku. Napačno je ugotovljen uspeh tožnice (le do 35 %). Ker je zahtevala ugotovitev skupnega premoženja in svojega 50 % deleža na njem, je uspela v pretežnem delu (v 70 %). Upoštevajoč načelo uspeha v pravdi iz 154. člena ZPP ni sprejemljivo, da bi bila tožnica dolžna plačati stroške tožencu, kot to izhaja iz obrazložitve v točki 15 sodbe.

4. Toženec je odgovoril na pritožbo tožnice. V zvezi s stroškovno odločitvijo se sklicuje na svojo pritožbo. V ostalem pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo. O začetku izvenzakonske skupnosti bi bilo mogoče v najboljšem primeru govoriti od datuma podpisa kreditne pogodbe in pogodbe o nakupu stanovanjske hiše (avgust 2001). Dokazna ocena sodišča o razmerju pred letom 2002 je pravilna. Sporna nepremičnina je toženčevo ločeno premoženje. Tožnica je kasneje le vlagala v ločeno premoženje svojega partnerja. Do leta 2002 ni bilo izvenzakonske skupnosti zaradi ljubezenskega razmerja tožnice z drugo osebo (zakonski zadržek za izvenzakonsko skupnost).

5. Toženec sodbo izpodbija v celoti, čeprav ima pravni interes zgolj zoper obsodilni in stroškovni del. Obširno graja procesne kršitve. Izrek o stroških je nerazumljiv, nasprotuje razlogom in ga je treba spremeniti. V zvezi z ugotavljanjem dohodkov tožnice je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in z relativno kršitvijo 286. člena ZPP, ker je sodišče upoštevalo prepozne dokaze tožeče stranke. Toženec je v zadostni meri prerekal tožbene navedbe kot dokazno nepodprte, podal je jasne navedbe, da je bila leta 2000 brezposelna in je nekaj časa prejemala nižje dohodke. Tožnica namerno ni predložila ustreznih listin, a se sodišče do tega ni opredelilo. Toženec se je lahko branil le s prerekanjem. Ker ni nasprotoval zatrjevani višini svojega dohodka, ni bil dolžan predložiti listin. Dejansko stanje o razmerju dohodkov med strankama je zmotno ugotovljeno.

6. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker mu sodišče ni pravočasno vročilo vloge tožnice s pripombami na izvedeniško mnenje in se toženec do njih ni mogel opredeliti, preden je izvedenec izdelal dopolnitev izvedeniškega mnenja. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno, ker mnenje temelji le na napačnih in enostranskih zatrjevanjih tožeče stranke. Izračunane različice deležev so nepotrebne, mnenje neuporabno in stroški z mnenjem nepotrebni. Ker jih je sodišče prevalilo na toženca, čeprav ni predlagal dopolnitve, to lahko pripelje do prekomernega dokaznega bremena in kršitve ustavne pravice do sodnega varstva ter zlorabe sodnega varstva s strani nasprotne stranke. Toženec je predlagal novega izvedenca zaradi napak v dopolnitvi izvedeniškega mnenja. Mimo izdelane dopolnitve je sodišče samo napravilo zaključek o deležih. Mnenje izvedenca je upoštevalo le glede vrednosti zemljišča in stanovanjske stavbe. Izračuni so pavšalni, brez ustrezne razlage in strokovnega znanja ter mimo ugotovitev o višini denarnih prispevkov toženčeve matere. Odločitev o višini deležev je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev je materialnopravno zmotna. Zmotno je sklicevanje le na 25. do 33. člen ZTLR2, ker ta določila niso odločilna. Sodišče meša svoje materialnopravno stališče s SPZ3. Tudi v času veljavnosti ZTLR so bila za določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev relevantna določila ZZZDR4, drugačno pravno naziranje je materialnopravno napačno. Tudi pred SPZ je bilo mogoče domnevo iz 59. člena ZZZDR izpodbiti. Zmotno je naziranje sodišča, da so bili deleži po ZTLR ob skupni gradnji zmeraj enaki. Toženec je izkazal denarna sredstva svoje matere za zemljišče in stanovanjsko hišo. Zmotna in nepopolna je ugotovitev dejanskega stanja o enakem prispevku obeh pravdnih strank na zgrajeni stanovanjski stavbi. Ni bilo prerekano, da je mati dala 150.000 DEM za stanovanjsko hišo, skupaj 210.000 DEM, zato sodišče ne bi smelo presojati drugače. Tudi sicer je toženec prispeval bistveno več kot tožnica (ni imela prihrankov, darilo je bilo dano samo tožencu, tožnica je prispevala le 6.000,00 EUR, pomoč njenih staršev vrednostno ni bila ne zatrjevana ne dokazana, ni dokazala višjih dohodkov). Tudi če bi res imela dvakrat višjo plačo, njen prispevek ne bi bil polovičen. Prispevala je le kredit za temeljno ploščo, vse ostale prihodke je lahko namenila le za opremljenost hiše in manjšo ureditev okolice, kar bistveno ne doprinese k večji vrednosti nepremičnine kot celoti niti k večji vrednosti stavbe. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča (ZTRL namesto ZZZDR) je sodišče zmotno štelo, da je njen delež na stavbi enak in da toženec ni upravičen dokazovati svojega višjega deleža. Toženec ga je dokazal z darilom svoje matere. Dokazna ocena glede odločilnih okoliščin o višini toženčevega prispevka pri izgradnji stanovanjske hiše je zmotna, ne da se je preizkusiti, odstopa od ustaljene sodne prakse. Za originarno pridobitev lastninske pravice na skupnem premoženju so relevantna določila 51. člena ZZZDR. Sodba je nedovoljeno presenečenje tudi, če sledimo stališču o skupni gradnji. Prispevki strank so različni. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala dokazna ocena pripeljati do zaključka, da je delež tožnice 20 % oziroma 18,3 % po izračunu izvedenca, ker ni izpodbila dejstev o denarnih sredstvih toženčeve matere. Izračun deležev ni matematična operacija, kot jo je naredilo sodišče prve stopnje. Ne razpolaga s potrebnim znanjem zanj, izračuni, ki jih je opravil izvedenec, niso upoštevani. Zaradi samovoljnega izračuna deležev sodišča, ki se ne da preizkusiti, in relativne bistvene kršitve postopka, ker ni uporabilo izvedenčevega mnenja, je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Če izvedeniško mnenje ni bilo prepričljivo in skladno s pravili stroke, bi moralo sodišče slediti predlogu toženca in določiti drugega izvedenca, ne pa odločati po prostem preudarku.

Izrek sodbe o stroških je nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Nepravilna je odmera nagrade za opravljanje odvetniške storitve: za drugo pripravljalno vlogo je napačno odmerjenih le 500 točk, namesto 750 točk. Znesek razlike, ki bi ga morala tožnica plačati tožencu, znaša 1.718,45 EUR in ne zgolj napačno 1.543,40 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov bi morala tožnica tožencu povrniti 1.815,95 EUR.

7. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca. Predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo stroškov z odgovorom na pritožbo. Zaradi zmotne ugotovitve o neobstoju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank že v letu 1998 je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava (ZTLR in SPZ namesto določb ZZZDR). Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi moralo sodišče na podlagi zakonske domneve o enakem prispevku zakoncev k skupnemu premoženju in ZZZDR ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice v celoti. Tožnica je pravočasno predložila dokaze o svojem osebnem dohodku – povzetek obračuna s strani svojega delodajalca ter dohodninske odločbe s svojim pojasnilom. S tem je izpolnila svoje trditveno in dokazno breme. Prispevek toženčeve matere je bil namenjen obema pravdnima strankama, kar bi moralo sodišče upoštevati. Kasnejša interpretacija namena daritve je povsem drugačna od obstoja daritvenega namena v trenutku, ko je bilo darilo dano. To je potrdil tudi toženčev brat v zaslišanju. Toženčeve izjave o izvršenem darilu zgolj v njegovo korist so v dokaznem postopku demantirane. Pritožbo toženca je treba zavrniti in ugoditi pritožbi ter tožničinemu celotnemu tožbenemu zahtevku.

8. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena (le glede stroškov). Pritožba tožene stranke je neutemeljena.

9. Pravdni stranki sta zakonca. Nesporno sta sklenila zakonsko zvezo 17. 5. 2003, v letu 2007 se jima je rodil sin. Še vedno živita na istem naslovu. Življenjska in ekonomska skupnost je po neprerekanih tožbenih trditvah dejansko prenehala že pred vložitvijo tožbe (23. 8. 2016). Tožnica vlaga tožbo zaradi ureditve medsebojnih premoženjskopravnih razmerij, ki izvirajo iz zakonske zveze in predhodne izvenzakonske skupnosti. Sporno je nepremično premoženje – stanovanjska hiša na parc. št. 236/1 k.o. X, pri kateri je toženec v zemljiški knjigi vknjižen kot izključni lastnik. Tožnica trdi in dokazuje, da je bila nepremičnina pridobljena v času trajanja skupnosti s tožencem (od leta 1998 naprej) s skupnim delom in sredstvi in da sta (lastninska) deleža vsakega od njiju enaka. Toženec se brani, da pred sklenitvijo zakonske zveze izvenzakonske skupnosti ni bilo in da gre za njegovo posebno premoženje, oziroma tožnici priznava kvečjemu 20 % delež zaradi vlaganj v njegovo posebno premoženje.

10. Zemljišče parc. št. 236/1, na katerem stoji stanovanjska hiša, je bilo kupljeno avgusta 2000 s sredstvi, ki jih je tožencu podarila mati. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja toženčevo posebno premoženje. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča sta pravdni stranki v letu 2001 skupaj kot naročnika z izvajalcem sklenila pogodbo o izgradnji montažne hiše in na podlagi medsebojnega dogovora skupaj začeli graditi objekt (usposobitev zemljišča za gradnjo, izdelava temeljev in nakup in postavitev montažne hiše). V izvenzakonski skupnosti sta zaživeli maja 2002, ko sta se vselili v neizdelano montažno hišo (končani so bili estrihi rez končnih podov, notranjih vrat in stopnic, neopremljena kuhinja – ugotovitve pod točko 13). Nato sta jo dokončala vključno z zunanjo ureditvijo v času trajanja izvenzakonske skupnosti oziroma zakonske zveze, in sicer s skupnimi močmi in skupnimi sredstvi (oba sta bila zaposlena, tožnica je imela dvakrat višjo plačo od toženca) in ob pomoči staršev obeh strank (mati toženca je prispevala pretežni del sredstev za nakup oziroma postavitev montažne hiše, oče in ostalo sorodstvo tožnice so prispevali v delu in materialu pri urejanju oziroma pripravi parcele za gradnjo: posek lesa, navažanje zemlje, gradbena dela pri izvedbi temeljev in notranjih finalnih gradbenih delih). Pretežni del celotne vrednosti sporne nepremičnine5, to je 70 %6, predstavlja vrednost, ki sta jo pravdni stranki ustvarili skladno z dogovorom in skupnim delom ter sredstvi7. Delež vsakega od pravdnih strank na skupno ustvarjenem premoženju znaša do ½ (35 % proti 35 %), približno 30 % pa predstavlja vrednost zemljišča8, ki je posebno premoženje toženca. Po takih dejanskih ugotovitvah je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank, na katerem je delež tožnice 35 % in delež toženca 65 %. V presežku (do višine deleža tožnice do 50 %), je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Pritožbeno sodišče se s sprejeto odločitvijo strinja. V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravno pravilno odločitev. Pojasnjena je z razlogi, ki omogočajo vsebinski preizkus. Načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Obe stranki sta imeli možnost izjaviti se o izvedenskem mnenju in sta to možnost izkoristili. Razlogi v točki 14 o potrebnosti dokaza z izvedencem gradbene stroke so jasni, razumljivi in pravilni. Izvajanje dokaza z izvedencem izvaja sodišče. Ugotavljanje prispevka strank oziroma višine deležev ni naloga izvedenca, pač pa pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče. Pritožbeni očitki toženca o relativnih kršitvah pravil postopka pri dokazovanju z izvedencem in absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni. Izvedeni so bili vsi potrebni dokazi in pravilno in celovito ocenjeni. Tudi nasprotij z listinami v spisu ni. Pritožbeni očitek tožeče stranke o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je nekonkretiziran in meri na nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, s čimer pa ne more uspeti. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po celoviti oceni vseh dokazov in ne le tistih, ki so v korist posameznemu pritožniku. Sodba tudi ni obremenjena z relativno kršitvijo 286. člena ZPP, kot neutemeljeno trdi toženec. Ker je odločitev pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena niti z drugimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe obeh pritožnikov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbi tožnice**

12. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po ZZZDR, ki se uporabljajo v tem sporu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Po določilih prvega odstavka 12. člena ZZZDR morajo biti za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa; ne sme biti okoliščin, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; po vsebini mora biti enaka skupnosti med zakoncema. Odnos med partnerjema se obravnava celovito in v vsakem primeru posebej, upoštevaje posebnosti konkretnega primera. Sodna praksa med ključne okoliščine za presojo obstoja izvenzakonske skupnosti uvršča skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in notornost partnerjev – torej skupnost, ki je kot taka navzven zaznavna. Praviloma jo potrjuje skupno bivanje in ekonomska skupnost partnerjev.

13. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama vzpostavila ob vselitvi v neizdelano stanovanjsko hišo – v maju 2002. Pred tem sta bila fant in dekle, nista živela skupaj in nista imela skupnega denarja za nakup zemljišča. Ne drži pritožbena graja, da je sodišče prezrlo okoliščine, ki jih je izpostavljala tožnica: o medsebojni čustveni navezanosti (pisma), načinu skupnega življenja (pri starših enega ali drugega) in želji po skupni prihodnosti in skupnem bivanju (duhovne vaje, iskanje nepremičnine, sklenitev pogodbe za izgradnjo montažne hiše, itd.). Ugotovljene so v točki 12 do 14 sodbe in pravilno ocenjene. Zgolj želja po skupnem življenju in medsebojna čustvena navezanost ob pomanjkanju drugih potrebnih elementov (življenjska in ekonomska skupnost) ne zadoščata za obstoj izvenzakonske skupnosti. Primer iz sodne prakse, na katerega se sklicuje pritožnica, je drugačen in z obravnavanim ni primerljiv9. Tudi toženčeve navedbe v odgovoru na pritožbo o zakonskih zadržkih, ki naj bi preprečevali pridobivanje skupnega premoženja v izvenzakonski skupnosti so neutemeljeni. V prvi vrsti zato, ker takih navedb na prvi stopnji sploh ni bilo in jih sodišče posledično pravilno tudi ni ugotovilo, po drugi strani pa zato, ker je zakonski zadržek za veljavno sklenitev zakonske zveze le že obstoječa zakonska zveza in ne zgolj ljubezensko razmerje z drugim partnerjem (20. člen ZZZDR).

14. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sredstva za nakup zemljišča tožencu v celoti podarila njegova mati v letu 2000, je pravilna tudi ugotovitev, da je bilo zemljišče njegovo posebno premoženje. Premoženje, ki ga ima zakonec oziroma izvenzakonski partner ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last (prvi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom ZZZDR).

**O pritožbi toženca**

15. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta se pravdni stranki v letu 2001 dogovorili in na toženčevem zemljišču začeli skupno graditi obravnavano stanovanjsko hišo, v katero sta se vselili v letu 2002. Glede na ta časovni okvir je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz določb ZTLR (členi 24 do 26) in dogovora o skupni gradnji. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da so imela v času uporabe ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, čeprav se presojajo po materialnopravnih določbah ZZZDR, glede premoženjskih razmerij med zakoncema, stvarnopravno posledice, če so skupna vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine, oziroma da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu ali ob predpostavki, da je obstajalo soglasje drugega zakonca za pridobitev solastninske pravice na tej stvari. V skladu z ZTLR so imela taka vlaganja v tujo nepremičnino nasploh stvarnopravne posledice, tudi če ni šlo (še) za vlaganje zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru10. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo, da sta se pravdni stranki že pred sklenitvijo zakonske zveze oziroma nastankom izvenzakonske skupnosti dogovorili, da bosta skupaj - skupnim delom in sredstvi – zgradili stanovanjsko hišo in postali solastnici nepremičnine. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tako oceno dopušča v letu 2001 sklenjena pogodba za izgradnjo stanovanjske hiše, ki sta jo kot naročnika sklenili obe stranki, kar niti ni bilo sporno, nadaljnje ključno dejstvo, da je tožnica za gradnjo še pred vselitvijo v stanovanjsko hišo pridobila stanovanjski kredit, ki je bil namenjen gradnji nepremičnine. Dotedanja identiteta nepremičnine (zemljišče) se je s skupno gradnjo pravdnih strank na toženčevem posebnem premoženju (zemljišču) spremenilo do te mere, da je nastala nova stvar – stanovanjska hiša za družino, s komunalno opremljenim zemljiščem in zunanjo ureditvijo. Pretežni del celotne vrednosti nepremičnine tako predstavlja vrednost, ki sta jo pravdni stranki ustvarili s skupnim delom in vlaganji (70 %), saj po ugotovitvah sodišča, oprtih na izvedeniško mnenje, vrednost zemljišča (posebnega premoženja toženca) v odnosu do vrednosti celotne nepremičnine predstavlja le 30 %. Ugotovitev, da nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank, je torej pravilna.

16. Glede deležev na ugotovljenem skupnem premoženju je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Njuno višino je določilo na podlagi prispevkov strank pri gradnji. Ugotovilo je, da se stranki ob sklenitvi dogovora o skupni gradnji oziroma vlaganjih nista dogovorili o velikosti solastninskih deležev. V takih primerih se po stališčih sodne prakse tudi pri (družbenih) pogodbah o skupni gradnji deleži določijo v skladu s prispevki graditeljev tako, da se globalno ovrednotijo denarni in nedenarni prispevki. To pa je primerljivo tudi z merili iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR, po katerih je treba globalno ocenjevati vse oblike prispevka k nastanku skupnega premoženja. Ne gre le za finančno izmerljive dohodke, ampak tudi za prispevke v delu in drugih oblikah pomoči, ki denarno niso izmerljivi. Po ustaljenih stališčih sodne prakse na velikost deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju vplivajo tudi vložki posebnega premoženja v skupno premoženje.

17. Glede na sporno višino skupnih vlaganj v posebno premoženje je bila predmet dokazovanja z izvedencem današnja vrednost nepremičnine in strukturni delež po posameznih elementih nepremičnine (vrednost zemljišča, vrednost stanovanjske stavbe, vrednost komunalne opreme in vrednost zunanje ureditve). Te vrednosti je lahko po pravilih stroke ocenil le izvedenec, saj sodišče samo za to nima potrebnega strokovnega znanja. Vprašanje prispevkov strank h gradnji in določitev višine deležev na nepremičnini pa je pravno vprašanje. Nanj ne more odgovarjati izvedenec, pač pa sodišče. Drži, da je po pripombah tožeče stranke na pisno izvedeniško mnenje izvedenec matematično izračunal različne možne variante deležev ob upoštevanju različnih hipotetičnih dejanskih izhodišč. A je že sam pojasnil, da to ni njegova naloga, sodišče pa na ta del mnenja pravilno ni oprlo svoje odločitve. Pritožnikovo zavzemanje za izvedenčev izračun 18,3 % delež tožnice oziroma za največ 20 % delež, kot ji ga je priznaval sam, je zmotno.

18. Že povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o toženčevem vložku posebnega premoženja in enakovrednih prispevkih strank k nadaljnji gradnji ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin primera potrjujejo pravilnost odločitve, da znaša delež tožnice na ugotovljenem premoženju do 35 %, delež toženca pa je višji od zakonske domneve, in sicer 65 %. Stanovanjska hiša je bila zgrajena s skupnimi sredstvi in ob pomoči staršev obeh pravdnih strank. Tožničini dohodki so bili ves čas skupnosti in gradnje (ki se je zaključila šele po rojstvu sina z izvedbo zunanje ureditve, kar je priznaval v izpovedbi tudi toženec in iz tega naslova tudi v pritožbi tožnici priznava določena vlaganja), dvakrat višji od dohodkov toženca. Pritožnik priznava, da so bili njegovi dohodki taki, kot jih je zatrjevala tožnica in jih je na tej podlagi ugotovilo sodišče (listinskih dokazov ni predložil, čeprav je bil k temu pozvan). Pravilno je bil zavrnjen ugovor prekluzije za listinske dokaze, saj jih je tožnica predložila v postavljenem roku po opravljanem materialnoprocesnem vodstvu sodišča. Z njimi je dokazovala pravočasne trditve o svojih bistveno višjih dohodkih v času trajanja skupnosti. Očitane procesne kršitve 286. člena ZPP ni, dejansko stanje o razmerju rednih prihodkov pravdnih strank v relevantnem celotnem obdobju ustvarjanja skupne nepremičnine pa je pravilno ugotovljeno.

19. Pravilno je ovrednotena tudi pomoč staršev obeh strank. Visok finančni prispevek toženčeve matere h kupnini za montažno hišo je pravilno ugotovljen in ocenjen v točki 14. Pravdni stranki sta s svojimi sredstvi oziroma stanovanjskim kreditom, ki ga je najela tožnica, za kupnino lahko zagotovili le 10 % iz svojega denarja. Na drugi strani je ugotovljen visok, a finančno neizmerljiv prispevek tožničinih staršev v delu in materialu pri usposobitvi zemljišča za gradnjo, gradnji temeljne plošče in notranji finalni izdelavi stavbe. Tožnica ga je dokazala s pričo – bratom, ki je v celoti potrdil njeno trditveno podlago in izpovedbo, nenazadnje pa tudi z zaslišanjem toženca, ki je to delo oziroma prispevke priznal. Ob nadaljnjih ugotovitvah, da sta račune za druga gradbena dela plačevala zakonca iz skupno ustvarjenih dohodkov, ki so bili bistveno višji na strani tožnice, je torej pravilna ocena, da sta bila prispevka pravdnih strank h gradnji enaka. Toženec je izpodbil zakonsko domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju zaradi ugotovljenega vložka posebnega premoženja v skupno premoženje. Odločitev o deležih 65 % proti 35 % v njegovo korist je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in je pritožnik ne omaje.

**O stroškovni odločitvi**

20. Odločitev o stroških izpodbijata obe pravdni stranki. Neskladje med izrekom in obrazložitvijo, na katerega opozarjata oba pritožnika, je posledica očitne pisne pomote, ki bi jo lahko odpravilo sodišče prve stopnje samo. Vendar je bilo treba izrek spremeniti zaradi napačne uporabe materialnega prava – 154. člena ZPP. Utemeljena je pritožba tožnice, da je treba uspeh strank ocenjevati v luči tožbenega zahtevka, ki je glasil na ugotovitev, da delež tožnice na vtoževanem premoženju znaša 50 % (in ne 100 %). Glede na sprejeto odločitev je torej tožnica v pravdi uspela do 70 %, toženec pa do 30 %. To razmerje je treba v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upoštevati, izhodišče sodišča prve stopnje (razmerje 35 % proti 65 %), je bilo zmotno.

21. Pritožba toženca, ki izpodbija odmero stroškov, pa je neutemeljena. Kot je razvidno iz odmere na stroškovniku na list. št. 194 spisa, je sodišče tudi tožencu (tako kot tožnici) za sestavo druge pripravljalne vloge pravilno priznalo 750 točk in ne le 500 točk, kot je pomotoma zapisalo v razlogih sodbe). Dejansko stanje o opravljenih odvetniških storitvah je torej pravilno ugotovljeno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo le pritožbi tožnice in napačno odločitev o stroških spremenilo na podlagi 5. točke 358. člena ZPP.

22. Upoštevaje odmero odvetniških stroškov tožeče stranke na list. št. 193 spisa (9.936,9 točk) po vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja (kar znaša 5.962,14 EUR) in upoštevaje priznano sodno takso (1.005,00 EUR) znašajo stroški tožeče stranke na prvi stopnji 6.967,14 EUR. Stroški tožene stranke po odmeri na list. št. 194 spisa znašajo 6.675,78 EUR (odvetniški stroški 5.500,00 EUR – 9.250 točk x 0,6 EUR; in izvedenina 1.125,78 EUR). Po doseženem uspehu je tožnica upravičena do povračila 70 % odmerjenih stroškov (4.876,99 EUR), in tožena do 30 % svojih stroškov (2.002,73 EUR). Po medsebojnem pobotu mora toženec v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti tožnici 2.874,23 EUR pravdnih stroškov, sicer bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska11. **O pritožbenih stroških**

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP za stroške strank s pritožbama in v zvezi s 155. členom ZPP v zvezi s stroški odgovorov na pritožbo. Tožnica je s pritožbo uspela le glede stroškov, glede glavne stvari pa je v celoti propadla. Tudi toženec s pritožbo ni uspel. Po načelu uspeha, torej nista upravičena do povračila stroškov za pritožbi. Njuna odgovora na nasprotni pritožbi nista prispevala k odločanju o pritožbah. Zato naj vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami. 4 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami. 5 Ocenjene po izvedencu na 229.095,00 EUR. 6 161.105,00 EUR. 7 Vrednost stanovanjske stavbe je 137.816,00 EUR, vrednost komunalne opreme – 9.115,00 EUR; vrednost zunanje ureditve je 14.174,00 EUR – ugotovitve sodišča pod točko 14, oprte na izvedeniško mnenje na list. št. 154 in 173 spisa. 8 Ocenjeno po izvedencu na 67.990,00 EUR. 9 V zadevi II Ips 264/2010 sta partnerja oziroma zakonca zaradi objektivnih razlogov še po sklenitvi zakonske zveze pretežno bivala ločeno, vendar sta že pred zakonsko zvezo imela skupne finance in gospodinjstvo oziroma sta živela v ekonomski skupnosti kot mož in žena, kar v obravnavnem primeru ni izkazano. 10 II Ips 152/2011 in v točki 2 navedena sodna praksa in teorija. 11 378. člen OZ v zvezi z načelnim pravnim mnenjem občne seje VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, stran 7.