Jedro

Ni pogojev za prekinitev pravdnega postopka, če priča živi v Republiki Srbiji.

Z dejstvom, da priča, katere zaslišanje je prvič predlagano v pritožbi, živi v Republiki Srbiji, tožena stranka ni izkazala za verjetno, do izvedbe tega dokaza ni mogla predlagati do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemelena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi za 796.960,00 SIT s pripadki in za 12.276,00 SIT izvršilnih stroškov ter naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki tudi 52.775,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev. V spisu je pogodba o prodaji, iz katere je razvidno, da sta se cedent in tožena stranka dogovorila, da se bosta v primeru slabe prodaje dogovorila za ukrepe reševanja. Pri poslu, iz katerega je bila odstopljena terjatev, pa je šlo za slabo prodajo in je bil dosežen usten dogovor o 50% znižanju cene in o prolongiranju plačila. Zaradi tega dogovora in zaradi reklamacije je terjatev tožeče stranke v celoti ugasnila. To bi lahko potrdila priča J. G. Toženi stranki je bila izvedba tega dokaza onemogočena zaradi embarga OZN, saj je prepovedano poslovanje z bivšo Republiko Srbijo in zaradi tega tudi onemogočena izvedba dokazov in bi sodišče moralo postopek prekiniti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Spisu priložena pogodba o prodaji z dne 12.10.1990, ki jo je v dokaz svojim trditvam predložila tožeča stranka (tožena stranka se v dokazne namene nanjo sploh ni sklicevala oz. je s pripravljalno vlogo z dne 8.9.1992 celo zatrjevala, da se ta pogodba ne nanaša na vtoževano terjatev), res vsebuje določbo (4. čl.) o tem, da se bosta stranki v primeru slabe prodaje dogovorili za ukrepe in določili, kaj je v primeru opravičene reklamacije. Določbe te pogodbe v ničemer ne vplivajo na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala ugovorov, ki bi vplivali na odločitev o obstoju terjatve. Sama pogodba kaj takega ne vsebuje. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in pravilno je uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Za prekinitev postopka ni bilo nobenega razloga iz 213. čl. ZPP, saj nobena od pravdnih strank ni na območju, ki bi bilo odrezano od sodišča. Zaslišanja priče J. G. tožena stranka do konca postopka na prvi stopnji ni predlagala. S pritožbo predlaga torej izvedbo novega dokaza. Sodišče druge stopnje predlaganega novega dokaza ne more upoštevati, saj z razlogi, da ta priča živi v Republiki Srbiji tožena stranka ni izkazala za verjetno, da izvedbe takšnega dokaza do konca glavne obravnave ni mogla predlagati. Tožena stranka bi izvedbo dokaza lahko predlagala in lahko bi sodišču tudi predlagala, da z izvedbo dokaza počaka, ker se dokaz za enkrat ne more izvesti (1. odst. 226. čl. ZPP). Ker takega predloga tožena stranka do konca glavne obravnave ni podala, ga tudi v pritožbenem postopku ne more (1. odst. 496.a člena ZPP).

Na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).