Jedro

Tožba dveh sosedov je bila zavrnjena, ker lokacijsko dovoljenje izpolnjuje pogoje po določbah ZUN in po PUP-u.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi uprave za urbanizem občine z dne 18.3.1992, s katero je navedeni prvostopni organ izdal investitorjema (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 355/2 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 53., 2. odstavka 54. in 55. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN) in določbe 6., 7., 40. in 58. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih (PUP), z navedbo, da navedeno zemljišče z objektom leži v morfološki enoti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da v konkretnem primeru znaša odmik novega objekta od sosednjega kozolca sicer manj kot 8 m (6,5 m), toda po mnenju tožene stranke je takšen odmik glede na določbo 5. odstavka 6. člena navedenega odloka, ki ga tožena stranka citira, možen, saj so zagotovljeni požarno-varstveni ukrepi in sanitarni pogoji. To izhaja iz soglasja požarne inšpekcije z dne 24.1.1992, dela lokacijske dokumentacije, ki se nanaša na požarno varnost, ter poprejšnjega sanitarnega soglasja z dne 10.2.1992. Tožena stranka tako ugotavlja, da je navedena lokacijska dokumentacija, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja, ki povzema v celoti njeno vsebino, izdelana v skladu s pogoji iz navedenega odloka. Investitorja sta tudi izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem. V upravnem postopku so bila pridobljena vsa v posameznih zakonih predpisana soglasja. Po mnenju tožene stranke vložena pritožba proti prvostopni odločbi iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka, ne more ovreči zakonitosti prvostopne odločbe. Predvideni odmik od kozolca je v skladu z navedenim odlokom zato dopusten. Iz navedenega soglasja požarne inšpekcije izhaja, da je na podlagi izračuna sevanja toplote na sosednji objekt potrebna razdalja 4,5 m, to pa pomeni manj, kot je predvideni odmik. Zato so po mnenju tožene stranke pritožbeni ugovori tožnikov, ki se nanašajo na požarno varnost, neutemeljeni. Sušenje sena ni vprašanje, ki bi se nanašalo na javno korist, ki se edino upošteva v upravnem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, ampak gre za zasebno pravno korist, ki se varuje v postopku pred rednim sodiščem.

Tožnika v tožbi navajata, da se ne strinjata z odločitvijo tožene stranke, kljub ponovljenemu upravnemu postopku in že enkrat obravnavani zadevi v upravnem sporu (sodba U 554/90 z dne 31.1.1991). Menita, da je soglasje požarnega inšpektorja neutemeljeno. Požarni inšpektor namreč ni upošteval dejanskega stanja, to je, da je kozolec lesen, visok 7,20 m, da je nova hiša investitorjev približno enake izmere, da se v kozolcu sušita seno in fižol in da je podana velika nevarnost, da bi iskre iz dimnika hiše investitorjev zanetile požar. V kozolcu so shranjeni kmetijski stroji, soglasje požarnega inšpektorja pa navaja le sevanje. Soglasje požarnega inšpektorja, ki je dovolil gradnjo v taki bližini, nikakor ni strokovno in bi moralo biti v upravnem postopku to soglasje kritično presojeno. Njun kozolec je pomemben za njuno kmetijsko dejavnost. V upravni postopek bi moral biti vključen tudi kmetijski inšpektor, saj gre za gradnjo na kmetijskem območju. Investitorja tudi nimata urejenega priključka na javno cesto, ki je vrisan pravokotno na javno cesto tik ob mostu. Pojavi se vprašanje soglasja za tak priključek, ki bi vsekakor moralo biti podano. Po njunih izračunih je oddaljenost novogradnje od potoka 4 m, oddaljenost od njunega kozolca pa 5 - 5,5 m. Če se upošteva še ostrešje pri hiši, ki meri vsaj 1 m in pri kozolcu, ki je enake izmere, se strehi obeh objektov tako približata na oddaljenost 3 m, pri čemer je podana velika nevarnost požara. Stanje v zvezi z gradnjo ni rešeno pravilno. Med njima in prizadeto stranko ni urejena meja. Veliko motnjo predstavljata vožnja z gradbeno mehanizacijo in konkretna gradnja, kar bo povzročalo težave pri upravljanju njunega kmetijskega posestva. Smiselno predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Enako predlaga prizadeta stranka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi s skladnostjo lokacijske dokumentacije (z dne 7.1.1992) s pogoji iz citiranega odloka (6., 7., 40. in 58. člen) dala pravilne razloge, ki imajo svojo podlago v navedenih materialnih predpisih (2. odstavek 54. člena in 55. člen citiranega zakona in navedene določbe citiranega odloka) in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi upravičeno zavrnila pritožbene navedbe tožnikov, ki sta jih ponovila v tožbi, za kar je imela podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih (navedena lokacijska dokumentacija z dne 7.1.1992; navedeno soglasje požarnega inšpektorja občine z dne 24.1.1992; in navedeno poprejšnje soglasje sanitarnega inšpektorja občine z dne 10.2.1992).

Tožbena navedba tožnikov v zvezi s priključkom na javno cesto pomeni tožbeno novoto v razmerju do njune pritožbe proti prvostopni odločbi, ki jo sodišče ni dolžno upoštevati.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožnikov.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).