Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obramba ni navedla nobenih konkretnih in pravno relevantnih dejstev, ki bi predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke utemeljevala. Tudi sicer iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bile tekom predmetnega kazenskega postopka podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale sum v obtoženčevo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost. Zgolj sklicevanje na utemeljenost suma, da je obtoženec zoper lastno hčerko storil očitano mu kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki je trajalo daljše časovno obdobje, samo po sebi ne kaže na sum v obstoj katerega od zgoraj naštetih duševnih stanj, ki bi terjala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.

Glede na pazljivost obtoženca, da ga pri spolnih dejanjih z mladoletno hčerko kdorkoli ne zasači ter upoštevajoč grožnje, ki jih je izrekel hčerki, če bo komu povedala o tem, ne more biti dvoma o obtoženčevem ustreznem razumevanju tako sprejemljivih načinov poučevanja otrok o spolnosti, kakor tudi prepovedanosti svojih ravnanj zoper mladoletno hčerko.

Zaključki, da je do spolnega odnosa prišlo, so utemeljeno oprti predvsem na natančno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke, katero je sodišče prve stopnje glede na ujemanje njene izpovedbe z ostalimi dokazi, upravičeno ocenilo za verodostojno.

Glede na spolno neizkušenost oškodovanke, pritožnica dvomi, da bi s pojmi, ki jih le teoretično pozna (nožnica, vagina, spolni odnos, posilstvo ipd.), lahko opisala dogodke izpred petih let, še posebej, ker je navedla, se ji je dne 23. 4. 2016 zgodilo posilstvo in da se ji je to ponavljalo naslednjih pet let. Navedenemu pritožbeno sodišče ni sledilo, temveč pritrjuje okrožni državni tožilki, ki je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je oškodovanka dejanja s strani očeta vedno opisovala enako, očitki v obtožbi pa slonijo na njenih vsebinskih opisih, ne pa na poimenovanju samih dejanj.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 750,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 in mu izreklo kazen osem let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo odvzem prostosti s pridržanjem in priporom od 19. 2. 2021 od 14.08 dalje. Obtožencu je na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 97. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in stroške po uradni dolžnosti postavljene zagovornice ter sodno takso.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo zagovornica obtoženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in v ponovljenem postopku postavi izvedenec psihiatrične stroke.

3. V odgovoru na pritožbo okrožna državna tožilka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obtoženčev zagovor ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ob tem pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, kakor to očita pritožba.

6. Pritožbene navedbe, da bi bilo v obravnavanem postopku potrebno postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ker je podan sum v neprištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost obtoženca, so neutemeljene. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano in pravilno obrazložilo, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča obrambi ni uspelo s potrebno verjetnostjo izkazati, da bi bila prištevnost obtoženca izključena ali zmanjšana, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Kakor že sama pritožnica navaja, se sme skladno z določbo prvega odstavka 265. člena ZKP psihiatrični pregled obdolženca odrediti, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da obramba ni navedla nobenih konkretnih in pravno relevantnih dejstev, ki bi predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke utemeljevala. Tudi sicer iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bile tekom predmetnega kazenskega postopka podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale sum v obtoženčevo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost. Zgolj sklicevanje na utemeljenost suma, da je obtoženec zoper lastno hčerko storil očitano mu kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ki je trajalo daljše časovno obdobje, samo po sebi ne kaže na sum v obstoj katerega od zgoraj naštetih duševnih stanj, ki bi terjala postavitev izvedenca psihiatrične stroke.

8. Vezano na zgoraj povzeto se je v odgovoru na pritožbo državna tožilka glede sposobnosti obtoženca razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje utemeljeno oprla na izpovedbo oškodovanke o spolnih dejanjih, ki jih je slednja utrpela s strani očeta, in sicer da je oče vedno pazil, da sta bila sama in da ju kdo ne zasači, pri čemer je takšne priložnosti vedno tudi izkoristil. Navedeno kaže tako na obtoženčevo ustrezno zaznavanje in razumevanje sveta okrog sebe, kakor tudi, da je imel svoje ravnanje v oblasti, saj je glede na skrivanje svojega početja očitno vedel, da obravnavana dejanja zoper hčerko niso sprejemljiva, prav iz tega razloga pa jih je skrival, tudi pred svojo ženo, oškodovankino matero.

9. Na podlagi navedenega so ovržene pritožbene navedbe, da so bila ravnanja pod obtožbo sprožena zgolj zaradi določenega dogodka, ki naj bi obtoženca napeljal na misel, da mora hčerko zaščititi pred drugimi fanti, tako da jo o spolnosti kar sam najlažje in najbolj varno pouči. Takšno obtoženčevo razmišljanje po oceni zagovornice že samo po sebi vzbuja sum, da gre pri njem za duševno manj razvito sposobnost razumevanja kulturne ravni družbe, v kateri živi in da očitno ni sposoben dojemati razlogov, ki jih naša kultura upošteva pri zaščiti otrok. Vendar glede na zgoraj opisano pazljivost obtoženca, da ga pri spolnih dejanjih z mladoletno hčerko kdorkoli ne zasači ter upoštevajoč grožnje, ki jih je izrekel hčerki, če bo komu povedala o tem (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ne more biti dvoma o obtoženčevem ustreznem razumevanju tako sprejemljivih načinov poučevanja otrok o spolnosti, kakor tudi prepovedanosti svojih ravnanj zoper mladoletno hčerko.

10. Pritrditi je tudi državni tožilki, ki je v odgovoru na pritožbo poudarila, da ne brat ne stric obtoženca nista izpovedala o ničemer, kar bi vzbujalo sum v njegovo neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost, poleg tega pa je bil obtoženec sposoben opravljati redno službo ter z ženo zgraditi lasten dom, kar skupaj z vsem zgoraj navedenim ovrže pritožbene navedbe o potrebnosti postavitve izvedenca psihiatrične stroke ter posledično o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga. Pritožbene navedbe glede morebitnega vpliva posttravmatskega sindroma ali druge možganske motnje oz. poškodbe kot posledice preživetja vojnih grozot v BIH v obtoženčevi mladosti na obtoženčevo prištevnost pomenijo zgolj posplošena ugibanja zagovornice, poleg tega pa jih obramba v predlogu za postavitev izvedenca psihiatrične stroke in tekom kazenskega postopka ni izpostavljala ter so takšne pritožbene navedbe zato tudi prepozne.

11. Kar se tiče ugotovljenega dejanskega stanja, pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, ki tvorijo podrobno in prepričljivo dokazno oceno, česar pritožbene navedbe o nedokazanosti očitkov o spolnem odnosu in vtikanju prstov v nožnico ter podajanje lastnih zaključkov, da je šlo pri obeh od izpostavljenih očitkov le za drgnjenje po občutljivejših delih ženskega spolnega organa, ne izpodbijejo.

12. Pritožnica nima prav, ko poudarja, da iz nobenega od opisov konkretnega poletnega dne v letu 2019 v kraju A, kot izhajajo iz izpovedbe oškodovanke, ni razbrati, da bi slednja doživela prvi spolni odnos. Prav nasprotno je oškodovanka, ki je o doživetih spolnih dejanjih s strani očeta vseskozi izpovedovala skladno, natančno in prepričljivo, na glavni obravnavi podrobno opisala, kako je spolni odnos poletnega dne v letu 2019 potekal, in sicer tako, da je obtoženec vtaknil svoj spolni ud v njeno nožnico, kar se je parkrat ponovilo naprej in nazaj, ne do konca, vendar v njej je bil (listovna št. 345). Vezano na to se pritožba brez uspeha opira na vsebino zdravniškega izvida o telesnem pregledu oškodovanke, iz katerega izhaja, da poškodb na zunanjem spolovilu ni bilo ter da je himen intakten, kar naj bi po mnenju pritožnice kvečjemu izkazovalo, da do prodiranja v nožnico ni prišlo. Glede na opis spolnega odnosa s strani oškodovanke, ki je poudarila, da obtoženec spolnega uda v nožnico ni vtaknil do konca, v njej pa je bil, zgolj ugotovitev, ali je bil himen poškodovan, ne more imeti posebne teže glede zaključka, ali je do spolnega odnosa prišlo. Prav tako ne drži, da se izpodbijana sodba opira izključno na interpretacijo državne tožilke, da zaradi elastičnosti himna ob penetraciji ne pride nujno do njegovega poškodovanja ter da je sodišče nestrokovno in laično stališče državnega tožilstva vzelo kot dokaz pritožnikovega ravnanja. Zaključki, da je do spolnega odnosa prišlo, so utemeljeno oprti predvsem na natančno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke, katero je sodišče prve stopnje glede na ujemanje njene izpovedbe z ostalimi dokazi, upravičeno ocenilo za verodostojno. Ob tem se argumentacija v izpostavljenem delu glede intaktnosti himna, upoštevajoč že zgoraj opisan potek spolnega odnosa, pokaže za logično in življenjsko. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje so zato povsem na mestu, nikakor pa niso edini ali odločilni razlog za zaključek o tem, da je prišlo do spolnega odnosa, kakor to poudarja pritožnica.

13. Pritožba ne more uspeti niti z izpostavljanjem oškodovankinega nerazumevanja pojmov s področja spolnosti (spolni odnos, spolna dejanja, drgnjenje spolovila), češ da bi oškodovankino interpretacijo pojmov lahko pojasnil le sodni izvedenec s področja ginekologije. Glede na spolno neizkušenost oškodovanke, pritožnica namreč dvomi, da bi s pojmi, ki jih le teoretično pozna (nožnica, vagina, spolni odnos, posilstvo ipd.), lahko opisala dogodke izpred petih let, še posebej, ker je navedla, se ji je dne 23. 4. 2016 zgodilo posilstvo in da se ji je to ponavljalo naslednjih pet let. Navedenemu pritožbeno sodišče ni sledilo, temveč pritrjuje okrožni državni tožilki, ki je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da je oškodovanka dejanja s strani očeta vedno opisovala enako, očitki v obtožbi pa slonijo na njenih vsebinskih opisih, ne pa na poimenovanju samih dejanj. Že zgoraj povzet jasen, konkreten in natančen opis spolnega odnosa s strani oškodovanke, ne pušča kakršnekoli drugačne interpretacije opisanega dogodka ali dvoma v njeno sposobnost ustreznega opisa očetovih dejanj. Prav tako je natančno opisala inkriminirano dogajanje z dne 23. 4. 2016 in jasno povedala, da tedaj do spolnega odnosa ni prišlo. Sodna izvedenka s področja otroške in mladostniške psihiatrije je strokovno utemeljila, zakaj so do tedaj podane izpovedbe oziroma izjave oškodovanke zanesljive in verodostojne, kar vse je podrobno povzeto v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Oškodovanko, ki je bila v času izdelave izvedenskega mnenja stara skoraj 17 let, ob dogodku z dne 2016 pa 12 let, je opredelila kot mladostnico s primernimi intelektualnimi sposobnostmi ter po poučenosti in razgledanosti primerno za vrstnice njene starosti (listovna št. 194). S poudarjanjem vsebine obrazložitve obtožnice, da oškodovanka pri dvanajstih letih ni vedela, kaj se dogaja, pa pritožnica zgolj jemlje vsebino izven konteksta. Čeprav je oškodovanka na glavni obravnavi med drugim povedala, da se ji je spolni odnos zgodil dvakrat oz. trikrat, v preiskavi pa dejala, da izključno enkrat, je upoštevajoč celotno izpovedbo na glavni obravnavi moč razbrati, da so bila z "dvakrat, trikrat" očitno mišljena tudi druga spolna dejanja in ne zgolj spolni odnos. Bistveno pa je, da so pod obtožbo zajeti le tisti očitki, ki jih je oškodovanka konkretno in podrobno opisala, enako v preiskavi kot na glavni obravnavi, med njimi tudi spolni odnos poletnega dne 2019. Večino očitkov iz obtožbe pa je obtoženec celo sam priznal v svojem zagovoru. Glede v pritožbi zatrjevanih sugestivnih vprašanj oškodovanki je ugotoviti, da pritožba konkretnih vprašanj ne izpostavi, poleg navedenega pa po pregledu prepisov izpovedb oškodovanke v preiskavi in na glavni obravnavi, ni razvidno, da bi oškodovanki bila postavljena vprašanja, ki bi že obsegala navodilo, kako naj odgovori.

14. Kot že rečeno, pritožba graja dokazno oceno tudi glede očitka vtikanja prstov v nožnico in poudarja, da upoštevajoč že zgoraj navedeno argumentacijo glede oškodovankinega nepoznavanja splošnih pojmov o spolnosti, obstaja dvom v verodostojnost njene izpovedbe tudi v tem delu, ker naj ne bi dovolj dobro poznala biološke sestave ženskih spolnih organov. Njen opis, ki je po oceni pritožbe sicer točen, naj ne bi ustrezal pojmom, ki jih obravnava kazenska zakonodaja. S takšnimi pritožbenimi navedbami pritožnica ne more uspeti, saj je tudi glede tega očitka sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo oškodovankini izpovedbi, da ji je obtoženi večkrat vtikal prste v nožnico (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz njene izpovedbe v preiskavi namreč izhaja, da je dne 23. 4. 2016 obtoženi začel z lizanjem intimnih delov in uporabljal tudi prste (listovna št. 157, 158), pri čemer je na vprašanja preiskovalnega sodnika oškodovanka vedno enako odgovorila, da ji je obtoženec v inkriminiranem obdobju (od 23. 4. 2016 do 14. 2. 2021) prste vtikal v nožnico večkrat (listovna št. 163 in 169). Navedene očitke pa je delno potrdil tudi obtoženec v svojem zagovoru iz preiskave oziroma ob pridržanju, ko je dejal, da ob dogodku v letu 2016 ni vtikal celih prstov v spolovilo, temveč samo malo, centimeter ali dva (listovna št. 38). Na glavni obravnavi je vztrajal pri svojem zagovoru iz preiskave, ki ga je sodišče prve stopnje prebralo in nanj ni imel pripomb (listovna št. 323). Nasprotne pritožbene navedbe o nedokazanosti vtikanja prstov v nožnico se zato pokažejo za neutemeljene.

15. Glede dokazne vrednosti izpovedb prič B. B., C. C., Č. Č. ter D. D. sicer drži, da gre zgolj za posredne dokaze, upoštevajoč da navedene osebe niso bile navzoče pri inkriminiranem dogajanju, temveč lahko le povedo o tistem, kar jim je povedala oškodovanka. Pritožnica pa nima prav, ko poudarja, da nimajo nobene dokazne vrednosti, saj so njihove izpovedbe v bistvenem skladne z izpovedbo oškodovanke, kar vse je podrobno obrazloženo v 13. - 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in kar verodostojnost izpovedbe oškodovanke le še podkrepi. Zato jih je sodišče prve stopnje pravilno umestilo v dokazno oceno in tudi nanje oprlo zaključke o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe.

16. Končno pritožba poudarja, da je sodišče prve stopnje namenilo prevelik del pozornosti oškodovankini psihični prizadetosti, kot se je kazala na glavni obravnavi ob njenem zaslišanju ter ob priliki obtoženčevega telefonskega klica iz pripora, saj je bila oškodovanka kljub navzočnosti vseh treh njenih zastopnic navzoča na zanjo neobvezni razglasitvi sodbe. Tudi na tem mestu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, v kateri je sodišče prve stopnje oškodovankinim intenzivnim čustvenim odzivom na opisane dogodke dalo pravi pomen ter jih upravičeno upoštevalo pri oceni verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Udeležba oškodovanke na razglasitvi sodbe ni nepričakovana in v ničemer ne ovrže ugotovitev sodišča glede njenega psihičnega stanja v zvezi z obravnavanimi dogodki, ki je potrjeno tudi z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke s področja otroške in mladostniške psihiatrije.

17. Pritožba je vložena tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, a v tem delu ni obrazložena, je pa pritožbeno sodišče odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja ter v izpodbijani sodbi naštetih številnih obteževalnih okoliščin (dolgotrajne, kontinuirane in ponavljajoče se spolne zlorabe oškodovanke, obtoženčeve vztrajnosti, brezobzirnosti, preračunljivosti, brezčutnosti ter groženj) in olajševalnih okoliščin (nepredkaznovanosti in delnega priznanja) ter posledic kaznivega dejanja, ki se kažejo na zdravju oškodovanke, obtožencu izreklo kazen osem let zapora. V tako odmerjeni kazni se pravilno odraža stopnja obtoženčeve krivde, zato v odločitev o kazenski sankciji ni potrebno poseči. 18. Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice obtoženca na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker obtoženec s pritožbo svoje zagovornice ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 750,00 EUR (tarifna št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).