Jedro

Tožnik ni uspel z zadostno mero verjetnosti izkazati, da bi bil v primeru premestitve v Romunijo izključen – četudi začasno – od minimalnih standardov, ki jih določa Direktiva 2003/9/ES. Gola trditev, da je v Romuniji prejel zgolj en dolar na dan, sama po sebi ne pomeni, da ni imel in da ne bo imel minimalnih pogojev za bivanje v smislu nastanitve, prehrane in higiene, ki mu gredo po zgoraj navedeni direktivi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list EU, št. L 50/1 z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju: Dublinska uredba) na prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., začasno nastanjenemu v Centru za tujce, ki ga v postopku priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, po pooblastilu zakonitega zastopnika Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij, zastopajo B.B., C.C., Č.Č. in D.D., odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, roj. ... 6. 1990 v kraju Gujrat, Pakistan, saj bo imenovani predan Romuniji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožnik dne 5. 11. 2012 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo je prosilcu v skladu z 39. členom ZMZ odvzelo prstne odtise in jih dne 5. 11. 2012 poslalo v Centralno bazo EURODAC, od koder je dne 5. 11. 2012 dobilo podatek, da je bil imenovani dne 21. 9. 2012 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Romunije. Organ se sklicuje na 1. odstavek 3. člena, točki c.) in e.) prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe. Dne 19. 11. 2012 je Ministrstvo od pristojnega organa Romunije prejelo odgovor, da je Romunija v skladu z e.) točko prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Ministrstvo se bo v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Romunije dogovorilo o sprejemu imenovanega, ki bo na mednarodnem letališču Bukarešta – Otopeni, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Romunije.

V tožbi tožnik pravi, da je njegov pravi rojstni datum ... 7. 1984 in ne ... 6. 1990 kot je to navedel pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je dne 19. 11. 2012 na naroku za zaslišanje pri Upravnem sodišču Republike Slovenije povedal, da pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni povedal pravega rojstnega datuma, saj mu je njegov „agent“ (ilegalni sprovajalec oziroma organizator poti) dal navodila, da ne sme povedati pravih podatkov. Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe vsaki državi članici daje možnost, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te Uredbe. Gre za t.i. suverenostno klavzulo, ki državi članici omogoča, da prosilca ne pošlje v državo, kjer bi mu bile kršene človekove pravice. Kljub temu, da gre pri uporabi te določbe za diskrecijo države, tožnik meni, da bi njegova predaja oziroma izročitev Romuniji kot državi članici, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, pomenila kršitev človekovih pravic. Breme obravnavanja tožnikove prošnje je prešlo na državo, ki po tožnikovih izkušnjah ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da imajo po stališču Ustavnega sodišča določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegova zasebnost in varnost (od 34. do 38. člen) posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, predvsem pa vsem prepovedujejo – na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom – poseganje v naštete pravice (odl. US VI, 158, U-I-25/95, Uradni list RS, št. 5/98). Sklicuje se na test sorazmernosti. Tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 5. 11. 2012 ni povedal, da je prošnjo predhodno vložil v Romuniji. Kot je tožnik pojasnil na zapisnik ob ustni naznanitvi sklepa o omejitvi gibanja, v Romuniji ni bil in tam ni dal prošnje za azil. Na naroku za zaslišanje pri Upravnem sodišču Republike Slovenije dne 19. 11. 2012 pa je tožnik pojasnil, da je uradni osebi ob naznanitvi omejitve gibanja pojasnil, da je prikril, da je že bil v Romuniji in tam vložil prošnjo, ker mu je tako naročil agent, saj bi bil v Romunijo vrnjen, če bi povedal, da se je tam nahajal. Poleg tega je povedal, da se v Romunijo ne želi vrniti in je zato tudi zamolčal, da se je tam nahajal, ker je tam prejel zgolj en dolar na dan za vse njegove potrebe. Iz tega razloga tudi ni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je mnenja, da bi njegova vrnitev v Romunijo lahko pomenila kršitev načela nevračanja ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Domneva, na kateri naj bi temeljila Dublinska uredba, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, ne more biti neizpodbojna. Smiselno je tako odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi MSS proti Grčiji. Iz citirane sodbe očitno izhaja, da domneva, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, ne drži. Iz poročila Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti o stanju azilnih postopkov oziroma postopkov mednarodne zaščite v Romuniji izhaja, da je kljub temu, da je v Romuniji prosilcev za mednarodno zaščito relativno malo, potrebno še veliko dela, da bo zakonodaja delovala v praksi. Oblasti v Romuniji se še vedno v pretežnem delu zanašajo na UNHCR, nevladne organizacije, Evropsko unijo ter druge države pri financiranju programov za prosilce za mednarodno zaščito in druge begunce. Problem, izpostavljen s strani nevladnih organizacij v Romuniji je, da potem, ko sredstev, ki jih le-te zagotavljajo zmanjka oziroma po končanem financiranju omenjenih projektov, oblast v Romuniji ne zagotavlja potrebnih sredstev (stran 24 omenjenega poročila). Naslednji izpostavljeni problem v Romuniji je, da tujci v priporu v Arad centru nimajo dostopa do pravnega zastopanja oziroma rednega pravnega svetovanja. Ta problem naj bi bil (tudi) odraz nezadostnega števila pravnih strokovnjakov s področja mednarodne zaščite, ki so za prosilce brezplačni, ter pomanjkanje tolmačev (tudi za prevajanje oziroma tolmačenje prek telefona) v vseh ostalih mestih, razen Bukarešti (stran 16 omenjenega poročila). Iz omenjenega izhaja, da so ilegalni migranti pogosto pridržani dalj časa, kot to določa zakonodaja, brez sodne presoje, poleg tega pa ne dobijo informacij o stanju njihovega primera (postopka) oziroma o času, ki je predviden za njihovo vrnitev v izvorno državo (stran 16 in 17). Če bi bil tožnik predan Romuniji, bi bil lahko obravnavan precej slabše kot v primeru, če bi njegovo prošnjo presojala Republika Slovenija. Poleg tega tožnik sodišču sporoča, da je rajši v Sloveniji, kjer mu je omejeno gibanje oziroma odvzeta svoboda, kot da bi bil svoboden v Romuniji, saj je bil tam lačen, ker je moral za svojo prehrano in vse stroške bivanja sam skrbeti. Predlaga odpravo sklepa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno. Tožeča stranka očitno zlorablja postopek mednarodne zaščite, saj je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zamolčala dejstvo, da je predhodno zaprosila za status mednarodne zaščite že v Romuniji. Prav tako je iz odgovora pristojnih romunskih organov razvidno, da oseba v postopkih spreminja podatke o identiteti. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da splošna verodostojnost ni ugotovljena, torej tudi vse njegove izjave o stanju v Romuniji brez predložitve kakršnihkoli dokazov nimajo nobene teže. Tožena stranka ob tem pojasnjuje, da tudi če bi se vse njegove izjave o stanju v Romuniji štele kot resnične, to vsekakor ne dosega standarda iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. Tudi iz Poročila ECRI z dne 24. 5. 2005, na katerega se je tožnik skliceval v tožbi, ne izhaja, da bi bilo stanje na področju mednarodne zaščite v Romuniji takšno, da bi dosegalo standard iz sodbe M.S.S. proti Belgiji in Grčiji. Iz Poročila zgolj izhaja, da je v Romuniji prosilcev relativno malo, da bo potrebno še veliko dela, da bo zakonodaja delovala v praksi, ter da se oblasti v pretežnem delu zanašajo na UNHCR. Tožena stranka opozarja, da je bilo poročilo izdano pred skoraj 8 leti, kar pomeni, da je v konkretnem primeru irelevantno. Ker tožnik ni navedel nobenih okoliščin, ki bi preprečevale izvedbo izpodbijanega sklepa, prav tako pa ni predložil nobenih relevantnih poročil, ki bi kazala, da je stanje na področju mednarodne zaščite vsaj približno tako slabo kot v Grčiji, tožena stranka brez dvoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit. Tožena stranka podarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Romunijo in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. V odgovoru tožeča stranka pojasnjuje, da tožnik ne zlorablja postopka, ker je povedal razlog, zakaj je zamolčal, da je za azil prosil že v Romuniji, o splošni verodostojnosti pa tožena stranka ni ničesar ugotovila. Ponavlja tudi stališče glede izpodbojnosti domneve, na kateri temelji Dublinska uredba.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v nadaljevanju obravnava tožbene ugovore po vrsti, kot si le-ti sledijo v tožbi.

Pravo EU ne zagotavlja, da mora biti vsak prosilec popolnoma enako obravnavan v vsaki državi članici oziroma vsaka neenaka obravnava še ne pomeni (takšne) kršitve človekovih pravic, da bi bila država glede na sodno prakso Sodišča EU (SEU) obvezana uporabiti omenjeno klavzulo suverenosti. V sodbi v zadevi N.S. in M.E. (C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 Sodišče EU (SEU) navaja, da /.../ „ni mogoče ugotoviti, da bi vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice vplivala na obveznosti drugih držav članic, da spoštujejo določbe Uredbe št. 343/2003“ /.../ (odst. 82) /.../ „Poleg tega ne bi bilo združljivo s cilji in sistemom Uredbe št. 343/2003, če bi že najmanjša kršitev direktiv 2003/9, 2004/83 ali 2005/85 zadostovala, da se prepreči predaja prosilca za azil v državo članico, ki je po navadi pristojna“ /.../ (odst. 84) /.../ „Nasprotno, v primeru resne nevarnosti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, ki v smislu člena 4 Listine pomenijo nečloveško ali ponižujoče ravnanje s prosilci za azil /.../ ta predaja ne bi bila v skladu z navedeno določbo“ (odst. 86). Enako naj bi po mnenju SEU veljalo tudi za temeljno pravico do človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine o temeljnih pravicah EU (ibid. odst. 114).

Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v povezavi z določbo 1. in 3. točko 6. člena Pogodbe o Evropski uniji (PEU), pa se varstvo človekovega dostojanstva na področju zaščite beguncev omejuje na minimalne pogoje za bivanje glede nastanitve, prehrane in higiene (ekstremno stanje revščine) v okoliščinah daljše odsotnosti vsakršne perspektive na izboljšanje stanja (sodba ESČP v zadevi M.S.S. z dne 21. 1. 2011, odst. 251, 253-264; sodba ESČP v zadevi Rahimi proti Grčiji z dne 5. 4. 2011, odst. 87-94; sodba v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 6. 2011).

Približno 9 mesecev po sodbi SEU v zadevi N.S. in M.E. je prišlo do določene spremembe v sodni praksi SEU, kajti iz sodbe v zadevi Cimade (C-179/11 z dne 27. 9. 2012) izhaja, da ni potrebno, da gre za sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil, da pride do kršitve temeljne pravice do človekovega dostojanstva. SEU namreč pravi: „Tudi splošna sistematika in namen Direktive 2003/9 ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo, kot je navedeno v točkah od 42 do 45 te sodbe, temu, da bi bil prosilec za azil izključen – čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil in preden bi bil dejansko predan odgovorni članici – iz zaščite minimalnih standardov, ki jih določa ta direktiva“ (ibid. odst. 56).

V obravnavanem primeru pa po mnenju sodišča tožnik ni uspel z zadostno mero verjetnosti izkazati, da bi bil v primeru premestitve v Romunijo izključen – četudi začasno – od minimalnih standardov, ki jih določa Direktiva 2003/9/ES. Gola trditev, da je v Romuniji prejel zgolj en dolar na dan, sama po sebi ne pomeni, da ni imel in da ne bo imel minimalnih pogojev za bivanje v smislu nastanitve, prehrane in higiene, ki mu gredo po direktivi št. 2003/9/ES, sam pa navaja, da v Romuniji ni velikega števila prosilcev za azil, kot to velja za Grčijo. Tudi v preostalem delu sklicevanja tožnika na Tretje poročilo o Romuniji je preveč površen, saj omenjeno poročilo (European Commission against Racism and Intolerance ECRI(2006)3 Third report on Romania, adopted on 24 June 2005), Strasbourg 21, February 2006) ne govori o kršenju temeljnih človekovih pravic prosilcev, ampak o „problemih“ in da je „treba še veliko postoriti“ v zvezi z obravnavo prosilcev za azil (ibid. točki 89 in 91). Tožnik navaja da „tujci“ nimajo dostopa do pravnega zastopanja, med tem ko se tožnik ne sklicuje na omenjeno poročilo v tem smislu, da bi bil prosilcem za azil onemogočen učinkovit dostop do azilnega postopka; tudi ko tožnik govori o daljšem pridržanju ilegalnih migrantov, ne omenja prosilcev za azil, ki ne bi imeli dostopa do učinkovitega sodnega varstva zoper odvzem osebne svobode in to tudi ne izhaja iz strani 16-17 omenjenega poročilo, na katere se sklicuje tožnik. Tožnik sicer v zadnjem stavku vsebinskega dela tožbe pravi, da je bil v Romuniji lačen, ker je moral za svojo prehrano in vse stroške bivanja skrbeti sam, kar je relevantno z vidika zgoraj omenjene sodne prakse ESČP in SEU v povezavi s pravom EU. Vendar pa je ta izjava, skupaj z omembo enega dolarja, osamljena v tožbi in ni podprta z nobenim dokumentom ali informacijo o konkretnem stanju v Romuniji glede dostopa do nastanitve, osnovne prehrane in higiene prosilcev za azil; tožnik pa tudi ni izkazal, da spada v katero koli bolj ranljivo skupino znotraj prosilcev za azil. Sodišče se pridružuje mnenju tožene stranke, da je omenjeno poročilo preveč staro, da bi lahko imelo pravno relevantnost ali celo odločilno težo v obravnavani zadevi. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).