Jedro

22. b člen Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 45-I/94) ne posega v obveznosti iz depozitnih pogodb za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu tega ustavnega zakona (3. alinea 2. odstavka 22.b člena dopolnitev ustavnega zakona).

Izrek

1) Revizija zoper sodbo o tožbenem zahtevku druge tožnice I. U. in tretjega tožnika S. P. ter zoper sklep sodišča druge stopnje se zavrže. 2) V preostalem delu se revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje zavrne kot neutemeljena.

3) Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka vsakemu od desetih tožnikov v skladu z njihovimi depozitnimi pogodbami izplačati posamezne zneske v tuji valuti ter jim povrniti njihove pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke glede četrte tožnice in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje ter izrek o stroških razveljavilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti tej odločitvi je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da obe sodbi in sklepa spremeni tako, da tožbo zavrže in obveže tožeče stranke, da povrnejo njene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje spregledali, da je že ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje veljal Ustavni zakon o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ustavni zakon izrecno ureja pretekla razmerja, zlasti celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva (22.b člen). Režim iz ustavnega zakona velja od 27.7.1994 za vse tiste devizne vloge tujih državljanov, ki do tega dne niso bile izplačane. Zakonodajalec je s tem ustavnim zakonom na poseben način uredil spremenjene okoliščine, ki so nastale z osamosvojitvijo Republike Slovenije. Sodišče bi moralo pri tem upoštevati zlasti določbe 2. odstavka 22.f člena ustavnega zakona, ki določa, da nobeno uveljavljanje terjatev in noben pravni ali drug začeti postopek, usmerjen na odvzem premoženja banke, ne more imeti nobenih pravnih posledic. Zato bi morali sodišči odkloniti sodno varstvo in tožbo tožečih strank zavreči, saj gre za zahtevke, s katerimi tožeče stranke ne morejo razpolagati. S tem, ko sta sodišči ugodili tožbenim zahtevkom, sta pravzaprav posegli na področje, ki ga je začasno reguliral ustavni zakon. Ta zakon je prepovedal razpolaganje do trenutka, ko bo sklenjen celovit sporazum o pravnem nasledstvu nekdanje SFRJ oz. sporazum s tujimi upniki. Poleg tega še trdi, da je v 22.c členu navedenega zakona določeno, da je lastnik tožene stranke Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic, ki je toženi stranki določila poslovni predmet. Poleg tega tožena stranka s temi terjatvami tudi zato ne more razpolagati, ker se nahajajo pri pravni osebi, za katero veljajo sankcije Organizacije združenih narodov. Gre namreč za Narodno banko Jugoslavije. Tožena stranka končno še meni, da je sodišče z izpodbijanima odločbama postavilo tožeče stranke, ki so tuji državljani, v privilegiran položaj glede na slovenske državljane. V Republiki Sloveniji velja Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog občanov, ki omejuje izplačila deviznih vlog, deponiranih pri Ljubljanski banki, na določeno vsoto.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeče stranke predlagajo, da naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Ad 1) Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila tožba zoper toženo stranko vložena 26.10.1993. Tega dne je že veljal novelirani 2. odstavek 382. člena ZPP. Po tej določbi namreč revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. Druga tožeča stranka je zahtevala plačilo 644,01 DEM, tretja tožeča stranka pa 846,14 DEM. Nobeden od teh zneskov v času vložitve tožbe in tudi ne pozneje ni presegal zneska 80.000,00 SIT. Zato revizija zoper odločitev o tožbenih zahtevkih navedenih tožnikov ni dovoljena.

Prav tako ni dovoljena revizija zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopno odločitev glede četrte tožnice in tudi ne zoper sklepa, s katerima je razveljavilo stroškovni izrek oziroma pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo. Navedeni sklepi niso sklepi, s katerimi se postopek pravnomočno konča (1. odstavek 400. člena ZPP).

Ker je tožena stranka izpodbijala odločitev drugostopnega sodišča v celoti, je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP moralo revizijo v navedenem delu zavreči. Ad 2) Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista prezrli Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 45-I/94, v nadaljevanju ustavni zakon), ki je začel veljati 27.7.1994. Razlika med njunim stališčem in stališčem tožene stranke je le v razlagi tega ustavnega zakona. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje ustavni zakon pravilno uporabili. Le zaradi vztrajanja tožene stranke pri drugačni razlagi, revizijsko sodišče ponavlja, da 22.b člen ne posega v obveznosti iz depozitnih pogodb za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva po 19. členu tega ustavnega zakona (3. alinea 2. odstavka 22.b člena dopolnitev ustavnega zakona). V 3. odstavku 19. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I z dne 25.6.1991) je namreč določeno, da Republika Slovenija prevzema jamstvo za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ, in sicer po stanju na dan uveljavitve tega zakona. Mednje devizne vloge tožnikov ne sodijo. Sporne devizne vloge so bile deponirane pri enotah Ljubljanske banke na območjih nekdanjih republik Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, ki niso bile pravne osebe.

Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča, da se tožena stranka ne more sklicevati na 22.f člen ustavnega zakona. Ta določba ureja razmerja Republike Slovenije in novih bank proti tujim upnikom, za katere veljajo sankcije Organizacije združenih narodov v skladu z resolucijo Varnostnega sveta OZN. Tudi po ukinitvi sankcij OZN uveljavljanje terjatev omenjenih subjektov ne bo imelo nobenih pravnih posledic in jih sodišča v Republiki Sloveniji ne bodo priznavala (2. odstavek 22.f člena). Ta določba za toženo stranko ne velja in tako tudi ne za njena razpolaganja z devizami tožeče stranke.

Neuspešno se nadalje tožena stranka sklicuje na 22.c člen ustavnega zakona. S tem, ko je Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic postala lastnica tožene stranke, to samo po sebi še ne pomeni, da tožena stranka ni odgovorna za izpolnitev svojih obveznosti. To nenazadnje izhaja tudi iz 2. alinee 22.c člena, po katerem tožena stranka upravlja s preostankom premoženja kot svojim poslovnim predmetom. Prepoved prometa s sredstvi v tem zakonu za toženo stranko ni določena. Sklicevanje tožene stranke na 3. odstavek 3. člena ZPP pa velja le za procesna razpolaganja strank (umik tožbe, pripoznava in poravnava), in ga že zato v tej zvezi ni mogoče uporabiti.

Končno revizijsko sodišče ugotavlja, da je neenakopravnost med osebami, ki so deponirale svoje devizne vloge na ozemlju Republike Slovenije, in vlagatelji v drugih republikah prejšnje SFRJ, le navidezno. Kot je že bilo navedeno, za devizne vloge na ozemlju Republike Slovenije, jamči država Republika Slovenija, medtem ko za vloge, ki se ne nahajajo na njenem ozemlju, tega jamstva ni. Zato sklicevanje na Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur.l. RS, št. 7/93) za to zadevo nima odločilnega pomena.

Katero kršitev ZPP naj bi sodišči druge in prve stopnje v navedenem postopku storili, tožena stranka ne pove. Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ad 3) Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 166. in 1. odstavku 155. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, v odgovoru pa tožeče stranke le ponavljajo svoja stališča iz prvostopnega in drugostopnega postopka. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da stroški za odgovor niso bili potrebni.