Jedro

Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi očitki, da je lahko šlo le za občasne prevoze, pojasnjuje, da tudi občasni, a kontinuirani, prevozi lahko pripeljejo do priposestvovanja služnosti. Število prevozov ter način uporabe služnosti je seveda odvisen od namenske rabe gospodujočih nepremičnin, kar je bilo tudi upoštevano.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje obravnavano zadevo izločilo iz skupnega obravnavanja s pravdno zadevo I P 1203/2015 (točka I.) ter pod točko II. ustavilo postopek glede dela tožbenega zahtevka, glede katerega je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) podala umik. Pod točko III. je sodišče ugotovilo, da za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 201/3 in 204/2 k.o. G., ki sta do celote v lasti tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje s kombajnom, traktorjem, prikolico in z vozom za potrebe spravila pridelkov z njive po obstoječi poljski poti, ki poteka po skrajnem vzhodnem robu preko nepremičnin parc. št. 203/0, 204/1 in 202/1, vse k.o. G., in sicer v dolžini 5,7 m od uvoza s ceste, na parc. št. 357/3 k.o. G. v širini 3 m, v preostalem delu pa v širini 2,25 m, v breme služečih nepremičnin, ki so v lasti toženke. Pod točko IV. je sodišče ugotovilo, da obstoji v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 297/0 k.o. G., ki je do celote v lasti tožnika, služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem s prikolico in z vozom po obstoječi gozdni poti, ki v širini 2 m poteka preko nepremičnin parc. št. 356/6, 356/2, 356/4, 356/5 in 304/1, vse k.o. G., v breme služečih nepremičnin, ki so v lasti toženke. Pod točko V. je v presežku zavrnilo ugotovitev obstoja služnostne pravice po obstoječi poljski poti, in sicer v delu, da gre za utrjeno pot, glede voženj z vsemi drugimi motornimi vozili in kmetijskimi stroji, ki niso kombajn, traktor, prikolica in voz, ter za vse druge potrebe gospodujočih nepremičnin, ki ne predstavljajo spravila pridelkov z njive, ter glede širine, ki je po 5,7 m od uvoza z javne ceste (parc. št. 357/3 k.o. G.) širša od 2,25 m. Prav tako je v presežku zavrnilo zahtevek glede ugotovitve obstoja služnostne pravice po obstoječi gozdni poti v delu, da gre za utrjeno pot in glede poti širše od 2 m ter glede voženj z vsemi drugimi motornimi vozili in kmetijskimi stroji za potrebe gospodujoče nepremičnine, ki niso traktor s prikolico in z vozom. Zavrnilo je tudi zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

2. Toženka vlaga pritožbo zoper celotno odločbo sodišča prve stopnje. V obširni pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju se povzemajo le bistvene pritožbene navedbe: opozarja na nepravilno in nepotrebno uporabo izrazov poljska in gozdna pot, s sklicevanjem na podzakonske predpise, ki opredeljujejo ta pojma. Opozarja na nerazumljivost izreka sodbe v III. točki, saj je iz vpogleda v elektronsko vodeno zemljiško knjigo razvidno, da parcela s številko 357/3 k.o. G. ne obstaja. Zaradi tega je III. točka izreka neizvršljiva, ker iz njene dikcije ni jasen natančen potek domnevne služnostne poti. Enako opozarja glede parcele s številko 356/6 k.o. G. Slednje predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nadalje očita bistveno kršitev iz 14. točke zaradi pomanjkljive oziroma napačne navedbe podatkov o toženi stranki, saj pravni subjekt s firmo I. d.o.o. v sodnem registru ni vpisan. Nadalje obsežno očita neenako pravno obravnavanje pravdnih strank, ki ga je sodišče storilo s tem, ko je tožnika šele na naroku 15. 11. 2016 opozorilo, da morajo biti prostorske meje pri opisu vsebine stvarne služnosti, katere izvrševanje je omejeno na določene meje nepremičnine, natančno opisane. Po mnenju pritožbe ni šlo za procesno situacijo nepopolne tožbe, temveč za nesklepčnost tožbe. Sodišče je s svojim postopanjem neenako obravnavalo pravdni stranki. Praktično je oblikovalo tožbeni zahtevek namesto tožnika in s tem prekoračilo svoja pooblastila iz 285. člena ZPP. S tem je prekršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem. Sodišče bi moralo bodisi nadaljevati z vsebinskim obravnavanjem v zadevi ali pa tožbeni zahtevek v celoti zavrniti zaradi nesklepčnosti. Nadalje očita pritožba zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga je sodišče v prvi vrsti storilo s tem, ko je ocenjevalo namensko rabo nepremičnin po posameznih obdobjih. Sodišče se je oprlo na izpovedbe posameznih prič ter na manjkajoči trditveni podlagi zaključilo, da sta se obe parceli od leta 1981 do leta 2009 uporabljali kot njiva. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik do vseh ostalih parcel, ki predstavljajo zaokroženo celoto kmetije, dostopal po svojih parcelah, torej po krajši poti. V sodbi je zaslediti diamentralno nasprotno argumentacijo sodišča, in sicer glede zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na priposestvovanje stvarne služnosti za namene izkoriščanja travnika ter v delu, ki se nanaša na ugoditev priposestvovanja stvarne služnosti za namene izkoriščanja njiv. Sodišče ni upoštevalo, da je lahko šlo le za posamezne občasne prevoze. S tem je sodišče prekršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, sodbe pa tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zaključke oprlo na izpovedbo prič, s čemer je kršilo tudi razpravno načelo 7. člena ZPP. Nadalje ugotovljeno dejansko stanje in izveden dokazni postopek ne dajeta podlage za ugotovitev, da se s kombajni žanje od leta 1985. Pritožba opozarja tudi, da morebitne ugotovitve ogleda, izvedenega dne 15. 11. 2016, ne morejo v ničemer vplivati na izpolnitev pogoja dejanskega izvrševanja služnosti, saj za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembne ugotovitve stanja v času teka pravde. Nadalje pritožba oporeka dokazni oceni, da se je sporna poljska pot uporabljala za dostop s kombajnom in traktorjem. V tem delu očita nasprotje v izpovedbah posameznih prič ter protispisnost glede povzetka prepisov posameznih prič. Opozarja tudi na oceno verodostojnosti izpovedb prič ob dejstvu, da so vse priče iz lokalnega okolja, ki so tako ali drugače povezane s tožnikom. Nadalje pritožba očita popolno odsotnost dokazne ocene glede ugotovljene služnostne pravice uporabe gozdne poti. V tem delu sodišče ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, saj je dokazna ocena celo neobstoječa. Pritožba opozarja tudi na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki varuje toženca, ki je v celoti opravil potrebno raziskovalno dolžnost. Prodajalka in B.L. sta direktorju toženke zagotovila, da ni nobenih služnosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da se dobra vera domneva, dokazno breme o nasprotnem pa, da je na tožniku. Dobra vera pravne osebe se presoja po dobri veri njenih organov, zato je relevantna le izpoved direktorja V.M. Toženka je bila pred nakupom nepremičnin očitno zavedena s strani prodajalke in B.L., saj je glede pravnega stanja nepremičnin prejela informacijo o tem, da je uporaba poljske poti možna le na podlagi dovoljenja. Sodišče pomanjkljivo povzame izpovedbo V.M. Sklicuje se na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani. Pritožba dodatno opozarja na pomanjkljivo trditveno podlago tožnika glede obsega in načina izvrševanja domnevne služnosti v priposestvovalni dobi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma velja pojasniti, da se toženka v obširnih pritožbenih izvajanjih sicer sklicuje tudi na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe in protispisnost). Ker pa so ta zatrjevanja dejansko usmerjena v grajo prvostopenjskega vrednotenja dokazov in zaključkov dejanske narave ter na tej osnovi sprejete pravne presoje o izpolnjevanju zakonskih zahtev za priposestvovanje stvarne služnosti, jih je sodišče druge stopnje ob preizkusu predmetne zadeve, ko uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ne ugotavlja, najprej argumentirano pretehtalo v smeri obstoja procesnih kršitev relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) ter v okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) in napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP).

5. Sodišče je dokazno ocenilo, da je tožniku uspelo dokazati, da niti njemu niti njegovim pravnim prednikom v letih od 1981 do 2009, nihče ni preprečeval uporabe sporne služnostne poljske poti preko parc. št. 203/0, 204/1 in 202/1, do njegovih parcel št. 204/2 in 201/3, vse k.o. G. in so tožnik, kot tudi njegovi pravni predniki, sporno poljsko pot uporabljali za spravilo pridelkov z njiv in ves čas po tej poti vozili s kombajnom, s traktorjem, s prikolico in z vozom za potrebe spravila pridelkov z njiv, gozno pot pa za potrebe izkoriščanja gozda ter v tem obsegu ugotovljene dejanske uporabe poljske in gozdne poti, skrčenemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede na pritožbene očitke opisov služnosti kot poljske oziroma gozdne poti, sodišče druge stopnje dodaja, da je s takšno opredelitvijo tožnik le še dodatno določil in hkrati opredelil služnostni poti, zlasti ob dejstvu, da sta obe predmet ene tožbe, kar zahteva še dodatno označitev. Zato ne gre slediti pritožbi, da je za ustrezen opis vsebine stvarne služnosti hoje in voženj dodatno poimenovanje odveč. Ti poimenovanji pa tudi v ničemer ne vplivata na odločitev o tožbenem zahtevku.

6. Sodišče se je prepričalo, da so tožnik ter pred njim že njegovi pravni predniki do nepremičnin 204/2 in 201/3, ki sta tudi najbolj oddaljeni od tožnikove domačije ter funkcionalno najbolj povezani s sporno poljsko potjo, za spravilo pridelkov s teh dveh njiv, uporabljali to pot celotno priposestvovalno dobo, gozdno pot pa za izkoriščanje gozda parc. št. 297/0 že od leta 1979, upoštevaje, da sta služnost pogodbeno dogovorila in jo izvrševala že pravna prednika J. in J.K. Sodišče je svojo dokazno oceno obrazložilo v točkah 34 do 42 ter 52., in sicer je ocenilo izpovedbi pravdnih strank, zaslišanih prič ter listinske dokaze in na podlagi skupne dokazne ocene, ki je po mnenju sodišča druge stopnje, skladna metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje s kombajnom, s traktorjem, s prikolico in z vozom za potrebe spravila pridelkov z njive ter za gozdno pot glede voženj z traktorjem s prikolico in z vozovi, delno ugodilo. Ne drži, da sodišče ni ocenjevalo posameznih izpovedb prič. Res je najprej povzemalo izpovedbe vseh prič, zaradi česar je obrazložitev daljša, vendar je v nadaljevanju podalo tudi natančno oceno posameznih izpovedb ter v zaključku skupno dokazno oceno. Ravno primerjava povzetih izpovedb ter v nadaljevanju njihovih ocen, ne potrjuje pritožbenih očitkov o protispisnosti (pritožba izpostavlja izpovedbe prič I.K., M.N., R.S., S.K. in V.M.), temveč gre za vrednostno pojmovanje izpovedb, ki pa je razumno obrazloženo in zato prepričljivo. Zgolj dejstvo, da so priče iz območja, kjer živi tožnik, ne more odvzeti verodostojnosti njihovim izpovedbam. Sodišče je pojasnilo, da se izpovedbe prič glede voženj tožnika in njegovih prednikov po sporni poljski poti za potrebe obdelave njiv ter po gozdni poti za potrebe izkoriščanja gozda, življenjsko logično dopolnjujejo, ter da skupna dokazna ocena omogoča naravno logičen in prepričljiv zaključek kontinuirane uporabe poljske in gozdne poti za potrebe obdelave tožnikovih njiv, ki sta na to pot funkcionalno vezani ter gozda. Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi očitki, da je lahko šlo le za občasne prevoze, pojasnjuje, da tudi občasni, a kontinuirani, prevozi lahko pripeljejo do priposestvovanja služnosti. Število prevozov ter način uporabe služnosti je seveda odvisen od namenske rabe gospodujočih nepremičnin, kar je bilo tudi upoštevano.

7. Sodišče je v točki 45 navedlo natančne razloge za zavrnitev ugovora toženke, da so tožnik in njegovi pravdni predniki poljsko pot uporabljali na podlagi vsakokratnega dovoljenja pravne prednice toženca in s temi razlogi sodišče druge stopnje v celoti soglaša, z njimi pa je odgovorjeno tudi na pritožbene ugovore v tej smeri.

8. Pritožba nadalje očita popolno odsotnost dokazne ocene glede odločitve iz 4. točke izpodbijane sodbe, a ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno glede uporabe sporne gozdne služnostne poti obrazložilo posebej v točki 52 obrazložitve, in sicer tako izpovedbi pravdnih strank kot zaslišanih prič. Pri tem je sodišče posebej izpostavilo, da je večina prič potrdila, da sta tožnik in njegov pravdni prednik P.Č. drva in les iz gozda na parc. št. 297/0 s traktorjem na prikolici ali vozu do svoje kmetije prevažala po sporni poljski poti, ki se na drugi strani javne ceste s parc. št. 357/3 nadaljuje v traso sporne gozdne poti do tožnikovega gozda s parc. št. 297/0. Svoj zaključek je sodišče dodatno utemeljilo tudi s pogodbeno dogovorjeno služnostjo, ki sta si jo izgovorila že pravna prednika tožnika J. in J.K. s kupoprodajno pogodbo z dne 21. 4. 1969. 9. Tudi obširni pritožbeni očitki absolutno bistvenih kršitev pravil postopka niso utemeljeni. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče v uvodu sodbe navedlo napačno oziroma neobstoječo toženo stranko. Pred sodiščem prve stopnje in tudi pritožbeno ni sporna pasivna legitimacija, drži pa, da je pri zapisu tožene stranke v uvodu sodbe prišlo do očitne pomote, saj je kot tožena stranka navedena kot: I. d.o.o., Industrijska ul. 11, Ž., iz odgovora na tožbo ter iz pooblastila tožene stranke svojemu odvetniku pa izhaja, da se celotna firma tožene stranke glasi: I., t.p., Ž., d.o.o., na naslovu Industrijska ul. 11, Ž.. Sodišče je to očitno pomoto upoštevalo ter v uvodu stranko pravilno označilo. Ni utemeljen očitek, da je sodišče s tem, ko je tožnika šele na naroku dne 15. 11. 2016 opozorilo na pomanjkljiv opis vsebine služnosti, neenakopravno obravnavalo pravdni stranki. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da materialno procesno vodstvo ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo1. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba poleg drugih podatkov, ki jih mora imeti vsaka vloga, obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. V obravnavanem primeru mora zadostiti tudi določbi 19. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki zahteva natančen opis prostorskih mej stvarne služnosti, katere izvrševanje je omejeno na določene meje nepremičnine. Sodišče prve stopnje zato ni preseglo svojih pooblastil v okviru materialnega procesnega vodstva, ko je na naroku 15. 11. 2016 ugotovilo in zato takrat tožnika opozorilo, da tožbeni zahtevek ni dovolj določen. Ugotovljena pomanjkljivost zahtevka namreč ni pomenila nesklepčnosti tožbe, za kar se zavzema pritožba, ampak nepopolno tožbo, zato je sodišče prve stopnje skladno z določbo 108. člena ZPP moralo tožnika opozoriti na nedoločenost zahtevka2. Tudi ne drži, da bi s tem opozorilom sodišče oblikovalo tožbeni zahtevek (l. št. 131). Ker je sodišče postopalo skladno z določbami ZPP, tudi ni utemeljen očitek kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije.

10. Tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovorov toženke, s katerimi je opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago, ki se nanaša na obseg in način izvrševanja domnevne služnosti v priposestvovalni dobi, ni utemeljen. Tožbene trditve je sodišče povzelo v točki 18 obrazložitve ter zaključilo, da je tožnik s povzetimi navedbami dovolj konkretizirano pojasnil, na kakšen način se je izvrševala služnost po poljski poti (za hojo in vožnjo z motornimi vozili, zlasti s kmetijsko mehanizacijo za potrebe obdelovanja kmetijskih površin), kdo jo je izvrševal in v katerem obdobju ter zaključilo, da ne gre slediti toženki, da te navedbe iz tožbe ne izhajajo. Sodišče se je opredelilo tudi glede ustreznosti navedb glede izvrševanja služnosti gozdne poti. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje so tožbene trditve glede načina uporabe sporne poljske služnostne poti zadostne, saj iz njih izhaja, da so tožnik in njegovi pravni predniki sporno poljsko pot uporabljali za potrebe kmetijske in obdelave gospodujočih nepremičnin. V nadaljevanju pa je sodišče na podlagi dokazne ocene zaključilo, da je tožnik dokazal uporabo sporne poljske poti v vsej priposestvovalni dobi za prevoze s kombajnom, s traktorjem, s prikolico in z vozom za potrebe spravila pridelkov z njive in je zato tožbenemu zahtevku le delno ugodilo. Sodišče je pravilno upoštevalo, da se stvarna služnost priposestvuje le z vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju3. Sodišče je upoštevalo ugotovitve, s kakšnimi prevoznimi sredstvi je tožnik v priposestvovalni dobi po sporni služnostni trasi vozil. Iz tega izhaja, da dejstvo, kakšna je bila dejanska raba gospodujoče nepremičnine (ali je bila ta travnik ali njiva), v bistvu ni pravno pomembno, zato se tudi pritožbeni očitek, da je sodišče mimo trditvene podlage ugotavljalo namensko rabo gospodujočih nepremičnin v posameznih obdobjih, nanaša na nerelevantna dejstva, torej takšna, ki na odločitev sodišča niso vplivala, zato tudi očitek kršitve 7. in 212. člena ZPP (razpravno načelo) ni utemeljen. Seveda pa je dejstvo namenske rabe gospodujočih nepremičnin parc. št. 204/2 in 201/3 vplivalo na dejansko rabo sporne poljske služnosti, kar je sodišče ugotovilo na podlagi skupne dokazne ocene (v okviru tožbenih trditev hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo za kmetijsko obdelavo zemljišč), in sicer je ugotovilo, da je tožnik opravljal prevoze s traktorjem, s prikolico, z vozom in s kombajnom za potrebe spravila pridelkov z njive.

11. Tudi pritožbeni očitek nedoločenosti in nerazumljivosti 3. in 4. točke sodbe sodišča prve stopnje ni utemeljen. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve, je tožnik z opisom prostorskih mej zadostil zakonski zahtevi, zato je izrek sodbe v III. in IV. točki ustrezno določen in zemljiškoknjižno izvedljiv. Ni sporno med pravdnima strankama, da gre za obstoječo traso, ki je strankam znana, in v naravi vidna ter je tudi edina pot, ki pelje preko služečih nepremičnin. Ta dejstva je sodišče preverilo na kraju samem in so razvidna iz fotografij na l. št. od 170 do 173 spisa, ne drži pa, pritožbeni očitek, da je sodišče stanje poti, ugotovljeno ob ogledu, upoštevalo tudi za pretekla obdobja priposestvovalne dobe. Tudi dejstvo, na katerega opozarja pritožba, in sicer da je iz parc. št. 357/3 in 356/6 nastalo več novih parcel, na izvršljivost sodne odločbe ne bo vplivalo. Sodišče je na ogledu na kraju samem ugotovilo, da je sporna poljska pot preko nepremičnin v lasti toženke s parc. št. 203/0, 204/1 in 202/1, ob uvozu z javne ceste (slednja je pred delitvijo imela parc. št. 357/3) široka 4,9 m, ter da se po 5,7 m zoži na širino 2,25 m. Sodišče je torej dejstvo širine poljske poti pravilno samo ugotovilo ob ogledu in tožbeni zahtevek v presežku nad ugotovljeno dejansko širino sporne poljske poti v naravi utemeljeno zavrnilo, pri čemer je za dodatno opredelitev širine služnostne poti na posameznih odsekih uporabilo javno cesto. Iz narave stvarne služnosti, ki vselej predstavlja omejitev lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine, izhaja, da jo je treba izvrševati obzirno in samo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini4. Potek trase služnostne poljske poti (točka III izreka) je jasno določen. Enako velja za opis trase služnostne poti po gozdni poti z opredelitvijo, da poteka po obstoječi gozdni poti v širini 2 m preko nepremičnin parc. št. 356/6, 356/2, 356/4, 356/5 in 304/1 (to so služeče nepremičnine) v korist parc. št. 297/0 (gospodujoča nepremičnina). Glede na obrazloženo očitek pritožbe, da je izrek sodbe nerazumljiv, s čemer naj bi sodišče kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen.

12. Toženec v pritožbi ponavlja, da je v pravnem prometu ravnal pošteno in se zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zato kot dobroverni tretji, ki je nepremičnino dobil v posest na podlagi pravnega posla, ne sme trpeti škodljivih posledic. Po mnenju pritožbe je zaključek sodišča, da toženka ob sklepanju kupoprodajne pogodbe ni bila v dobri veri, napačen, ker je toženka svojo raziskovalno dolžnost izpolnila s tem, da je njen direktor dobil od prodajalke in B.L. zagotovilo, da služnostna pot ne obstaja. Sodišču tudi očita, da ni s prepričanjem ugotovilo dejstva, da je bila sporna služnostna pot takrat, ko je nepremičnine kupovala toženka, v naravi vidna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da sporna poljska pot v času nakupa nepremičnin s strani toženke ni bila v stanju kot v času ogleda, zato je dokazno ocenilo izpovedbi direktorja toženke in P.I., ki potrjujeta, da so se, ob ogledu parcel pred njihovim nakupom s strani toženke, zemljišča ob sporni poljski poti obdelovala kot njive ter, da je bila v naravi vidna le pot, ki je bila namenjena obdelavi zemljišč, ki so bila predmet nakupa ter se je končala malo naprej od lipe. (izpovedba direktorja toženke na list. št. 42). Priča P.I. pa je povedal, da so bile od lipe naprej kolesnice manj vidne (list. št. 58). Dejstvo, ali sta bili tako poljska kot gozdna pot v naravi vidni, tako v preteklosti kot v času nakupa, je sodišče prepričljivo ugotovilo ter obrazložilo, da ga potrjuje izpovedba večine prič ter v spis vložene fotografije. Nato je, upoštevaje konkretne okoliščine zaključilo, da je poizvedovalna dolžnost toženke presegla preverjanje zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin ter preverjanja stanja nepremičnin samo pri prodajalki. Tudi sodišče druge stopnje soglaša, da potek v naravi vidne poti preko nepremičnin, ki so predmet nakupa, zahteva od kupca dodatno skrbnost in poizvedbe pri lastnikih oziroma posestnikih nepremičnin, do katerih vodi v naravi vidna pot. Šele na podlagi teh izpovedbe bi toženka z zadostno mero skrbnosti lahko izključila možnost obstoja zunajknjižno pridobljene stvarne služnosti. Direktor toženke, je potrdil, da so v času nakupa bila zemljišča levo in desno ob sporni poti obdelana kmetijska zemljišča. Tudi iz sodne prakse na katero se sklicuje pritožba, izhaja, da ima novi pridobitelj nepremičnine t.i. poizvedovalno (raziskovalno) dolžnost, ki se izkazuje skozi potrebno skrbnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena. Slednje ne zavezuje zgolj v primeru asfaltirane ceste (I Cp 3974/2010), tudi poljska pot, ki vodi med njivami ter do njiv, ki niso v lasti pridobitelja, zahteva natančnejša poizvedovanj. Direktor je sam izpovedal, da mu je bilo šele kasneje povedano o občasnih in izrecno dovoljevanih prevozih (list.št 39). Sodišče je zato pravilno zaključilo, da bi direktor toženke ob povprečni skrbnosti moral biti pozoren na to, da sta nepremičnini, ki predstavljata gospodujoče zemljišče, kot kmetijski obdelovalni površini funkcionalno vezani na sporno pot, oziroma da sporna pot predstavlja naraven dostop do teh dveh parcel. Še dodatno tak zaključek utemeljuje ugotovitev, da je prodajalka pred nakupom P.I. povedala, da je za uporabo sporne poljske poti potrebno njeno soglasje (prepis zvočnega posnetka na list. št. 60). Toženka bi zato morala opraviti dodatne poizvedbe o morebitnih pravicah tretjih na obstoječi poljski poti. Sodišče prve stopnje je v točkah 49., 50. in 51 navedlo natančne in prepričljive razloge za zaključek, da toženka ni dobroverna pridobiteljica in na vse te razloge se sklicuje tudi sodišče druge stopnje ter z njimi zavrača pritožbene očitke.

13. Na podlagi 353. člena ZPP je zato sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, zato je dolžna te stroške nositi sama (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Tako tudi v zadevi I Cpg 1780/2015. 2 Primerjaj zadevo VSL sklep I Cpg 531/2016. 3 Sodba II Ips 310/2015. 4 Določba 219. člena Stvarnopravnega zakonika.