Jedro

Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo enotno pravo stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up 1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krij stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2016 in št. ... z dne 15. 12. 2015 in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenjši z dnem 27. 2. 2005 v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Štelo je, da tožniku ni mogoče priznati razlike med izplačano in ponovno odmerjeno in starostno pokojnino za nazaj, to je za obdobje od upokojitve dne 27. 2. 2015 do dneva pred začetkom učinkovanja prvostopenjske odločbe z dne 6. 6. 2015, saj takšen zahtevek, upoštevaje pravno naravo pravice do pokojnine, nima pravne podlage v materialnem pravu. Med strankama ni sporno, da je tožnik upravičen do višje starostne pokojnine v znesku 1.579,43 EUR od 1. 7. 2015 dalje, ni pa upravičen do izplačila razlik za nazaj. Kot pravno podlago je upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Upoštevalo je, da je toženec odločbo o ponovni odmeri pokojnine izdal po uradni dolžnosti dne 6. 6. 2015. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Sodbo izpodbija iz razloga po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodba obremenjena z nasprotjem med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče v obrazložitvi navaja, da pravno podlago za ponovno odmero pokojnine predstavlja odločba Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015, na podlagi katere je toženec izdal izpodbijano prvostopno odločbo, toženec je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine tožniku z dne 6. 6. 2015, tožnik pa v predmetnem postopku izpodbija odločbo toženke z dne 15. 12. 2015 in z dne 15. 4. 2016. Pritožbo vlaga tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da interpretacija 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 kot jo podaja izpodbijana sodba ni pravilna. Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke v letu 2005 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Tožnikova pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojevanjem pravice do starostne pokojnine, s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in lastninske pravice (33. člen Ustave RS), ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg na načelu pravne države (2. člen Ustave RS). Upoštevati je potrebno, da gre za pravico, ki ne zastara in ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti. Pravnomočna odločba iz leta 2005 ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti, tudi za nazaj, od upokojitve do 30. 6. 2015, glede na to, da gre za pridobljeno pravico iz materialnega zakona, ki je zajamčena ustavna pravica in je bila protiustavnost pri uporabi določila 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 ugotovljena že leta 2002. Tožnik ob prejemu odločbe v letu 2005 ni bil seznanjen z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup, pri izračunu pokojninske osnove in je z neupoštevanjem dela plače ter z zamolčanjem tega dejstva toženka kršila tožnikove ustavne pravice. Tožena stranka ni odločbe obrazložila, kot bi jo bila dolžna in je tako kršila določila Zakona o splošnem upravnem postopku, kakor tudi načela ustave o pravni državi. Tožnik tako ni bil seznanjen z dejstvom, da pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan del plač, namenjen za notranji odkup delnic. Tožniku je bila pokojnina v letu 2005 odmerjena materialno pravno napačno, saj pri odmeri ni bil upoštevan del plače, ki je bil namenjen za notranji odkup. Tožnik je pravico do starostne pokojnine pridobil z dnem 27. 2. 2005 in mu zato od takrat dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, v katerih je upravičen ob upoštevanju tega dela plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015. Prvostopenjska sodba sicer navaja, da je bilo o višini pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 25. 4. 2005, vendar o tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov in je tako ni mogoče preizkusiti. V pravnomočno odločitev je možno poseči le z izrednim pravnim sredstvom po 183. členu ZPIZ-2 z učinkom, kot ga določa odločba Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015, torej z učinkom za naprej in je zato prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je napačno, saj ZUP določa, katere odločbe postanejo pravnomočne in kdaj nastopi pravnomočnost. Materialna pravnomočnost ni mogla nastopiti glede obsega tistega dela plač, ki pri odmeri pokojninske osnove ni bil upoštevan. Pritožba nadalje navaja, da bi se lahko kršitev pravic tožnika pri izdaji odločbe iz leta 2005 v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj, to je za obdobje od 27. 2. 2005 do 30. 6. 2015, saj je v nasprotnem primeru tožniku kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah v zvezi z 8. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 1. členom Protokola k evropski konvenciji varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Nadalje pritožba meni, da je vprašljiva tudi ustavnost odločbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej, pri tako očitnih kršitvah in ugotovljeni protiustavnosti uporabljenih določil, kar predstavlja velik poseg v načelo varstva in zaupanja v pravo, načelo enakopravnosti, poseg v že pridobljene pravice in očitno kršitve pravice do socialne varnosti. Določilo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določilom 4. člena ZPIZ-2, ki določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih določenih z zakonom. Toženka pri izdaji odločbe z dne 25. 4. 2005 in odločbe z dne 6. 6. 2015 ter obeh izpodbijanih odločb ni ravnala v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih pritožba posebej izpostavlja.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 4. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 15. 12. 2015. Z zadnje citirano odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnika za ponovno odmero in izplačilo razlik pokojnine v višjem znesku za čas od 27. 2. 2005 dalje.

6. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi v izreku izpodbijane sodbe, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, določno citiralo obe izpodbijani odločbi. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je prvostopenjsko sodišče odločalo o drugih odločbah, kakor so bile v predmetni pravdi izpodbijane.

7. Prvostopenjsko sodišče je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ugotovilo, na podlagi dokumentacije v upravnem spisu, da je bila tožniku z odločbo z dne 25. 4. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 250.218,79 SIT na mesec od 27. 2. 2005 dalje. Z odločbo z dne 6. 6. 2015 je bila tožniku po uradni dolžnosti od 1. 7. 2015 dalje starostna pokojnina ponovno odmerjena v znesku 1.579,43 EUR na mesec. Tožnik je dne 2. 12. 2015 podal predlog za izdajo odločbe, po kateri bi bil upravičen do ponovne odmere starostne pokojnine v višjem znesku tudi za čas od 27. 2. 2005 dalje in bi se mu na tej podlagi izplačale razlike vse od 27. 2. 2005 dalje. Prvostopni organ toženca je z odločbo z dne 15. 12. 2015 njegovo zahtevo zavrnil, kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo toženca z dne 15. 4. 2016. Zadnje navedeni odločbi sta predmet tega socialnega spora.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se spor torej nanaša na to, ali je tožnik upravičen do izplačila razlik za nazaj, in sicer od 27. 2. 2005 do 1. 7. 2015. 9. Primerov kot je ta, je bilo že večje število, pritožbeno sodišče je v zvezi s tem sprejelo vrsto odločitev (opr. št. Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 138/2017 z dne 11. 5. 2017, Psp 75/2017 z dne 13. 4. 2017 itd.). V vseh teh primerih je bilo zavzeto enotno pravo stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up 1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015, kakor to pravilno povzema v svoji obrazložitvi tudi prvostopenjsko sodišče. 10. Ni mogoče slediti navedbam tožnika v pritožbi, da odločba, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z dne 25. 4. 2005 ni postala pravnomočna. Takšno trditev je toženec izrecno izpostavil v odgovoru na tožbo v 2. točki, to pa izhaja tudi iz prilog v upravnem spisu. Tožnik se zoper citirano odločbo ni pritožil, zato je ta postala pravnomočna. Toženka je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 nato po uradni dolžnosti začela postopek ponovne odmere starostne pokojnine in z odločbo z dne 6. 6. 2015 pokojnino ponovno odmerila v višjem znesku od 1. 7. 2015 dalje.

11. O pravnem vprašanju izpostavljenem v tem sporu je že odločilo tudi Vrhovno sodišče RS. V sodbi opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017 je izrecno poudarilo, da v primeru, kot je ta, materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno ter posebej opozorilo, da so podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo v letu 2005 odločeno o tožnikovi starostni pokojnini, odločeno je bilo kateri podatki se upoštevajo in kateri ne, kar vse je bilo razvidno iz izračuna pokojninske osnove in je odločitev o tem postala pravnomočna. Tako je zmotno stališče tožeče stranke, da ne gre za materialno pravnomočnost glede višine pokojnine. S pravnomočnostjo in izčrpanostjo izrednih pravnih sredstev je postala odločba nespremenljiva, pa čeprav je bila nezakonita. Prav uporaba instituta takoimenovane neprave obnove omogoča enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej in so tako iz teh razlogov očitki pritožbe glede kršitve ustavnih pravic neutemeljeni.

12. Odločba izdana po uradni dolžnosti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, oz. od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine kar izrecno izhaja iz 4. točke izreka ustavne odločbe.

13. V konkretnem primeru pogoji za obnovo postopka po ZUP zaradi poteka roka niso izpolnjeni. Zakonodajalec je po pooblastilu iz 158. člena Ustave RS določil možnost razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe tudi po poteku tega roka ter odločil, od kdaj učinkuje nova odločba. Tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2 učinke izdane odločbe veže na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. S tem izrednim pravnim sredstvom nepravilne odločitve oziroma njenih pravnih posledic, ki so že nastale, ni mogoče odpraviti, na tej podlagi se lahko za naprej vzpostavi zakonito stanje. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločitvi opr. št. VIII Ips 153/2015. Da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje le za naprej, jasno izhaja tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je takšen način določilo zaradi varstva pravic iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter upoštevanju 155. člena Ustave RS.

14. Pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja, na plačilu prispevkov, nadalje, da pri izračunu ni bil upoštevan del plač, ki je bil namenjen za nakup delnic, da gre za kršitve vrsto ustavnih pravic tožnika ter vrsto kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pritožbeno sodišče ne more slediti. Ustavno sodišče RS je zgolj ugotovilo, da stranka v času veljavnosti ZPIZ-1 ni imela na razpolago učinkovitega pravnega sredstva, kot je bilo to omogočeno v določbah ZPIZ/92 in kot to omogoča sedanji 183. člen ZPIZ-2. V tem primeru, glede na izrek Ustavne odločbe, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka oz. sodišče odločilo, da nova odločba učinkuje že od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje, torej v konkretnem primeru od 27. 2. 2005 dalje. Po stališču pritožbenega sodišča določba 183. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je zakonodajalcu prepuščeno, da odloči, od kdaj naprej učinkuje novo izdana odločba. Take odločitve Ustavno sodišče RS gotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je tako izredno pravdno sredstvo v neskladju z Ustavo RS.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.