Jedro

Prepiri, ki so zgolj na ravni izrečenih besed, praviloma ne opravičujejo nikakršnega telesnega obračunavanja. Slednje velja še toliko bolj v situacijah, kot je predmetna, v kateri povzročitelj sam ni bil fizično ogrožen, pretiranost njegove reakcije pa je zavoljo izrazitega nesorazmerja med vstopno oškodovančevo provokacijo in po povzročitelju uporabljeno silo ter posledicami, ki jih je ta povzročila, očitna. Zato mora biti presoja eventualnega prispevka oškodovanca v takšnih primerih še posebej preudarna in skrbno pretehtana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 1.204,72 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (ob tožnikovem dvajsetodstotnem prispevku k nastanku škode) tožencu naložilo v plačilo 36.554,83 € (prej 8,760.000 SIT) odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo in tako spremenilo prvostopenjsko sodbo, da je znesek zadoščenja, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, zvišalo na 46.236,02 € (prej 11,080.000 SIT). Sicer je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremembi primerno je odločilo o pritožbenih stroških.

3. V pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo tožnik uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Upira se tako zvišanju odškodninske odmere na maksimum zahtevanega kot tudi razdelitvi odgovornosti med pravdni stranki v razmerju 80 % : 20 % v njegovo breme. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno tolmačilo tožnikovo priznanje intimnega razmerja s toženčevo ženo kot ''predhodno'' in potemtakem za razsojo neupoštevno, saj ni bila zgolj tožnikova žaljivka: ''kaj bodo taki mali fukali'' tisto, kar je toženca v konkretni situaciji prizadelo in razdražilo. Priznanje razmerja in žaljivka sta bila izrečena takorekoč v isti sapi in ne v večjem časovnem razmaku, kar pomeni, da je moralo tudi tožnikovo razmerje s toženčevo ženo, ki je v moralnem smislu brez dvoma zavržno, prispevati k nastanku škode. Ne zanika, da je za škodo odgovoren tudi sam, vendar meni, da je delež odgovornosti, ki bi ga moral bremeniti, največ 50 %. Trdi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je o odškodnini za nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem odločilo kljub temu, da je tožnik to odškodninsko postavko uveljavljal v okviru zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prav tako pa, ker je tožniku za telesne bolečine prisodilo vseh zahtevanih 3.964,28 € (prej 950.000 SIT) , četudi bi morala biti ta odškodnina zaradi prisojene sokrivde zmanjšana za 20 %, navsezadnje pa tudi zato, ker je tožniku iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti prisodilo vso zahtevano odškodnino (50.075,11 €

oziroma 12,000.000 SIT), čeprav bi moralo del tega zneska odpasti na nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je tožnik uveljavljal pod isto odškodninsko postavko. Izpodbijani sodbi, zaključi, manjkajo tudi razlogi o tem, koliko odškodnine je tožniku pripadlo za nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in koliko za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim očitkom in predlaga zavrnitev revizije

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus in na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je razbrati, da je toženec dne 27. 6. 2001 v gospodarskem poslopju poleg svoje stanovanjske hiše, kamor je bil povabil tožnika, slednjemu, potem ko mu je ta priznal, da je imel razmerje z njegovo ženo in pristavil v tč. 3 citirano žaljivko, v obraz pljusknil mešanico apna in vode, nato pa ga je z ročajem lopate še potolkel po prsih, glavi in trebuhu. Tožnik je v dogodku utrpel opekline in izjedenine obeh oči III. in IV. stopnje, ki so se iztekle v popolno slepoto levega očesa in 80- do 90-odstotno zmanjšanje vida s pomanjkljivim globinskim vidom na desnem očesu, udarnine obeh očnic, podplutbe trepalnic obeh oči ter udarnine glave in trebuha. Vezani na pravnomočno kazensko obsodilo sodbo K 158/2002, s katero je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe na mah po četrtem odstavku 134. KZ(1), katerega zakonski znak je nezakrivljena razdraženost s hudo žalitvijo, sta nižji sodišči tožnikov prispevek k nastanku škode ocenili z dvajsetimi odstotki.

8. Glede na to, da je tožnik edini revident (prim. določbo 359. člena v zvezi s 383. členom ZPP), revizijsko sodišče ne nasprotuje tej oceni. Pripominja pa, da prepiri, ki so zgolj na ravni izrečenih besed, praviloma ne opravičujejo nikakršnega telesnega obračunavanja.(2) Slednje velja še toliko bolj v situacijah, kot je predmetna, v kateri povzročitelj sam ni bil fizično ogrožen, pretiranost njegove reakcije pa je zavoljo izrazitega nesorazmerja med vstopno oškodovančevo provokacijo in po povzročitelju uporabljeno silo ter posledicami, ki jih je ta povzročila, očitna.(3) Zato mora biti presoja eventualnega prispevka oškodovanca v takšnih primerih še posebej preudarna in skrbno pretehtana. Res je sicer, da je bil toženec močno razdražen s tožnikovim odkritim priznanjem razmerja z njegovo ženo in porogljivo žaljivko, ki je sledila, vendar nevarno sredstvo, ki ga je uporabil (apnena raztopina, merjena naravnost v obraz), in teža poškodb, ki jih je prizadejal tožniku (popolna izguba vida na levo oko, na desno oko pa tožnik ne vidi niti toliko, da bi mogel brati, gledati televizijo, voziti avto ali se nasploh gibati v neznanem okolju(4)), povsem izničujeta revizijsko prizadevanje za višjim odgovornostnim prispevkom tožnika. Najsi sta spoznanje o ženini neveri in sočasen tožnikov primitivni izpad toženca še tako prizadela, razburila, se tožnika ne bi smel lotiti, kot se ga je. Razporeditev odgovornosti za nastalo škodo v razmerju 80 % : 20 % v toženčevo breme je zato več kot na mestu.

9. Revizijsko sodišče soglaša z odškodninsko odmero pritožbenega sodišča tako glede odškodnine za posamezne oblike škode kot glede celokupne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Šele drugostopenjsko zvišanje odškodninskih zneskov na maksimum vtoževanega je odmero zadoščenja dvignilo na nivo, ki ga je tudi v primerjavi z odškodninami, prisojenimi v primerih, podobnih tožnikovemu, prepoznati kot primernega. Primerjava te odmere z odškodninami v primerljivih zadevah je pokazala, da so tožniku pravnomočno prisojeni zneski odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno umeščeni v okvir sicer prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Toženčeva aspiracija po znižanju odškodninskih zneskov je zatorej neutemeljena.

10. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe, ki izpodbijani sodbi očitajo prekoračitev tožbenega zahtevka. In sicer tako tiste, s katerimi toženec izpodbija odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker naj bi sodišče pri odločanju o tej obliki nepremoženjske škode upoštevalo tudi okoliščine, ki sicer utemeljujejo odškodnino za drugo obliko nepremoženjske škode, tj. odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, kot tudi tiste, s katerimi sugerira neupoštevanje tožnikovega 20-odstotnega prispevka pri določanju višine odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode. Prve pobijajo razlogi na str. 5 izpodbijane sodbe, ki razkrivajo, da je sodišče v okviru 50.075,11 € vrednega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo le takšne zatrjevane škodne posledice, ki tudi sicer utemeljujejo prisojo zadoščenja iz tega naslova, medtem ko je zatrjevane nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravilno uporabilo kot podlago za odločanje o zahtevku iz naslova telesnih bolečin. Prekoračitev zahtevka v zvezi z domnevnim neupoštevanjem oškodovančevega prispevka v končni odškodninski presoji pa zanika preprost matematični preračun, s katerim pritožbeno sodišče na str. 6 svoje sodbe razloži razliko med 57.795,03 € odmerjene in 46.236,02 € pravnomočno prisojene odškodnine.

11. Ker so ostali revizijski očitki o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka bodisi nekonkretizirani bodisi navrženi le v dopolnitev siceršnjih revizijskih navedb bodisi v očitnem nasprotju z doslej navedenim v tej sodbi (med slednje sodijo na primer navedbe, da ''I. stopna in II. stopna sodba v bistvu nimata obrazložitve, zakaj naj bi tožnikova sokrivda znašala le 20 %'', ali pa, da ''podrejeno ... II. stopna sodba ... nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj II. stopno sodišče ni ocenilo ali odmerilo, koliko odškodnine odpade na postavko nevšečnosti med zdravljenjem...''), se revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo.

12. Po povedanem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

13. Toženec, ki je iz revizijskega postopka izšel kot poraženec, mora v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožniku povrniti stroške revizijskega postopka. Te je sodišče tožniku priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo ter tako tožencu naložilo v plačilo 1.204,72 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl. Op. št. (2): Primerjaj npr. sodbo II Ips 1032/2007 z dne 23. 12. 2010. Op. št. (3): Glej sodbo II Ips 102/99 z dne 21. 10. 1999. Op. št. (4): Predmetni škodni primer npr. po Fischerjevi klasifikaciji telesnih poškodb sodi na mejo med zelo hudimi in izjemno hudimi, najtežjimi primeri.