Jedro

Občina se z ustanovitvijo javnega podjetja ne razbremeni odgovornosti za vzdrževanje pločnikov. Odgovornost obeh je solidarna.

Izrek

Pritožbi toženih strank se zavrneta in se v izpodbijanem ugodilnem delu (točka 1 in 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožnici odškodnino v znesku 1.173.484,50 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.704,00 SIT od 4.6.1998 dalje, od zneska 1.158.780,50 SIT pa od 1. januarja 2002 dalje do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku je zahtevek za nepremoženjsko škodo zavrnilo, hkrati pa odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 645.913,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Zoper ugodilni del sodbe vlagata obe toženi stranki pravočasni pritožbi. Prvotožena stranka vlaga pritožbo po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov s pritožbenim predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da 44. člen Zakona o javnih cestah zavezuje občine, da poleg določenih prometnih površin vzdržujejo tudi pločnike. Nikakor pa ni mogoče upoštevati pavšalne ugotovitve sodišča, da je v skladu s to določbo prvotoženo stranko šteti za imetnika stvari v smislu 174. člena ZOR. Za izvajanje gospodarske javne službe je prvotožena stranka ustanovila posebno podjetje Jeko - In, d.o.o., to je drugotoženo stranko. To podjetje je z ustanovitvijo prevzelo izvajanje gospodarske javne službe, ki jo v skladu z Zakonom o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 17/93) izvajajo občine. Sodišče je spregledalo določbo 176. člena ZOR, ki točno določa, da namesto lastnika stvari odgovarja enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo ali tisti, ki je sicer dolžan stvar nadzorovati, ni pa pri njem na delu. Bistveno je, kdo s stvarjo gospodari, ne pa kdo jo ima v lasti. Pločnika ni šteti za nevarno stvar. Pločnik ni bil poledenel. Priča P. o tem ni vedela povedati. Tožnica je tudi vedela, da so razmere na cestah slabe, zato bi se morala pripraviti na takšne razmere s primerno obutvijo. Da tožnica ni poskrbela za ustrezno obutev v primeru slabih vremenskih razmer, je prvotožena stranka skušala dokazati na obravnavi dne 6.1.2003. Ugovarja višini škode. Sodišče ne bi smelo upoštevati zdravstvenih težav tožnice, ki jih je imela že pred poškodbo. Drugotožena stranka vlaga pritožbo po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje ter zavrnitev zahtevka tožeče stranke z ustrezno stroškovno posledico. Pločnik v času nezgode ni predstavljal nevarne stvari, iz katere je izvirala povečana nevarnost za okolico, saj bi sicer na tem pločniku na dan nezgode tožnice padel še kdo drug, kar pa se ni zgodilo. Dokazno breme je v primeru krivdne odgovornosti na strani tožeče stranke. Ta pa ni izkazala, da je bil pločnik v času njenega padca poledenel in da je padla prav na poledenelem pločniku. Niti tožnica sama niti očividka dogodka, K.P. nista opazili, da bi bil pločnik poledenel. Tožnica ni imela primerne obutve. Po tovrstni izkušnji je v praktično enakih vremenskih razmerah, kot so bile v času nezgode, prišla na obravnavo obuta v salonarjih s tankim gladkim podplatom z visoko peto. Tožnica se ob sestopu s stopnice avtobusa ni držala za ročaj avtobusa, kot bi se morala. Drugotožena stranka je izkazala, da so bile razmere v tistih dneh izjemne in da v takih razmerah ne more in ni dolžna zagotavljati popolne prehodnosti in kopnosti v vsakem trenutku. Razmere so bile ugodne za nastop poledice, temperature so bile pod in nad lediščem, obstajale so občasne in rahle padavine, površine so bile zaradi nestabilnih temperatur spremenljivo vlažne in pomrznjene. Posipanje se je vršilo tako s soljo kot s peskom. Padal je tudi ledeni dež. Padavine v manjših količinah posipnih materialov ne sperejo s prometnih površin v taki meri, da bi prišlo do močne poledice. Res pa je, da je potrebno posipanje izvajati ves čas, dokler trajajo taki pogoji. Stroj za posipanje Unimog 1200 je startal v nočnih urah, 18.12.1997, pred polnočjo in je delal še tri ure po polnoči, nato še osem ur podnevi, zato je bil pločnik brez dvoma posut. Obdobje bolečin in njihova intenzivnost ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem tožnice ne opravičuje višine odmerjene odškodnine. Odškodnina presega sodno prakso v podobnih primerih, odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je prisojena neutemeljeno. Tožnica je odgovorila na pritožbo ter predlagala zavrnitev pritožb. Prvotožnica se z ustanovitvijo javnega podjetja ne more odvezati odgovornosti, ki ji jo nalaga zakon. Dolžna je nadzirati opravljanje javne gospodarske službe. Lahko prenese obratovanje, ne pa odgovornosti. Trditev, da pločnik ni nevarna stvar, je točna samo toliko časa, dokler se ne ugotovi, da je poledenel. Ni dokazana trditev, da je bila tožnica neprimerno obuta. Prav dejstvo, da so bile od 15.12. do 19.12.1997 vremenske razmere ugodne za nastop poledice, zahteva od druge pritožnice posebno skrbnost. Trditve pritožnice ne potrjujejo dejstva, da je vozilo Unimog 1200 posipalo pločnik 19.12.1997 med tretjo in šesto uro zjutraj, ampak šele, potem ko je do nesreče že prišlo. Prav tako ni izkazano, da bi bil pločnik posut s peskom, saj se tega nihče ni spomnil. Pritožbi nista utemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna. Temelji na pravilni in popolni dokazni oceni. Pritrditi je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se prvotožena stranka z ustanovitvijo javnega podjetja ni razbremenila odgovornosti za vzdrževanje pločnikov. Že prvo sodišče je utemeljilo, da je vzdrževanje in urejanje lokalnih javnih cest ter pločnikov državnih cest izvirna delovna naloga občine (primerjaj 20. člen Zakona o lokalni samoupravi ter 40. in 44. člen Zakona o javnih cestah). Občina sicer lahko ustanovi tudi javno podjetje, v konkretnem primeru drugotoženo stranko, za izvajanje javne gospodarske službe, vendar pa to ne pomeni, da se navzven - v razmerju do uporabnikov, na primer pešcev, razbremeni odgovornosti po zgoraj citiranih zakonskih predpisih. Za škodo, ki nastane zaradi nevzdrževanja pločnikov, zato občina in drugotožena stranka Javno komunalno podjetje odgovarjata solidarno (primerjaj 206. člen ZOR), s tem da je pravna podlaga za odgovornost drugotožene stranke podana v 184. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), splošna pravna podlaga za odgovornost prvotožene pa v 1. odstavku 154. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je odgovornost prvotožene stranke utemeljilo na dejstvu, da naj bi poledenel pločnik predstavljal nevarno stvar, vendar pa so v dejanskih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje povzete tudi vse okoliščine, ki opredeljujejo krivdno odgovornost prvotožene stranke za pravilno vzdrževanje pločnikov. Zato tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 176. člena ZOR, ki izključuje odgovornost imetnika stvari (poledenelega pločnika), niso utemeljene. Odgovornost prvo in drugotožene stranke torej temelji predvsem na določbi 1. odstavka 154. člena ZOR in 184. člena ZOR. Tisti, ki povzroči drugemu škodo, mora to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje pa izhaja, da toženi stranki nista uspeli dokazati, da je prišlo do nastanka škode brez njune krivde oziroma njunega krivdnega ravnanja. 5. člen Zakona o javnih cestah določa, da morajo biti javne ceste in s tem pločniki vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, na primer slabih vremenskih razmer, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest (tudi pločnikov), ki so jim namenjene, torej tudi pešci. Višje sodišče ne dvomi v dokazno oceno o obstoju poledenelosti pločnika, o tem dejstvu je sodišče sklepalo ne le na podlagi izpovedi tožeče stranke in priče K.P., ampak predvsem na podlagi listinskih dokazov (primerjaj 2. odstavek strani 8 sodbe). Pritrditi je tudi stališču sodišča prve stopnje, da je potrebno dejavnost vzdrževanja pločnikov presojati na podlagi 2. odstavka 18. člena ZOR ter se zahteva za opravljanje te dejavnosti skrbnost dobrega strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da gre za eno od najbolj obremenjenih postajališč na Jesenicah, in sicer v času, ko velika večina delavcev prihaja na delo, da je pločnik glede vzdrževanja uvrščen v prvi prioritetni razred, da se je škodni dogodek pripetil ob 5.45 uri, zaradi česar bi morali biti nekateri odseki pločnikov čiščeni bolj kot povprečno, ker se po njih giblje večje število ljudi in je zato nevarnost nastanka škode večja. Ob obstoju takih okoliščin je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno, če se izkaže za nujno, še selektivno posipanje določenih mest in ne le posipanje na celotni relaciji, kjer je delal stroj Unimog 1200. Pritrditi je tudi stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za primer nenadnih spremenjenih okoliščin, kjer bi bila skrbnost lahko tudi manjša v skladu z določbami Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest. O splošni poledenelosti cest na območju namreč priča dnevnik zimske službe drugotožene stranke za mesec december (priloga B), iz katerega je razvidno, da so bile že od 15.12.1997 potrebne večje količine peska in soli za posipanje, še zlasti pa kritičnega dne ter da je bil oba dne 18.12.1997 in 19.12.1997, na dan nezgode, dež in led in da je bila temperatura dne 18.12.1997 pod zmrziščem ob hkratnem rosenju ali dežju. Navedene okoliščine so torej lahko ves čas ustvarjale poledico. Poledica je bila torej pričakovana in ne nenadna, pri tem pa je dolžnost vzdrževalca cest, da posipa že ob nastopu okoliščin, v katerih se lahko pričakuje poledica. Sicer pa sama pritožnica v pritožbi navaja, da je potrebno posipanje izvajati ves čas, dokler trajajo taki pogoji. Ob trditvi, da je Unimog stroj za posipanje 18.12.1997 startal pred polnočjo in delal še tri ure po polnoči in nato še osem ur podnevi, je nedvomno ugotoviti, da v času po tretji uri ponoči do časa nezgode pločnik ni bil posipan oziroma kako drugače vzdrževan. Vse to pa potrjuje pravilne zaključke sodišča prve stopnje o opustitvi dejanj vzdrževanja oziroma premajhni skrbnosti pri vzdrževanju (neselektivno posipanje določenih bolj obremenjenih oziroma frekventnih mest). Pritožbene trditve obeh toženih strank tudi ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati kakršnikoli prispevek k nastanku svoje škode. Toženi stranki nista uspeli izpodbiti trditve tožeče stranke, da je imela obute zimske škornje z rebrastnim podplatom in da je bila obutev v redu. Zatrjevanje, da je tožnica v salonarjih v podobnih vremenskih razmerah prišla na sodišče, ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje o vrsti obutve v času nezgode dne 19.12.1997, saj gre za dva povsem različna dogodka. Trditev drugotoženca, da se tožnica ob sestopu z visoke stopnice avtobusa zagotovo ni držala za ročaj avtobusa, kot bi se morala ter je zato prišlo do padca, pa pomeni nedopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP), saj bi jo toženka lahko postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeni trditvi toženih strank, da višina odškodnine za nematerialno škodo ni primerno odmerjena, pomenita uveljavljanje pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR, to je stopnjo telesnih in duševnih bolečin in strahu ter njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), pa tudi pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh, konkretni in abstraktni. Upoštevati je treba okoliščine pri konkretnem oškodovancu, hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Ob neprerekanih ugotovitvah sodišče prve stopnje v zvezi s težo poškodb, komplikacijami med zdravljenjem, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin, nevšečnostmi med zdravljenjem ter strahom je tudi po oceni pritožbenega sodišča iz naslova odškodnine za telesne bolečine in strah primerna odškodnina v višini 800.000,00 SIT oziroma 100.000,00 SIT. Enako velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 100.000,00 SIT. Pri tem ni slediti pritožbenim razlogom drugotožene stranke, da je odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena neutemeljeno. Nasprotno odškodnina je nizka, saj je sodišče prve stopnje ugotavilo postkomocijski sindrom, to je skupek težav po pretresu možganov, ki se kaže poleg občasnih glavobolov, kar je že obseženo v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, še v težavah pri koncentraciji, večji razdražljivosti, težavah pri spanju in prehodnih manjših motnjah ravnovesja. Vse to pa tožnico v manjši meri ovira pri domačih aktivnostih, za enak razulat dela v službi pa mora vložiti več truda kot pred poškodbo. Sicer pa je od prisojene odškodnine sodišče prve stopnje odštelo izplačano zavarovalnino. Drugotožena stranka izpodbija tudi začetek teka prisojenih obresti. Prisojene obresti pa so v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 30.6.2002. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo obeh toženih strank zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožb vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo pritožbenih stroškov obeh pritožnikov (165. člen ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo (155. člen v zvezi s 166. členom ZPP).