Jedro

V obravnavanem primeru, v katerem so dejanske okoliščine enake, pa podružnica B. oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke. Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo za verifikacijo, ki jo je vložila tožeča stranka glede neizplačanih starih deviznih vlog, št. knjižice ali računa ... in ..., odločeno pa je tudi bilo, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka zahtevi za verifikacijo priložila devizni knjižici št. ... in ..., ki ju je v celoti podedovala po A.A. (v nadaljevanju zapustnik) na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju št. 063-0-O-07-000 419 z dne 28. 9. 2007. Iz predložene devizne knjižice št. ... je razvidno, da je že zapustnik vsa sredstva na knjižici v znesku 657,10 DEM in 9.446,75 DEM dne 30. 7. 1998 prenesel na posebni enotni privatizacijski račun in da je bila devizna vloga omenjenega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM in 0,00 DEM. Iz predložene devizne knjižice št. ... je razvidno, da je že zapustnik vsa sredstva na knjižici v znesku 4.543,87 DEM dne 30. 7. 1998 prenesel na posebni enotni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) in da je bila devizna vloga omenjenega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Priloženo je bilo tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BIH z dne 21. 12. 2015, ki izkazuje stanje 14.764,73 BAM na dan 14. 4. 1999 iz naslova prenosa iz banke A. na posebni privatizacijski račun, ki se glasi na ime zapustnika in njegov EMŠO. Tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) je bilo ugotovljeno, da je zapustnik predmetno devizno vlogo prenesel na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BIH, kar potrjujejo tudi dokazila, ki so bila priložena zahtevku. Tožena stranka je zato, ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, zahtevo tožeče stranke zavrnila.

2. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ima (kot je ugotovila že tožena stranka) terjatve do banke A. po devizni knjižici št. ... in ..., kar potrjuje tudi izpis Zavoda za plačilni promet Federacije Bosne in Hercegovine, ter da je bil znesek po predmetnih deviznih knjižicah prenesen na poseben privatizacijski račun. Poudarila je, da je tožena stranka ravnala napačno, ko je postopek izvedla po skrajšanem postopku, saj je to vplivalo na možnost pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožeče stranke namreč njena terjatev izpolnjuje pogoje iz zakona. Pojasnila je, da je bil prenos terjatev na podlagi devizne vloge pri banki A. na poseben račun v njeni matični državi urejen v Zakonu o ugotavljanju in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije, pri čemer pa je bilo za 3., 7., 11. in 18. člen tega zakona, ki so med drugim urejali vprašanje deviznih vlog, s sklepom Ustavnega sodišča FBiH z dne 9. 3. 2001 ugotovljeno, da nasprotujejo 1. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in členu IIA.2 (1)(k) in amandmaju št. 5 Ustave FBiH. Po prej navedenem zakonu so BiH in njene entitete sprejemale zakone, ki so urejali izvajanje pravic, zagotovljenih v postopku privatizacije, ki jih tožnik tudi našteje. Ti jasno določajo, da so terjatve na podlagi stare devizne vloge pri sarajevski podružnici banke A. izvzete. Varčevalci banke A. zato na plačilo svojih terjatev niso mogli računati v BiH. Stanje 0,00 v varčevalni knjižici ne ustreza dejanskemu stanju glede na to, da varčevalci banke A. svoje terjatve po kasnejših zakonskih predpisih in sklepih Ustavnega sodišča niso mogli uporabiti za namene, predvidene v 5.a in 18. členu Zakona o načinu ugotavljanja in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije. Hkrati pa je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) jasno potrdilo, da obstaja izključna odgovornost Republike Slovenije za dolg Ljubljanske banke do svojih varčevalcev. V postopku ni bil ugotovljen skupni znesek terjatev tožeče stranke, ampak so bili podatki Zavoda za plačilni promet FBiH samovoljno izenačeni s skupnim zahtevkom terjatev tožeče stranke. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in spremeni sklep tako, da se tožeči stranki v celoti prizna zahtevani znesek, podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo je tožena stranka uvodoma poudarila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Poudarila je, da je tožeča stranka sama že v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, pod točko V obkrožila »DA«, torej da so bila sredstva prenesena na njen poseben privatizacijski račun, prav tako pa je v prilogi III navedla, da so denarna sredstva prenesena na »jedinstveni račun«, kar naj bi bilo izkazano s potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BiH. Tožena stranka pa je v danem primeru tudi lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožeča stranka v svoji zahtevi. Tožena stranka še izpostavi, da je tožba vložena prepozno, zato predlaga, da se tožba zavrže, podredno pa predlaga njeno zavrnitev.

4. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo I U 1968/2017‑10 z dne 13. 8. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče RS na podlagi revizije tožene stranke s sklepom X Ips 64/2020 z dne 11. 11. 2020 sodbo I U 1968/2017‑10 z dne 13. 8. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava ter posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča RS v citiranem sklepu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče v zvezi z navedbo tožene stranke, da je tožba prepozna, ugotavlja, da je tožba vložena pravočasno. Iz povratnice, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena dne 7. 8. 2017. V času sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta) skladno s 83. členom Zakona o sodiščih procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Iz navedenega razloga, je rok za vložitev predmetne tožbe začel teči šele 16. 8. 2017, iztekel pa se je, glede na tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, določen v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), šele z dnem 14. 9. 2017. Iz podatkov na pisemski ovojnici, v kateri je bila posredovana tožba, pa izhaja, da je bila tožba poslana priporočeno po pošti dne 6. 9. 2017. Glede na navedeno je tožba pravočasna1. 7. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, pri čemer se po izrecni določbi tega člena ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakorkoli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do podružnice B. na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljevanju: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice banke A. d.d. (v nadaljevanju: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci podružnice B. v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9. Iz že citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri podružnicah B. in C.) ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) podružnici B. in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma podružnici B. (in C.), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

10. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena na JPR. Bistvo predmetnega spora je torej pravna narava prenosa sredstev na JPR in njegove pravne posledice oziroma vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožeče stranke do Republike Slovenije.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 in v sklepu X Ips 64/2020 z dne 11. 11. 2020 že odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje: „Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija.“

12. V citiranih sodnih odločbah je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. V obrazložitvi je tako pojasnilo, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke.

13. V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

14. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 in v sklepu X Ips 64/2020 z dne 11. 11. 2020 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke.2 V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR zato za odločitev v primeru izkazanega prenosa ni pravno relevantno, tako da je tožena stranka s tem, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja zapustnika pri prenosu sredstev na JPR, ravnala pravilno.

15. Tudi tožbene navedbe o tem, da devizna sredstva nikoli niso bila uporabljena, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 in v sklepu X Ips 64/2020 z dne 11. 11. 2020, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je tožeča stranka sredstva na JPR kasneje uspela unovčiti ali ne. Sodišče zato meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

16. Sodišče tudi pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v Zadevi Ališić in drugi, oziroma njen 147. odstavek. Republiki Sloveniji je bila v Zadevi Ališić in drugi naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi v smislu 46. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: Konvencija).

17. Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in drugi obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi3 pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in drugi so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri podružnici B. in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

18. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija v Zadevi Ališić in drugi spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa podružnica B. oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v Zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP. 19. Sodišče še dodaja, da je neutemeljen tudi tožbeni očitek glede bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.4

20. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka zahtevi za verifikacijo priložila predmetni devizni knjižici, iz katerih izhaja, da so bila vsa sredstva na njih prenesena na JPR in da je bila devizna vloga saldirana, saj je bilo na njen stanje 0,00. Iz potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 21. 12. 2015, ki ga je po ugotovitvah v izpodbijani odločbi predložila tožeča stranka, je razviden priliv sredstev iz naslova prenosa iz Ljubljanske banke Sarajevo na JPR. Glede na navedeno pravno odločilno dejstvo, da so bila sredstva prenesena na JPR, ki ga je v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjevala sama tožeča stranka, in ki mu v tožbi tudi ne oporeka, so bili izpolnjeni pogoji za postopanje tožene stranke po skrajšanem postopku v skladu s 1. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.5

21. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča.6

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrnilo.

23. Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena na JPR), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (da je bil prenos opravljen brez volje varčevalca in da sredstev ni mogla porabiti), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku7. 24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sodišče pripominja, da bi bila tožba vložena pravočasno tudi v primeru začetka teka roka naslednji dan po vročitvi izpodbijane odločbe (to je 8. 8. 2017), saj je 6. 9. 2017 zadnji dan tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe, kot ga določa prvi odstavek 28. člena ZUS-1. 2 Glej sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 in sklep X Ips 64/2020 z dne 11. 11. 2020. 3 Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 4 Kerševan, Erik; Androjna, Vilko: Upravno procesno pravo: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251. 5 Tako tudi VSRS v sklepu X Ips 64/2020 z dne 11. 11. 2020, točka 17 obrazložitve. 6 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18 obrazložitve in X Ips 64/2020 z dne 11. 11. 2020, točka 13 obrazložitve. 7 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.