Jedro

Zaradi prenizkega pcto. revizija ni dovoljena.

Izrek

1.Revizija se v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz tožbe na izročitev v posest kovačnice, ki stoji na nepremičnini parc. št., vl.št. k.o., ključev kovačnice in dveh težkih nakoval (točka I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter v celoti glede tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrže. 2.V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da mu mora tožena stranka izročiti v posest kovačnico, ki stoji na nepremičnini parc. št. vl. št., k.o., ključe od kovačnice in dve težki nakovali, ter mu plačati 1.550.000,00 dinarjev (sedaj 155,00 SIT - 8. člen zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 17/91-I) z zamudnimi obrestmi od 12.1.1988 dalje do plačila. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in ugotovilo, da je kovačnica (delavnica) skupaj z deli zemljišč parc. št. in parc. št., vse vl. št., k.o. na katerih kovačnica stoji ali služijo kovačnici kot funkcionalno zemljišče, last tožene stranke. Zato je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino, ki bo toženi stranki omogočila vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede stroškov postopka je določilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 225,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka, ki je v reviziji uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Napačen je zaključek sodišča, da pravni prednik tožeče stranke kar štirideset let ni ukrenil ničesar, da bi zavaroval svojo lastninsko pravico na zemljišču in objektu, ki na zemljišču stoji.Ta je umrl že leta 1952, tedaj le nekaj let zatem, ko je bil objekt zgrajen. O zahtevku za plačilo najemnine pa sodišče sploh ni odločilo oziroma ga je le zavrnilo, razlogov za tako odločitev pa ni navedlo. Sporni objekt je v resnici zgradil pravni prednik tožeče in ne tožene stranke. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da na strani tožene stranke in njenega pravnega prednika ni podana dobrovernost, tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ne bi smelo biti ugodeno niti na podlagi priposestvovanja, niti na podlagi gradnje na tujem svetu. V izpodbijani sodbi so zmotno uporabljene tako določbe ZTLR, kot tudi pravna pravila ODZ. Sicer pa so glede vprašanja, kdo je lastnik zgrajenega objekta (kovačnice), obstajali dolgoletni spori. Tudi to dejstvo dokazuje, da tožena stranka in njeni pravni predniki spornega objekta niso uporabljali v dobri veri. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek iz tožbe na izročitev v posest kovačnice, ki stoji na parc. št., vl. št., k.o., ključev kovačnice in dveh težkih nakoval (točka I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter v celoti glede tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) ni dovoljena.

S tožbenim zahtevkom opredeljenim v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje je tožeča stranka zahtevala vrnitev v posest kovačnice, ključev te kovačnice in dveh težkih nakoval. Zatrjevala je, da je lastnik kovačnine, zemljišča na katerem kovačnica stoji, ter dveh težkih nakoval, ki sta v kovačnici. V tem delu je tedaj njen tožbeni zahtevek stvarnopravne narave.

Stvarnopravna pa je tudi narava tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, saj je z njim tožena stranka zahtevala, naj se ugotovi, da je ona lastnik kovačnice in zemljišča, na katerem kovačnica stoji, kot pravno podlago tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe pa je tožena stranka navedla najprej priposestvovanje, kasneje pa tudi gradnjo na tujem svetu.

Tako v primeru tožbenega zahtevka iz tožbe opisanega v točki I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje, kot tudi v primeru tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, je bil tedaj med pravdnima strankama v teku premoženjskopravni spor, v katerem je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (3. odstavek 382. člena ZPP).

Tožeča stranka je vložila tožbo dne 6.1.1987, v njej pa je uveljavljala le stvarnopravni zahtevek na izročitev kovačnice, ključev in dveh težkih nakoval v posest (obligacijskopravni zahtevek na plačilo zneska 155,00 SIT iz naslova najemnine za kovačnico je postavila tekom postopka s pismeno vlogo z dne 7.1.1988). V tožbi z dne 6.1.1987 je navedla tudi vrednost spornega predmeta in sicer v znesku 40.000,00 dinarjev (sedaj 4,00 SIT).

Nasprotna tožba je bila vložena dne 1.4.1987, v njej pa je tudi tožena stranka, ki je nasprotno tožbo vložila, navedla vrednost spornega predmeta in sicerr ravno tako v znesku 40.000,00 dinarjev (sedaj 4,00 SIT).

V času ob vložitvi tožbe in nasprotne tožbe je znašala vrednost iz 3. odstavka 382. člena ZPP, od katere je odvisna dovoljenost revizije 50.000,00 dinarjev (sedaj 5,00 SIT) - 2. člen zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 69/82. Ker vrednost spornega predmeta iz tožbe vložene dne 6.1.1987 in iz nasprotne tožbe vložene dne 1.4.1987 ni presegala zneska iz 3. odstavka 382. člena ZPP, ki je bil ob vložitvi obeh tožb v veljavi, revizija tožeče stranke v tem obsegu ni dovoljena. Zato jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

V ostalem revizija ni utemeljena.

S pismeno vlogo z dne 7.1.1988 je tožeča stranka tožbo spremenila in uveljavila poleg stvarnopravnega tožbenega zahtevka na vrnitev kovačnice, ključev te kovačnice in dveh težkih nakoval v posest še obligacijskopravni zahtevek na plačilo 1.555.000.- dinarjev (sedaj 155 SIT) iz naslova najemnine za kovačnino. Glede tega tožbenega zahtevka je revizija sicer dovoljena, saj terjatev, ki jo je tožeča stranka vtoževala, presega znesek, ki je bil na podlagi 2. odstavka 382. člena ZPP odločilen za dovoljenost revizije (50.000.- dinarjev - sedaj 5,00 SIT). Ni pa utemeljena. S pravnomočno sodbo, katere preizkus zaradi nedovoljenosti revizije v revizijskem postopku ni mogoč, je bilo ugotovljeno, da je kovačnica last tožene stranke. Zato tožeča stranka za to, da bi od tožene stranke zahtevala plačilo najemnine za kovačnico, ki ni njena last ampak je last tožene stranke, nima nobenega pravnega temelja. V tem delu je bilo zato potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Na podlagi določbe 386. člena ZPP je revizijsko sodišče tudi preizkusilo, ali nista nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve zagrešili bistveno kršitev določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 382. člena ZPP in pri tem ugotovilo, da nižji sodišči te bistvene kršitve določb ZPP nista zagrešili.

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).