Jedro

Sankcije iz 152. člena ZGO-1 se primarno izreče investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti po lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo stanovanjskega objekta, tlorisnih dimenzij 8 m x 12 m z dvema izpahoma v pritličju, dimenzij 1 m x 4 m, višinskega gabarita pritličje + neizdelana mansarda, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 178 in 179 k. o. ..., ki je grajen brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka) ter ga do 11. 9. 2017 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali prisilitvijo (3. točka izreka). Izrečene so bile prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka) ter bilo odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je bila po tožnikovih navedbah investitorica objekta njegova pokojna mama, da je z gradnjo začela približno leta 2006 in da zanjo nima gradbenega dovoljenja. Organ ugotavlja, da je objekt namenjen prebivanju in da spada med manj zahtevne objekt. Ker gre za nelegalno gradnjo, so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi 152. člena ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da za obravnavani objekt gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj je bil zgrajen pred letom 1960, za objekte zgrajene pred letom 1965 pa ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja, niti gradbeno dovoljenje ni potrebno za obnovo objekta, ki je zgrajen v dosedanjih gabaritih že pred letom 1960. 5. Trdi, da je objekt v sedanjem stanju pridobila že njegova pravna prednica, zato je to zanj zatečeno stanje. Kakšno naj bi bilo stanje, v katerega naj bi objekt povrnil, mu ni poznano, izpodbijana odločba pa je v tem delu neobrazložena. Tožnik lahko odstrani le tisti del, ki ga je zgradil, zato bi inšpektor lahko odredil le vzpostavitev stanja ob njegovi obnovi, torej zgolj odstranitev žlebov in odtokov, ki jih je tožnik zamenjal. 6. Navaja še, da so njegovi pravni predniki, ki so objekt gradili, imeli potrebno lokacijsko dovoljenje po tedaj veljavnem Zakonu o urbanističnem planiranju in da bo sprožil postopke na upravni enoti, da se te listine poiščejo. Ker ga inšpektor ni pozval, naj predloži lokacijsko dovoljenje, je v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje zmotno in nepopolno.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po določbi 152. člena ZGO-1 v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Za nelegalno gradnjo gre, če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (gl. točko 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

10. Tožnik ne more uspeti s tožbeno trditvijo, da se je gradnja obravnavanega objekta začela že pred letom 1960 ter da pred letom 1965 gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno oziroma da so njegovi pravni predniki imeli lokacijsko dovoljenje, saj so te trditve nedovoljena tožbena novota v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik, ki je bil v upravnem postopku na pravi stopnji 23. 11. 2016 zaslišan in prisoten na ogledu, namreč tega ni trdil že v postopku izdaje izpodbijanega akta, v tožbi pa tudi ne navaja nobenih razlogov, zakaj tega ni mogel storiti. Glede na navedeno pa tožnik tudi ne more uspeti z očitkom, da ga gradbeni inšpektor ni pozval k predložitvi lokacijskega dovoljenja.

11. Ni utemeljen ugovor, da tožnik ni investitor objekta in zato tudi ne zavezanec za njegovo odstranitev. ZGO-1 sicer nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje (kamor po 12. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 spada tudi nelegalna gradnja), vendar je to vsaj posredno mogoče ugotoviti po prvem odstavku 157. člena istega zakona, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed drugih sankcij za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne in enotne upravnosodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 202/2013). Navedena določba namreč zapolnjuje pravno praznino, kdo je inšpekcijski zavezanec, ki se mu izreče ukrep iz 152. člena ZGO-1. Tako se sankcije iz 152. člena ZGO-1 primarno izreče investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Da je tožnik lastnik objekta, pa v tem primeru ni sporno.

12. Prav tako ni utemeljen ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nedoločen in neobrazložen v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja. Iz narave stvari je jasno, da vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev zadnjega legalnega stanja pred nelegalnim posegom. Način, na katerega naj inšpekcijski zavezanec izvrši vzpostavitev prejšnjega stanja, pa ni predmet odločanja na podlagi 152. člena ZGO-1. 13. Glede na tožnikove navedbe v pritožbi zoper izpodbijano odločba pa sodišče k navedenemu še dodaja, da je Ustavno sodišče RS v zadevi, v kateri je z vidika možnosti varstva pravice do doma kot sestavnega dela pravice do zasebnosti in družinskega življenja presojalo ustavnost 152. in 156.a člena ZGO-1, ugotovilo, da sta v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, do odprave te protiustavnosti pa je posameznikom zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu; vložitve predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, izvršba pa se sme odložiti večkrat (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017).

14. Po tej odločbi Ustavnega sodišča v zadevah, kot je obravnavana, ko je bil na podlagi 152. člena ZGO-1 odrejen inšpekcijski ukrep odstranitve objekta, varstvo pravice do doma kljub ugotovljeni neustavnosti navedene zakonske določbe ni zagotovljeno z morebitno presojo zakonitosti njene uporabe, temveč prek odloga izvršbe po 156.a členu ZGO-1, ki pa ga je treba uporabiti na način, ki ga je določilo Ustavno sodišče. 15. V času od izdaje izpodbijane odločbe je pričel veljati (15. 12. 2017) in se tudi uporabljati (1. 6. 2018) Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki je po eni strani določil prenehanje veljavnosti ZGO-1 (prvi odstavek 125. člena), po drugi strani pa v njem ni najti določb, ki bi omogočale varstvo doma v inšpekcijskem postopku. Vendar pa ta zakon v prvem odstavku 106. člena določa, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1. Postopek se v obravnavani zadevi ni le začel na podlagi ZGO-1, temveč je bila na podlagi tega zakona izdana tudi izpodbijana odločba.

16. Kot že obrazloženo, je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe ZGO-1, ki je bila podlaga za izdajo obravnavane odločbe, vendar je do odprave te neustavnosti dopustilo njeno uporabo, neustavnost pa začasno saniralo z določitvijo načina rabe določb 156.a člena ZGO-1 kot pravnega sredstva za zaščito pravice do doma v postopkih, kot je obravnavani. V obravnavani zadevi je torej vložitev zahteve za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 treba šteti za pravno sredstvo, ki je neločljivo povezano z izdajo odločbe na podlagi 152. člena ZGO-1. Morebitno vložitev tega pravnega sredstva je zato po presoji sodišča treba obravnavati kot nadaljevanje postopka, začetega na podlagi ZGO-1, torej v smislu prehodne določbe pravega odstavka 106. člena GZ in o njej odločiti z uporabo 156.a člena ZGO-1 na način, kot ga je določilo Ustavno sodišče RS.

17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.