Jedro

Zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa se tudi v upravnem sporu presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje, kasnejša (pravnomočna) odprava izvršilnega naslova na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev pa je podlaga za ustavitev davčne izvršbe in ne vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi. Ko gre za izvršbo na premičnine, je preživljanje tožnika, ki naj bi bilo po tožbenih navedbah ogroženo, varovano z določbami 177. člena ZDavP-2, ki določa oprostitve glede predmeta davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi začela zoper tožnika davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku, ki po stanju na dan izdaje sklepa (15. 2. 2016) z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe, znaša skupaj 16.886,88 EUR. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-464/2016-2 z dne 7. 9. 2016 tabelo v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa uradoma spremenilo v navedbi izvršilnih naslovov in obdobja odmere, v preostalem pa pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da tožba, ki je bila vložena na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ter gmotni položaj tožnika ne vplivata na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, in da pogoji za ustavitev postopka davčne izvršbe v skladu s 155. členom ZDavP-2 niso izpolnjeni.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo o pritožbi odpravi in odloči tako, da postopek davčne izvršbe ustavi, razveljavi vsa opravljena izvršilna dejanja, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške davčne izvršbe, oziroma podredno, da izpodbijani sklep in odločbo o pritožbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov upravnega spora v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnik je bil za potrebe izplačila terjatve iz naslova pogodbenega dela za televizijsko postajo A. primoran ustanoviti družbo B. d.o.o., vendar pa plačila za svoje delo nikoli ni prejel. V družbi je v obdobju od 16. 5. 1994 do 19. 9. 2012 deloval kot njen zakoniti zastopnik oziroma direktor, vendar pa pri njej ni bil nikoli zaposlen niti ni prejemal drugih izplačil. Ker ni imel sredstev za preživljanje, se je dne 22. 4. 2008 prijavil kot brezposelna oseba na Zavod RS za zaposlovanje, od 1. 1. 2009 do dneva upokojitve (8. 3. 2012) pa je od CSD C. prejemal denarno socialno pomoč. ZPIZ je na podlagi tega izdal odločbo, s katero so tožnika prijavili za nazaj kot zavezanca za plačilo dajatev, ker je bil formalno lastnik firme, ki pa sploh ni delovala oz. je več let izkazovala negativno bilanco. Tožnik je zoper odločbo ZPIZ na Delovno in socialno sodišče vložil izpodbojno tožbo. Izvršilni naslovi, izdani na njeni podlagi, so zato nezakoniti, posledično pa sta nezakonita tudi izpodbijani sklep o davčni izvršbi in odločba o pritožbi. Izpodbijanega sklepa in odločbe tudi ne bi bilo mogoče izvršiti zaradi slabega materialnega stanja tožnika, čigar pokojnina znaša le 330,00 EUR mesečno, tožnik pa dodatno opozarja, da iz seznama izvršilnih naslovov ni razvidno, kako so obračunane zamudne obresti in da zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. V pripravljalni vlogi tožnik v celoti vztraja in, ob sklicevanju na prakso Sodišča EU, Evropskega sodišča za človekove pravice in na načelo materialne resnice v davčnem pravu, dodatno utemeljuje tožbene navedbe, ki se nanašajo na nezakonitost izvršilnih naslovov.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni in glede na predmet odločanja zadostni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in razlogi, s katerimi organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

9. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, zoper katere so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Iz istega razloga tožeča stranka ugovorov, s katerimi uveljavlja nezakonitost odmernih odločb tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi. Podlaga za predlagano ustavitev davčne izvršbe je odprava odmerne odločbe, to pa je, kot že navedeno, mogoče doseči le s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri davka. V pojasnilo tožniku sodišče še dodaja, da se zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa tudi v upravnem sporu presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje (15. 2. 2016), kasnejša (pravnomočna) odprava izvršilnega naslova na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev pa je podlaga za ustavitev davčne izvršbe in ne vpliva na pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi. Ko gre za izvršbo na premičnine, je preživljanje tožnika, ki naj bi bilo po tožbenih navedbah ogroženo, varovano z določbami 177. člena ZDavP-2, ki določa oprostitve glede predmeta davčne izvršbe. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da sklepa v obrestnem delu ni mogoče preizkusiti. Iz seznama izvršilnih naslovov v izreku sklepa je namreč razviden datum izvršljivosti posamezne obveznosti, od katere so obračunane zamudne obresti, v obrazložitvi sklepa pa je navedena pravna podlaga za njihov izračun (96. člen ZDavP-2).

10. Ker torej po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker o dejstvih, ki so za odločitev pravno pomembna, med strankama ni spora (59. člen ZUS-1).