Jedro

Tožnica v pritožbi ponavlja, da bi morala tožena stranka sprejeti poseben splošni akt s kriteriji ocenjevanja, ter vztraja, da bi moral njen nadrejeni pred podajo ocene z njo opraviti letni razgovor. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na ZSPJS in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ter ob upoštevanju sklepa tožene stranke zavzelo pravilni stališči, da je imela tožena stranka postopek ocenjevanja ustrezno urejen in je imela pravno podlago za ocenjevanje v Uredbi ter da razgovor z javnim uslužbencem ni pogoj za veljavnost in zakonitost letne ocene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa tožene stranke št. ... z dne 12. 6. 2017 ter vrnitev zadeve toženi stranki v novo odločanje (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 2.040,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v odločanje drugemu sodniku. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, zlasti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in poseg v pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do večine podanih trditev. V pritožbi povzema trditve, ki jih je podala v pripravljalnih vlogah, ki se vse nanašajo na vsebino, obseg in kvaliteto opravljanja njenega dela v letu 2016, do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zaradi česar uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Zatrjuje kršitev določbe 8. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni napravilo ustrezne dokazne ocene njene izpovedi, izpovedi prič, ki jih je predlagala, in predloženih listinskih dokazov, ampak je ta enostranska, subjektivna in arbitrarna. Izpodbijani sodbi očita, da ni zadostno obrazložena ne glede procesne ne glede vsebinske pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa komisije, saj niso jasno razvidna merila, po katerih so se ocenjevali posamezni kriteriji za presojo tožničinega dela. Meni, da bi razlogi sodbe morali vsebovati konkretne okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih je ocena po posameznih postavkah pravilna in zakonita oziroma posamezni kriteriji pravilno uporabljeni, ter konkretne razloge o nepristranskosti in objektivnosti podeljene ocene. Točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe očita protispisnost, kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede ugotovitve, da se je komisija opredelila do bistvenih tožničinih ugovorov in do podane ocene po vseh kriterijih, kar pa ne drži, saj se je opredelila le do ocene po kriteriju komunikacija, do ostalih kriterijev in ugovorov pa ne. V zvezi z interdisciplinarnostjo meni, da bi se morala upoštevati opravljena praksa na sodišču in pri varuhu človekovih pravic ter pravniški državni izpit, sodelavec A.A. pa je dobil oceno odlično, čeprav ni pravnik. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, na podlagi katerega dokaza je ugotovilo, da je bila počasna oziroma nepravočasna ter v katerih primerih. Trdi, da ugotovitve o napakah in pomanjkljivostih pri njenem delu niso konkretizirane. Obrazložitvi sodbe očita, da ne vsebuje ugotovitev o merilih ocenjevanja ter razmejitve, kdaj je delo opravljeno "nad pričakovanji" in kdaj "visoko nad pričakovanji". Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, katero konkretno dejstvo oziroma okoliščina o zatrjevanju odličnosti ni dokazano. Zatrjuje kršitev iz 23. člena Ustave RS in napačno uporabo procesnih pravil iz 7. in 212. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje večjo težo pripisalo mnenju nadrejenih o tožničinem delu in prispevku k delovanju tožene stranke glede na preostale dokaze. Navaja, da izpodbijani sklep in sodba ne vsebujeta konkretnih očitkov, ki bi narekovali nižjo oceno. Trdi, da je podpisani ocenjevalec, ki je imel pooblastilo za to, ni dejansko ocenjeval, saj sta namesto njega oceno podala B.B. in C.C.. Meni, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen. Sklicuje se na pojasnilo komisije, da se ni spuščala v konkretne naloge, statistiko opravljenega dela ali primerjavo dela in letne ocene javne uslužbenke z njenim delom in oceno preteklih ocenjevalnih obdobij. Ponavlja, da bi morala tožena stranka sprejeti poseben splošni akt s kriteriji ocenjevanja. Vztraja, da bi moral njen nadrejeni pred podajo ocene z njo opraviti letni razgovor. Meni, da bi bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti že zaradi ugotovitve o pristranskosti in subjektivnosti ocene po kriteriju komunikacija, saj morajo biti ocene pri vseh kriterijih nepristranske in objektivne. Vztraja, da je ocena povračilni ukrep tožene stranke zaradi njenih pozivov k zakonitemu ravnanju v postopkih odpovedi sodelavcema in se sklicuje na izjavo D.D.. Sodelavka E.E. po njenem mnenju ni bila kaznovana zato, ker je istega leta napredovala. Sklicuje se na zahtevo za preizkus ocene, v kateri je opisala konkretne okoliščine, na podlagi katerih si zasluži odlično oceno za delovno uspešnost za leto 2016, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Navaja okoliščine, ki po njenem mnenju kažejo, da je bilo njeno delo po vseh kriterijih visoko nad pričakovanji. V zvezi s samostojnostjo in ustvarjalnostjo zatrjuje izjemno samostojnost, zanesljivost, ustvarjalnost in natančnost, ter trdi, da ni potrebovala dodatnih navodil, na kar kaže dejstvo, da jo je nadrejeni prosil za pomoč pri izvedbi njegovih nalog, zaključek več kot 30 prekrškovnih zadev, priprava obrazcev za prekrške, javna pohvala za nastop v F. (tujina) ipd. Navaja, da ni prejela navodil v zvezi z dodatnimi nalogami, ki niso bile neposredno povezane z nalogami njenega delovnega mesta, niti ni bilo nadzora nad njimi. Glede obsega dela in pravočasnosti opravljenih nalog visoko nad pričakovanji se sklicuje na obrazložitev ocene in izpostavlja, da je redno delo reševanja prijav zamujalo predvsem zaradi dodatno opravljenih nalog. Navaja, da obseg opravljenih nalog, ki so zahtevnejše od nalog njenega delovnega mesta, kaže na visoko stopnjo njene motiviranosti za delo. Opozarja na izpoved priče E.E., da je delo na pomembnih zadevah stalo od druge polovice leta 2016, saj bi nadrejena morala oblikovati navodila za nadaljnje delo, kar pa je storila šele priča, ko je postala vodja službe G.. Da je bila tudi glede zanesljivosti visoko nad pričakovanji, izhaja iz najvišje ocene strokovnosti in natančnosti, dejstva, da je dogovorjene obveznosti vedno izpolnila, dejstva, da so ji zaupali pomembne naloge pri toženi stranki, da je nadrejenega vedno sproti seznanjala z informacijami, pomembnimi za delo, ter da je vedno skrbela za popoln in točen prenos informacij. Zatrjuje, da je bila samoiniciativna, komunikativna in je zelo dobro sodelovala s sodelavci ter je imela tudi odnos do uporabnikov visoko nad pričakovanji (pomoč sodelavcem, delitev znanja, dosegljivost tudi zunaj uradnih ur, izvedba predavanj za tuji delegaciji ipd.). Pove, da na račun svojega dela ni prejela nobene pritožbe. Interdisciplinarnost visoko nad pričakovanji utemeljuje z udeležbo na internih in dodatnih izobraževanjih ter vsebino opravljenih nalog (vodenje prekrškovnih postopkov, predavanja, …), ki jih ne bi mogla opraviti brez povezovanja znanja različnih področij in preteklih izkušenj. Vztraja, da je nižja ocena povračilni ukrep, odrejen s strani takratnega predsednika tožene stranke zaradi dogodkov v letu 2017. Sklicuje se na pisne izjave in izpovedi prič (zlasti H.H., I.I., J.J., K.K., L.L.), ki so potrdili njeno zelo uspešno delo ter odsotnost konkretnih razlogov za nižjo oceno. Glede stroškov postopka meni, da sodišče prve stopnje toženi stranki po OT ne bi smelo priznati po 225 točk za vsako od štirih pripravljalnih vlog, odločitve glede odsotnosti iz pisarne in urnine pa ni obrazložilo (ni ugotovitve o skupnem trajanju narokov niti o času odsotnosti pooblaščenke tožene stranke iz pisarne v času potovanja). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je posredno ali neposredno odgovorilo na vse pravno pomembne tožničine trditve, do pravno nepomembnih pa se mu ni bilo treba opredeljevati. Za zagotovitev ustrezne obrazložitve sodbe se sodišču ni treba izrecno opredeliti do vsake pravno pomembne trditve strank, temveč lahko nanje odgovori tudi posredno (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up‑312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Glede na navedeno nista podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitev 22. in 23. člena Ustave RS.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijani sklep podrobno obrazložen, da se je komisija v njem opredelila do bistvenih tožničinih ugovorov in do ocene po vseh posameznih kriterijih, ni protispisno. Pri presoji, ali je sklep obrazložen, gre za uporabo materialnega prava in torej za pravno presojo sodišča prve stopnje in ne za povzemanje vsebine listine s strani sodišča prve stopnje. Ne gre torej za zatrjevano bistveno kršitev določb postopka, ampak za drug pritožbeni razlog, ki pa je tudi neutemeljen, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb ZPP in kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o konkretnih delih, nalogah ter okoliščinah, ki po njenem mnenju dokazujejo, da je svoje delo v letu 2016 opravljala visoko nad pričakovanji. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti javnega uslužbenca in ob preverjanju zakonitosti prejete ocene dela javnega uslužbenca samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska. Za odločanje v predmetnem sporu tako ne morejo biti pravno pomembne trditve tožnice na konkretnih delih, nalogah in okoliščinah v zvezi z delom, ki naj bi dokazovale, da je tožnica opravljala delo visoko nad pričakovanji po vseh kriterijih za ocenjevanje. Sodišče ne more prevzeti vloge ocenjevalca in presojati, ali je javni uslužbenec delo opravljal nad pričakovanji ali visoko nad pričakovanji (delodajalca). Glede na to se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti, katero vsebinsko, količinsko in kvalitativno delo bi tožnica (še) morala dokazati, da bi opravljala delo visoko nad pričakovanji svojega delodajalca, prav tako tudi ni predmet tega postopka ugotavljanje eventualnih pomanjkljivosti pri tožničinem delu oziroma resničnosti eventualnih očitkov tožene stranke glede njenega dela. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo le do trditev strank, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva v sporu, prav tako je pravilno dokazno ocenilo le tiste dokaze, ki so se nanašali na pravno pomembna dejstva. Zatrjevana kršitev določb postopka tako ni podana, enako pa velja tudi za kršitve pravic iz 22. 23. in 25. člena Ustave RS.

8. Tožnica sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta določba ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek ugotovitev nezakonitosti sklepa komisije za preizkus ocene dela javne uslužbenke za leto 2016. Ker se sodišču prve stopnje v okviru dokazne ocene ni treba opredeliti do dokazov, ki se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva, izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka zaradi neopredelitve do izpovedi prič in tožnice v delu, ki se ni nanašal na dopustni okvir presoje ocene dela javnega uslužbenca s strani sodišča. Kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožničinem zahtevku, naj se odpravi sklep tožene stranke z dne 12. 6. 2017 in se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje o delovni uspešnosti tožnice za leto 2016. Na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl. – ZSPJS), Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU) ter Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nasl. – Uredba) in na podlagi obsežnega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva in zavzelo pravilna pravna stališča: - da je bila tožnica v letu 2016 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu nadzornik ..., - da je bil tožnici nadrejeni M.M., ki je bil pristojen za podajo ocene njenega dela za leto 2016 in jo je tudi podal, - da je bilo tožničino delo za leto 2016 ocenjeno z oceno zelo dobro (4) in je bila z oceno tožnica seznanjena 28. 2. 2017, - da je tožnica 7. 3. 2017 vložila zahtevo za preizkus ocene, - da je komisija odločila o tožničini pritožbi z izpodbijanim sklepom z dne 12. 6. 2017, ki je bil tožnici vročen 13. 6. 2017 in ga izpodbija v tem postopku, - da je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen, saj se je komisija opredelila do bistvenih tožničinih ugovorov in do podane ocene po vseh kriterijih, - da je tožena stranka tožnico pravilno v skladu s sklepom z dne 3. 11. 2014 ocenjevala na podlagi Uredbe, ne da bi morala sprejeti še lasten splošni akt o ocenjevanju javnih uslužbencev, zaposlenih pri njej, - da oprava razgovora z javnim uslužbencem, pred podajo ocene delovne uspešnosti, skladno s 105. členom ZJU ni pogoj za veljavnost in zakonitost letne ocene javnega uslužbenca, - da tožnica ni dokazala, da je bilo njeno delo v letu 2016 ocenjeno z oceno zelo dobro (4) zaradi pristranskosti njenega nadrejenega oziroma da je ocena povračilni ukrep zaradi tožničinega opozarjanja na nepravilnosti oziroma dogajanja v letu 2017, - da tožnica v postopku ni dokazala, da bi bile v postopku ocenjevanja take formalne nepravilnosti, zaradi katerih bi bil izpodbijani sklep nezakonit. 11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijani sklep komisije ni ustrezno obrazložen. Res je, da se je komisija v izpodbijanem sklepu še posebej natančno opredelila do ocene dobro (3) po kriteriju komunikacije, ki jo je zvišala, vendar pa to ne pomeni, da se je opredelila zgolj do tega kriterija. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je izpodbijani sklep ustrezno obrazložen, komisija se je v okviru zahtev po obrazloženosti sklepa komisije za preizkus ocene dela javnega uslužbenca v povezavi s sklepom o sami oceni ustrezno neposredno ali po vsebini opredelila do predpisanih kriterijev ocenjevanja tožničinega dela za leto 2016. Tožnica se zmotno zavzema, da bi moralo biti v izpodbijanem sklepu obrazloženo tudi, katere dokaze je komisija izvedla ter razlog za neizvedbo preostalih, prav tako se ji ni bilo treba opredeljevati do konkretnih nalog, statistike opravljenega dela in primerjavo dela ter ocene tožnice v preteklih letih.

12. Zavrniti je treba pritožbene navedbe v zvezi z delom komisije, saj ne drži, da ta ni preverjala upoštevanja vseh potrebnih kriterijev pri oceni oziroma da ni opravila svoje naloge. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz izpodbijanega sklepa komisije izhaja, da je opravila temeljito presojo posameznih kriterijev glede na tožničino zahtevo za preizkus ocene ter podana pojasnila njenega nadrejenega in druge predložene dokaze. Glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev lahko dodatno utemeljevala tudi v okviru tega sodnega postopka, v katerem se je izkazalo, da je izpodbijana ocena tudi po vsebini pravilna, ni mogoče slediti tožničinim trditvam, da so bile v postopku napravljene kakšne napake, ki bi vplivale na odločitev komisije. Enako kot sodišče v sodnem postopku za preizkus ocene dela javnega uslužbenca tudi komisija ni pristojna za samo vrednotenje opravljenega dela, zato je zmotno pričakovanje tožnice, da bi morala komisija za preizkus ocene po vsebini za vsakega izmed predpisanih kriterijev ugotavljati, ali je tožničino delo visoko nad pričakovanji, saj bi s tem prevzela vlogo ocenjevalke.

13. Zavrniti je treba pritožbene navedbe, s katerimi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je njeno delo za leto 2016 ocenjeval M.M., ki je bil tedaj njen nadrejeni. Ta je izpolnil ocenjevalni list in ga podpisal ter komisiji predložil pojasnilo ocene z dne 24. 3. 2017. Pravilno je, da delo javnega uslužbenca oceni njegov nadrejeni kot oseba, ki njegovo delo najbolj pozna, če pa se pri tem posvetuje s sodelavci oziroma svojimi nadrejenimi, to na pravilnost in zakonitost ocene dela ne more vplivati. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve, da takšno posvetovanje oziroma pomoč lahko celo pripomore k bolj objektivni oceni.

14. Tožnica v pritožbi ponavlja, da bi morala tožena stranka sprejeti poseben splošni akt s kriteriji ocenjevanja, ter vztraja, da bi moral njen nadrejeni pred podajo ocene z njo opraviti letni razgovor. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na ZSPJS in Uredbo ter ob upoštevanju sklepa tožene stranke z dne 3. 11. 2014 zavzelo pravilni stališči, da je imela tožena stranka postopek ocenjevanja ustrezno urejen in je imela pravno podlago za ocenjevanje v Uredbi ter da razgovor z javnim uslužbencem ni pogoj za veljavnost in zakonitost letne ocene. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčema in navedenimi razlogi, tožnica pa s pavšalnimi pritožbenimi navedbami njune pravilnosti ne more izpodbiti.

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena zelo dobro (4), pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali je opravljanje določenih konkretnih del in nalog po vsebini oziroma glede na predpisane kriterije s strani opravljeno delo visoko nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničinega nadrejenega o tem, kakšen je tožničin prispevek k delovanju tožene stranke. Sodišče prve stopnje in pred njim komisija v izpodbijanem sklepu sta ustrezno preverili formalno pravilnost uporabe kriterijev za ocenjevanje iz Uredbe, pri čemer razen pri kriteriju komunikacije, pri katerem je komisija za preizkus oceno zvišala, nista ugotovila nobenih nepravilnosti pri sami aplikaciji kriterijev, ki bi lahko vplivale na pravilnost podane ocene. Da je tožničin nadrejeni pravilno uporabil posamezne kriterije, kažejo njegova pojasnila v postopku preizkusa ocene z dne 24. 3. 2017 (listina B 5), v katerih je za posamezne kriterije navedel, z odgovorom na katero vprašanje si je pomagal. Tako si je pri določitvi skupne ocene pri kriteriju samostojnosti pomagal z odgovorom na vprašanje, ali tožnica pri delu potrebuje natančna navodila, nadzor in pomoč (nadrejenega in sodelavcev), kar je ustrezna uporaba tega merila. Enako velja tudi za druge uporabljene kriterije.

16. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena tožničinega dela za leto 2016 objektivna in nepristranska, saj tožnica ni dokazala nasprotnega. Zgolj dejstvo, da je komisija zvišala oceno pri kriteriju tožničine komunikacije pri delu, ne pomeni, da je celotna ocena tožničinega dela za leto 2016 neobjektivna oziroma pristranska. Skladno z veljavnimi predpisi oceno delo javnega uslužbenca poda njegov nadrejeni, saj delo uslužbenca pozna, prav tako pa pozna delo organa, v katerem je uslužbenec zaposlen, in celotni delovni proces, zato lahko tudi najbolje oceni kvaliteto dela posameznega zaposlenega. Tožnica sicer nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje tudi s trditvami, da je šlo pri oceni za povračilni ukrep, ter poudarja svojo strokovnost in uspešnost pri delu. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo obširno ustrezno in prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi bila ocena kot celota neobjektivna oziroma posledica povračilnega ukrepa. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na argumente sodišča prve stopnje in jih sprejema kot svoje. Dodati je treba, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožničinega nadrejenega in prič B.B., N.N., C.C. ter delno tudi E.E.. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnica s sklicevanjem na izpovedi sodelavcev, ki so potrjevali zaostrene odnose tožnice z nadrejenim(i) po tem, ko se je zavzela za sodelavca v okviru postopka izredne odpovedi zoper njiju, pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma v prepričljivo in detajlno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta tudi ni arbitrarna zato, ker je sodišče prve stopnje sledilo izpovedim nadrejenega oziroma nadrejenih, ne pa izpovedim tožničinih sodelavcev, saj je prepričljivo pojasnilo, da je nadrejeni tisti, ki je tožničino delo najbolje poznal in ga je bil tudi pristojen ocenjevati, prav tako ni mogoče odreči verodostojnosti njegovemu pričanju zgolj zato, ker je on podal oceno, katere pravilnost se presoja v tem sodnem sporu. Tudi izpovedi tožničinih nadrejenih so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Neutemeljen pa je očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi tožničinega nadrejenega oziroma ji samodejno dalo prednost pred izpovedmi sodelavcev, saj je vse izpovedi ustrezno dokazno ocenilo, kolikor so se nanašale na pravno relevantna dejstva.

17. Glede na navedeno je tudi po mnenju pritožbenega sodišča ocena delovne uspešnosti tožnice za leto 2016, ki jo je podal M.M. in jo je presojala komisija za preizkus ocene, objektivna, očitek o njeni arbitrarnosti pa neutemeljen. Tožnica v pritožbi obsežno izpodbija posamezne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na primere, s katerim je tožena stranka utemeljevala podane ocene po posameznih kriterijih iz Uredbe in navaja obširne trditve o tem, kaj vse bi moralo biti upoštevano pri posameznem kriteriju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da postopek preizkusa ocene ni vsebinsko enak postopku presoje zakonitosti odpovedi iz razlogov na strani delavca, v katerih sodišče preizkuša obstoj posamičnih kršitev oziroma ugotavlja obseg, vsebino in kvaliteto dela javnega uslužbenca glede na očitke v odpovedi. V preizkusu ocene dela javnega uslužbenca sodišče preverja zgolj, ali je pri ocenjevanju prišlo do neuporabe oziroma napačne uporabe kriterijev ali pristranskega ocenjevanja. Česar takšnega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče pa tem ugotovitvam pritrjuje in jih sprejema kot svoje. Do tožničinih pritožbenih navedb, s katerimi se sklicuje na obseg in kvaliteto svojega dela v letu 2016, se tako pritožbeno sodišče dalje ne opredeljuje, saj je ocenjevanje v pristojnosti delodajalca, in ne sodišča. 18. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi s stroškovnim delom odločitve, saj je sodišče prve stopnje pravilno priznalo toženi stranki za vsako izmed pripravljalnih vlog po 225 točk skladno s tar. št. 15/2 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. – OT). Neutemeljena je pritožbena navedba, da sklep o stroških postopka v delu, v katerem se nanaša na odsotnost iz pisarne in urnino, ni ustrezno obrazložen, ker v razlogih ni ugotovitve o skupnem trajanju narokov niti o času odsotnosti pooblaščenke tožene stranke iz pisarne v času potovanja. Skladno z ustaljeno sodno prakso za procesni sklep o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in sodišču ni treba obširno navajati razlogov za odmero stroškov postopka, če se da na podlagi podatkov v spisu preizkusiti pravilnost sprejete odločitve. Priglašeni stroški postopka so razvidni iz stroškovnika tožene stranke, trajanje narokov pa iz zapisnikov. Odločitev o stroških omogoča pritožbeni preizkus, zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana. Tožnica v pritožbi ne podaja trditev, v čem naj bi bila odmera stroškov neskladna z OT, pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da je bilo materialno pravo tudi v zvezi s stroškovno odločitvijo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je priznalo toženi stranki po 20 točk za odsotnost iz pisarne za vsakega izmed šestih opravljenih narokov, kar je ne glede na dejanski čas potovanja pooblaščenca tožene stranke na sodišče skladno z določbo četrtega odstavka 6. člena OT, po kateri za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada pooblaščencu za vsake začete pol ure 20 točk. Prav tako glede na določbo prvega odstavka 6. člena OT ob upoštevanju iz zapisnikov izhajajočega trajanja narokov toženi stranki ni bila priznana urnina v previsoki skupni višini (950 točk), tožnica sama pa je priglasila celo višji skupni znesek iz tega naslova.

19. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica sama krije svoje stroške postopka s pritožbo, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).