Jedro

Po presoji sodišča mora biti v vsakem primeru, brez izjem, ocena sodniške službe podana za vsak posamezni kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS, prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno. Po presoji sodišča iz obrazložitve ocen PSVS niti PSVSRS ni razvidna presoja glede zakonskih kriterijev iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, česar pa tožena stranka ni ugotovila, ampak je v izpodbijani odločbi (vsaj) preuranjeno zaključila, da se je „PSVS v oceni opredelil prav do vseh kriterijev“. Zato so v povezavi s kriteriji iz 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS pristojni organi nepravilno uporabili materialno pravo in je ostalo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji sodišča ni dopustno, da bi bila ocena iz 1. točke prvega odstavka 32. člena ZSS izdelana samo na podlagi negativne ugotovitve o posameznem izmed kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ne da bi to pristojni organi upoštevali v korelaciji s preostalimi zakonskimi kriteriji. Poleg same vsebine določbe 1. odstavka 29. člena ZSS takšna razlaga ocene sodniške službe izhaja tudi iz narave ocenjevanja sodniškega dela. Zato mora biti ocena sodniške službe celovita in mora skladno z 2. odstavkom 29. člena ZSS vsebovati obrazložitev glede izpolnjevanja vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločba Sodnega sveta št. 2/15-219 z dne 5. 11. 2015 in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, ki temelji na določilih 33. in 34. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), je tožena stranka potrdila oceno sodniške službe št. SUZ 141/2014 dne 12. 3. 2015, da okrajni sodnik A.A., sedaj tožnik, ne ustreza sodniški službi (1. točka 1. odstavka 32. člena ZSS) ter da tožniku preneha sodniška funkcija dne 5. 11. 2015. 2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: PSVS) za tožnika izdelal oceno sodniške službe SUZ 141/2014 z dne 12. 3. 2015, zoper katero se je tožnik pritožil in da je bila njegova pritožba zavrnjena s sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju: PSVSRS) št. SUZ-PS 38/2015 z dne 8. 7. 2015. Z navedeno oceno sta oba personalna sveta ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje zakonsko določenih kriterijev za opravljanje sodniške službe (točka 1 - 6 prvega odstavka 29. člena ZSS), in sicer strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti reševanja pravnih vprašanj, opravljenega dela na področju odprave in preprečitve sodnih zaostankov, varovanja ugleda sodnika in sodišča ter sposobnosti pisnega in ustnega izražanja.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika v več vlogah, ki jih je podal med postopkom njenega odločanja, in sicer: da personalna sveta v oceni nista upoštevala, da se negativna ocena izreka le v izjemnih primerih, ob uporabi restriktivnih kriterijev ter upoštevanju načela hierarhije sankcij in da v oceni niso upoštevani vsi zakonski kriteriji, ki tudi niso ocenjeni povezano in kompleksno ter da pri njeni izdelavi ni upoštevana zahteva po sorazmernosti; prav tako tudi ni bila upoštevana dopolnitev pritožbe s prilogami z dne 15. 5. 2015; do napak pri delu je po mnenju tožnika prihajalo zaradi neustreznega dela sodnega osebja in organizacije dela na sodišču, na kar je tožnik v okviru svojih pooblastil tudi opozarjal predsednika sodišča; prezrto je v ocenjevalnem postopku ostalo dolgoletno zavzeto in uspešno sodniško delo tožnika, kot tudi dejstvo, da nikoli ni bil sankcioniran zaradi kršitev delovnih obveznosti; pri ocenjevanju kvalitete njegovega dela neutemeljeno ni bila upoštevana kakovost dela v sodnih spisih, v katerih je bilo odločeno pravilno in zakonito tudi o težkih strokovnih vprašanjih, niti ni bil upoštevan tožnikov prispevek pri reševanju romske problematike. V nasprotju s predlogom tožnika, da naj ne potrdi negativne ocene sodniške službe in naknadnim predlogom za odložitev odločanja o negativni oceni, in sicer zaradi velike obremenjenosti kazensko-preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani oddelka, kamor je bil tožnik premeščen v začetku leta 2015, je tožena stranka na 61. seji dne 5. 11. 2015 sprejela sklep, da potrdi navedeno oceno sodniške službe v skladu s 33. členom ZSS ter izpostavljenim stališčem Ustavnega sodišča v odločbi št. I Up-1096/06-15 z dne 13. 12. 2007, iz katere med drugim izhaja, da mora tožena stranka v postopku potrditve ocene preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene, kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške funkcije.

4. Tožena stranka pojasnjuje, da je pri odločitvi upoštevala celotno dokumentacijo zadeve, ki poleg ocene sodniške službe PSVS z dne 12. 3. 2015 in sklepa PSVSRS z dne 8. 7. 2015 obsega vse vloge sodnika v tej zadevi ter naštete listine spisa PSVS, in sicer: Poročilo višjega sodnika C.C. o službenem nadzoru nad delom sodnika z dne 19. 11. 2013, Predlog predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 10. 2014 za izdelavo ocene sodniške službe z njegovim opisnim mnenjem z dne 13. 10. 2015 (pravilno: 2014), Zapisnik o službenem nadzoru nad delom sodnika z dne 29. 8. 2014, dokumentacijo, ki se nanaša na delo sodnika v ocenjevalnem obdobju, do katere se je opredelila višja sodnica B.B. v zvezi s službenim nadzorom nad delom sodnika, Dopolnitev predloga za izdelavo ocene predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 1. 2015, Mnenje o delu sodnika, ki ga je podala vodja oddelka za prekrške Višjega sodišča v Ljubljani, višja sodnica B.B. dne 27. 1. 2015, statistične podatke o delu sodnika in vseh sodnikov z območja Višjega sodišča v Ljubljani, ki sodijo v zadevah prekrškov, vpogledala pa je tudi v listine osebnega spisa sodnika ter v sodne odločbe, ki jih je sodnik navedel v vlogi z dne 15. 5. 2015 kot izkaz kvalitete svojega dela.

5. V obrazložitvi dalje pojasnjuje razlike med disciplinskimi postopki in postopkom ocenjevanja sodniške službe, zlasti ker ocena, da sodnik ni sposoben za opravljanje sodniške službe, oziroma, da ne ustreza sodniški službi, ni ena od disciplinskih sankcij, pač pa ima ta institut drugačno vsebino: sodnik je za opravljanje sodniške funkcije lahko le sposoben ali nesposoben in načela sorazmernosti zato ni mogoče uporabiti. Sicer pristojni organi lahko ocenjujejo metodologijo oziroma način dela posameznega sodnika, vendar odločitve sodnika v posameznih zadevah kot take ne morejo in ne smejo biti predmet ocenjevanja sodnikovega dela, saj bi se s tem nedopustno poseglo v sodnikovo neodvisnost. 6. Nadalje na podlagi podatkov ocene sodniške službe z dne 12. 3. 2015 ugotavlja, da je tožnik pričel s 1. 10. 1988 delati kot občinski sodnik za prekrške v Grosupljem, nato je bil 8. 3. 2000 imenovan na mesto predstojnika sodnika za prekrške Grosuplje, s 1. 1. 2005 pa je nadaljeval delo kot okrajni sodnik na Okrajnem sodišču v Grosupljem in je bil dne 19. 5. 2006 imenovan za podpredsednika tega sodišča, zatem je med 1. 6. 2009 in 9. 7. 2009 opravljal funkcijo začasnega predsednika Okrajnega sodišča v Grosupljem, nato je spet do 30. 11. 2010 ponovno opravljal funkcijo podpredsednika, od tedaj dalje in vse do 27. 9. 2014 pa funkcijo namestnika predsednice tega sodišča. Za tožnika so bile v obdobju po 1. 1. 2005 izdelane tri ocene sodniške službe, in sicer z dne 14. 12. 2007 in 6. 5. 2011, iz katerih izhaja, da izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko zadnja ocena, ki je predmet konkretnega postopka, zajema ocenjevalno obdobje od leta 2011 do 2014, v katerem sta bila nad njegovim delom opravljena tudi dva službena nadzora v letu 2013 in letu 2014, z zaključki, s katerimi je bil tožnik seznanjen in nanje ni imel pripomb. Glede dopolnitve pritožbe tožena stranka ugotavlja, da je bila vložena že po izteku pritožbenega roka, zato utemeljeno ni bila upoštevana v pritožbenem postopku, zavrača pa tožnikovo navedbo, da sta oba službena nadzora pokazala različne rezultate. Zaključuje, da je bil postopek sprejemanja izpodbijane ocene sodniške službe pravilen in zakonit. 7. Tožena stranka kot neutemeljene zavrača očitke o procesnih kršitvah v ocenjevalnem postopku, čeprav tudi sama ugotavlja, da je sicer res, da službeni nadzor leta 2013 pri delu tožnika ni zaznal bistvenih pomanjkljivosti, vendar meni, da iz Poročila o službenem nadzoru iz leta 2013 izhajajo določene nepravilnosti. Primeroma navaja zadevo EPVD 10/2013, v kateri je storilec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prejel 25. 4. 2013 in takoj naslednji dan podal prošnjo za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, iz spisovnega gradiva pa nadaljnji postopek ni razviden; prav tako v nekaterih zadevah PRuz vpisnika, v katerih je po izdaji sklepa o uklonilnem zaporu predlagatelj postopka obvestil sodišče o preklicu svojega predloga za določitev uklonilnega zapora (globa poravnana), ni razviden nadaljnji postopek sodišča v teh zadevah; poleg tega so bile ugotovljene tudi nekatere nepravilnosti pri poslovanju tožnika v zadevah PRNK vpisnika. Drugi službeni nadzor, ki ga je v letu 2014 opravila višja sodnica B.B. in je obsegal pregled vseh PRuz spisov tožnika v letu 2013 in 2014 (do 30. 6.), v katerih je nastopilo zastaranje, ter vse rešene EPVD spise v obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014, pa je pokazal nestrokovno opravljeno delo v EPVD zadevah, nepoznavanje prava o prekrških ter sodne prakse, medtem ko je glede PRuz zadev pokazal, da so glavni razlogi za nastop absolutnih zastaranj slabo delo sodne pisarne in nespoštovanje določil Sodnega reda ter nedefinirana odredba oziroma pooblastilo sodnika, kakšna pravna opravila sme opravljati delavka v sodni pisarni.

8. Glede na to, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni prekludiran z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov, je upoštevala pravno pomembne navedbe tožnika iz navedene vloge in prebrala z njegove strani predlagane sodne odločbe, saj ima ocenjevani sodnik v postopku potrjevanja negativne ocene sodniške službe pravico do aktivnega sodelovanja v postopku, ker po samem zakonu z odločbo o potrditvi negativne ocene sodniške službe nastopi prenehanje sodniške funkcije, kar lahko predstavlja poseg v sodnikove pravice in pravne interese.

9. V obrazložitvi povzema ugotovitve v oceni sodniške službe v zvezi s kriteriji strokovnega znanja, delovnih sposobnosti, sposobnosti reševanja pravnih vprašanj, odpravljanjem preprečevanja sodnih zaostankov, varovanja ugleda sodnika in sodišča iz 1. do 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS ter kriterija iz 6. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, da sodnik ne dosega ustreznih standardov pisanja sodnih odločb. V tej zvezi zavrača tožnikov ugovor, da v oceni sodniške službe niso bili upoštevani oziroma presojani vsi zakonski kriteriji. Nasprotno meni, da sta se personalna sveta obeh stopenj opredelila do vseh zakonskih kriterijev in da se jima ni bilo potrebno izrecno opredeliti prav do vseh v zakonu zgolj primeroma naštetih kazalnikov oziroma indikatorjev pri posameznem kriteriju.

10. Kot neumestno zavrača ugotovitev, da je ocena sodniške službe neobrazložena, čeprav ni pri vsakem od indikatorjev izrecno navedeno, da ocenjevani sodnik ne odstopa od povprečja, saj tožena stranka meni, da kadar personalni svet pri ocenjevanem sodniku ne izpostavi, da je posamezni indikator izražen nadpovprečno ali podpovprečno, tedaj velja, da sodnik glede tega indikatorja ne odstopa od povprečja. Sodnik pa lahko v pritožbi navede, da je pri kakšnem indikatorju nadpovprečen, oziroma, da bi to personalni svet moral presoditi. Za sporno oceno tako meni, da se je v njej personalni svet opredelil do vseh kriterijev in da je celovita ter iz nje izhaja izrazito slabo strokovno znanje tožnika in s tem povezana nesposobnost razreševanja pravnih vprašanj, ki se odraža v njegovem podpovprečnem pritožbenem rezultatu in nestrokovnih sodnih odločbah (njegov način pisanja sodb je svojstven, razlogi o odločilnih dejstvih so nerazumljivi, ne poda ocene posameznega dokaza, temveč le neke vrste komentar v zvezi z izvedenim dokazom, izreki sodb so obremenjeni z nepotrebnimi podatki).

11. Po oceni tožene stranke tudi predložene sodne odločbe, ki jih je na vpogled naknadno predlagal tožnik dne 15. 5. 2015, po metodologiji ne odstopajo od povprečja, zato ne morejo biti zadostna podlaga za morebitno spremembo celovite ocene o kvaliteti njegovega dela. Prav tako meni, da ni podlage za zaključek o dolgoletnem uspešnem sodniškem delu tožnika. V tej zvezi poudarja, da je bil tožnik že v oceni sodniške službe z dne 6. 5. 2011 opozorjen, da bo moral pri svojem delu dati večji poudarek kvaliteti dela, kar kaže na to, da slaba kvaliteta tožnikovega dela traja že daljše obdobje.

12. Tožena stranka soglaša tudi z zaključkom personalnih svetov obeh stopenj o podpovprečni delovni sposobnosti tožnika, čeprav je v ocenjevanem obdobju presegal pričakovani obseg dela (v nadaljevanju POD), vendar je pri tem kriteriju odločilna predvsem nepravočasnost postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi, pa tudi zamude pri pisanju večjega števila sodnih odločb, saj sodne odločbe tudi po šest in več mesecev niso bile predložene pritožbenemu sodišču. 13. Navkljub ugotovljenim nepravilnostim pri delu sodne pisarne ob službenem nadzoru glede nepravočasnosti postopanja z vloženimi pravnimi sredstvi, po mnenju tožene stranke ni mogoče spregledati, da je bil tožnik v ocenjevanem obdobju edini sodnik za obravnavanje prekrškovnih zadev na Okrajnem sodišču v Grosupljem, zatorej bi ob dejstvu, da je bil v ocenjevanem obdobju tudi namestnik predsednice Okrajnega sodišča v Grosupljem, moral zaznati nepravilnosti oziroma preverjati delo vpisničarke v zvezi z vloženimi pritožbami in po ugotovitvi, da njeno delo ni ustrezno oziroma ažurno, nemudoma ukrepati z jasnimi in določnimi odredbami v vsaki posamezni konkretni zadevi, česar pa ni storil, temveč je podal poročilo in ustrezne odredbe šele po ukrepanju (izrecni odredbi) predsednice sodišča. 14. Kar zadeva njegovo metodologijo dela, da z odredbo na sodno osebje prenese pripravljanje osnutkov sklepov, tožena stranka poudarja, da je bilo odločanje v zadevah EPVD, PRuz in PRNK vpisnika v ocenjevanem obdobju izključno v njegovi pristojnosti in odgovornosti, ne glede na to, ali so bile ovrednotene po merilih Sodnega sveta ali ne. Sodnik, ki odgovarja za njemu dodeljen spise, je dolžan ustrezno usposobiti sodno osebje za pravilno in ažurno delo na njemu dodeljenih spisih in ga tudi nadzirati. Ker je v letu 2013 in 2014 prišlo do zastaranja večjega števila PRuz zadev in četudi ni tožnik v celoti odgovoren za neustrezno delo sodne pisarne, pa po mnenju tožene stranke prav zaradi opisanega načina svojega dela tožnik ne izpolnjuje niti kriterija opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, čeprav je bilo ugotovljeno, da je sodne zaostanke v ocenjevanem obdobju odpravljal na dveh vrstah zadev (PR in ZSV zadeve), ki jih je reševal sam, vendar kljub temu opisani način dela tožnika negativno vpliva na ugled sodnika in sodišča, saj ugled sodstva temelji ravno na pravočasnem in kakovostnem sojenju, tožena stranka pa mora, ko gre za tako huda odstopanja od kakovosti dela, dati prednost odgovornosti sodstva do javnosti tudi, ko gre za tako skrajen ukrep, kot je prenehanje sodniške funkcije zaradi negativne ocene sodniške službe, v konkretnem primeru na podlagi 7. točke 1. odstavka 74. člena v povezavi s 3. odstavkom 74. člena ZSS. Ker na odločitev v konkretnem primeru ne more vplivati niti tožnikova premestitev v začetku leta 2015 na kazensko preiskovalni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani, ni zato podlage niti za odlog odločanja tožene stranke v tej zadevi, kakor je predlagal tožnik v svoji vlogi z dne 20. 10. 2015. 15. Tožnik, ki meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, vlaga skladno z danim pravnim poukom tožbo v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 2. člena in 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v povezavi s 157. členom in 3. odstavkom 49. člena Ustave ter 6. in 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Vrednost spora ocenjuje v višini 39.600,00 EUR ob upoštevanju tožnikove povprečne mesečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred potrditvijo sporne ocene v višini približno 3.300,00 EUR, oziroma v vrednosti dvanajstih plač. Tožnik vztraja, da je sporna ocena nezakonita iz razlogov, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper odločitev Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, na katere Personalni svet Vrhovnega sodišča RS po mnenju tožnika ni ustrezno odgovoril oziroma se do pritožbenih navedb niti ni opredelil, ker je izrecno navedel, da ni upošteval tožnikovih dopolnitev pritožbe, kot tudi, da zadeve sodne uprave res niso v pristojnosti tožnika in da nadzor v letu 2013 res ni pokazal napak, da pa to v luči izsledkov nadzora v letu 2014 ni pomembno ter da seznanitev z izsledki ni niti potrebna, saj je moč ugotovitve učinkovito nevtralizirati v pritožbenem postopku ter da statistiko potrjuje mnenje vodje Oddelka za prekrške, prav tako pa tudi, da mora za nepravočasnost poslovanja sodne pisarne - spise je zapisničarka daljši čas skrivala v omari, odgovarjati tožnik, slednje pa je navedeno kar pri treh izmed uporabljenih kriterijev ocenjevanja, ter da sporne ocene, kljub odsotnosti ocen posameznih kriterijev sodniške službe, ni treba dopolnjevati. Navedena odločitev je bila nepravilno posredovana tožniku z osebno vročitvijo, namesto po njegovem pooblaščencu.

16. Tožnik opozarja na očitno kršitev zakona zaradi nepravočasno sprejete odločitve tožene stranke po poteku roka 30 dni iz 3. odstavka 33. člena ZSS, češ da navedena zakonska določba Sodnemu svetu izrecno določa rok 30 dni za sprejem tovrstne odločitve. Ker je tožnikovo pritožbo Personalni svet Vrhovnega sodišča zavrnil že 8. 7. 2015, tožnik meni, da bi moral Sodni svet odločiti do 7. 8. 2015, vendar je slednji odločil šele tri mesece kasneje, četudi je v 2. odstavku 33. člena ZSS določeno, da je pred učinkovanjem ocene sodniške službe le-to potrebno predložiti v potrditev Sodnemu svetu tako, da sodniška funkcija preneha šele s takšno potrditvijo in če ocene Sodni svet ne potrdi, mora Personalni svet ponovno izdelati oceno sodniške službe skladno s 3. odstavkom 33. člena ZSS. Tako po mnenju tožnika že iz same dikcije navedene zakonske določbe, ki uporablja besedo „mora“, izhaja, da gre za prekluzivni zakonski rok. Ker pa sporne ocene v zakonsko zahtevanem roku Sodni svet ni potrdil, zato po mnenju tožnika posledično tudi ni začela učinkovati in bi jo zato moral Personalni svet ponovno izdelati. Zlasti slednje pa je pomembno v luči očitkov zoper tožnika, da svojega dela ni opravljal pravočasno, čeprav je v tožnikovem primeru šlo le za instrukcijske roke, v konkretnem primeru pa za prekluzivnega.

17. Obrazložitvi izpodbijane odločbe tožnik očita, da je zgolj navidezna, češ da v njej tožena stranka zgolj povzema dotedanje ugotovitve personalnih svetov, zoper katere tožnik niti ni imel pravnega varstva, ter označuje oceni obeh personalnih svetov kot celoviti. Nasprotno pa tožena stranka za odločbe, v katerih je tožnik sam predlagal, da se vpogledajo, zgolj navaja, da po metodologiji ne odstopajo od povprečja. Zato tožnik očita, da je takšna navedba neobrazložena in da je ni mogoče preizkusiti, češ da ni jasno, kako naj bi bila narejena ta ocena in za kakšno metodologijo naj bi sploh šlo. Še zlasti pa se s takšno obrazložitvijo ne strinja zato, ker se tožniku očita, da mora odgovarjati za napake sodnega osebja, ne da bi bil poprej v zvezi s tem kakorkoli opozorjen v smislu disciplinskega postopka ali kaznovan, medtem ko v obrazložitvi ostaja prezrto, da je Ustavno sodišče odpravilo uklonilni zapor, na katerega ureditev kot sistemsko napako je tožnik vseskozi opozarjal, sedaj pa so njemu podani očitki ravno glede tovrstnih zadev uklonilnega zapora, to je PRUS zadev. Če bi sodstvo delovalo brez napak, po mnenju tožnika instance niti Ustavno sodišče sploh ne bi bili potrebni. V luči podanih očitkov tožniku pa ni mogoča ugotovitev, da bi bile očitane napake neodpravljive oziroma da bi šlo za tako hude okoliščine, ki bi opravičevale prenehanje tožnikove sodniške službe. V zvezi z navedbo, da je potrebno dajati „prednost odgovornosti sodstva do javnosti“, je za tožnika pomembnejša trajnost sodniškega mandata. Tožnik meni, da bi njegov mandat moral biti trajen, kar je edina garancija za nepristranskost in pravičnost (poštenost) sojenja, ki zagotavlja spoštovanje temeljev demokratičnega sistema Kar zadeva restriktivnosti kriterijev tožnik izpostavlja dosedanjo prakso, ki je oceno, da oseba ne ustreza sodniški službi, priznavala zgolj v izjemnih primerih in ob uporabi restriktivnih kriterijev.

18. Ob izpostavljenih določilih 1. odstavka 129. člena ter 1., 2. in 3. odstavka 132. člena Ustave tožnik meni, da bi personalni sveti ob upoštevanju teh določb in zaključkov, ki so jih sprejeli, morali zoper tožnika najprej voditi ustrezen disciplinski postopek, v katerem bi se lahko ustrezno branil, vendar se to ni zgodilo. Opozarja na stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 1103/2013 z dne 13. 5. 2015, ki izrecno izpostavlja načelo varnega sodniškega mandata, tudi po stališču Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov (PSES) o načelih in pravilih glede odgovornosti sodnikov za strokovnost, etnično obnašanje in nepristransko opravljanje sodniške funkcije, kot ustaljen element sodniške neodvisnosti, ki mora biti spoštovan, kar pomeni, da trajnost imenovanja ne sme biti odpravljena zgolj zaradi „neugodne ocene“. Ob sklicevanju na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), zlasti v zadevi Oleksander Volkov v. Ukraine poudarja, da morajo biti sankcije za kršitve sodniške službe določene v lestvici in razporejene po različni intenzivnosti posega v sodniško službo ob upoštevanju načela sorazmernosti, vendar pa se o tem vidiku odločanja ni izrekel noben organ v postopku ocenjevanja tožnikove sodniške službe in njene potrditve, medtem ko tožena stranka zgolj navaja, da načela sorazmernosti v tej zadevi sploh ni mogoče uporabiti, čeprav je tožnik v svoji vlogi z dne 26. 8. 2015 po svojem pooblaščencu izrecno opozoril, da je potrebno oceno o prenehanju sodniške funkcije izrekati izjemoma in ob uporabi hierarhije sankcij v skladu z načelom sorazmernosti iz 82. člena ZSS. Zato gre po mnenju tožnika za nesorazmeren ukrep glede na to, da tožniku doslej ni bila izrečena kakršnakoli disciplinska sankcija niti zoper njega niso bile podane utemeljene nadzorstvene pritožbe, ker prav slednje predstavlja pomemben del mnenja pri ocenjevanju sodniške službe po 2. odstavku 3. člena Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (v nadaljevanju: Merila).

19. Ker kljub opozorilu tožnika načelo sorazmernosti ni bilo upoštevano v postopku odločanja o potrditvi negativne ocene sodniške službe, tožnik meni, da gre očitno za poseg v tožnikove pravice iz 3. odstavka 49. člena Ustave in 8. člena EKČP v nasprotju z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave in stališči ESČP v zadevi Oleksander Volkov v. Ukraine, ker se tožnik ne strinja s toženo stranko, da je sodnik le sposoben ali pa nesposoben, kar je za tožnika nesprejemljivo, glede na trajnost sodniškega mandata, kot edine garancije za nepristranskost in pravičnost oziroma poštenost sojenja v skladu z načeli iz 1. in 2. člena Ustave ter zahtevo iz 125. člena Ustave. Preden bi se zakonito in ustavno lahko poseglo v takšen trajen mandat, bi morale biti uporabljene hierarhične ustrezne sankcije, kar pa se v njegovem primeru ni zgodilo, zato tožnik prenehanje svoje sodniške funkcije razume kot sankcijo, saj prenehanje le-te nastopi še pred sodno preverbo zakonitosti sporne odločitve. Zato je tožnik posledično ostal brez socialnih zavarovanj in brez službe, zaradi česar je vložil posebno tožbo pred Delovnim sodiščem, ki jo prilaga (tožbena priloga A8), saj sodnik ob prenehanju sodniške funkcije, ker posledice nastopijo nemudoma, pravzaprav ostane brez učinkovitega sodnega varstva, kot izhaja iz izpostavljene sodbe št. I U 1103/2013. Že samo dejstvo, da mora tožnik vlagati dve tožbi, kaže na takšno neučinkovitost. Četudi je tožnik po 27 letih opravljanja sodniške funkcije pred odvzemom tega statusa, pričakuje postopnost, sorazmernost in tudi celovito obravnavo z uporabo vseh predpisanih zakonskih kriterijev iz tedanjega 29. člena ZSS, ki v konkretnem primeru sploh niso bili upoštevani oziroma ocenjeni, kar je priznal tudi Personalni svet Vrhovnega sodišča. Vendar se mu to ni zdelo pomembno, prav tako kot tudi ne toženi stranki, ki je ob tem zavzela stališče, da naj bi bili sicer upoštevani vsi kriteriji, ne pa tudi indikatorji, glede katerih pa tako ali tako tožnik ne izkazuje odstopanja od povprečja, medtem ko tožnik vztraja, da ZSS navaja zgolj kriterije in ti nedvomno niso bili upoštevani, ker jih je v času izdelave sporne ocene veljavna določba 1. odstavka 29. člena navajala devet, medtem ko jih je v sporni oceni upoštevanih le šest. Tožnik že zaradi navedenega meni, da je izpodbijani akt nezakonit ob sklicevanju na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up-132/96, da določilo 29. člena ZSS od pristojnega organa za oceno sodniške službe zahteva „kompleksno, celovito vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo sintetično pozitivne ali negativne ocene“. Kar zadeva uporabljene statistične podatke pri izdelavi sporne ocene, po mnenju tožnika le-ti ne morejo pokazati verodostojne slike tožnikove sodniške službe. Še zlasti pri tem ne gre spregledati priporočil PSES, naj ocenjevanje sodniške službe ne temelji samo na kvantitativnih kriterijih, saj te metode lahko dajejo zmotne vtise objektivnosti in zanesljivosti, teh zmotnih vtisov pa ne more popraviti ali sanirati niti mnenje osebe, ki tožnikovega dela sploh ne pozna. Ker izpodbijana ocena ni odraz vseh zakonskih kriterijev in ker ni bila ustrezno objektivizirana, je po mnenju tožnika nezakonita. Ker so se po sprejemu sporne ocene merila in kriteriji spremenili, je za tožnika primerno, da se tožnikova ocena ne potrdi in se postopek ponovi ob upoštevanjih novo veljavnih meril. Tožnik očita toženi stranki in tudi obema personalnima svetoma kršitev pravil postopka, češ da je tožnik po podani pritožbi zoper sporno oceno naknadno dopolnil pritožbo s številnimi relevantnimi prilogami, vendar jih Personalni svet Vrhovnega sodišča ni upošteval v nasprotju s 4. odstavkom 2. člena Meril, tožena stranka pa sicer navaja, da naj bi to tehtanje opravila z navedbo, da je upoštevala pravno pomembne navedbe sodnika, prav tako pa naj bi prebrala njegove sodne odločbe. Vendar se do njih ni opredelila, tako da takšne navedbe ostajajo na ravni pavšalnosti, kar po mnenju tožnika pomeni, da ni imel možnosti podati svoje obrambe, četudi gre za odvzem sodniške funkcije, ki je bila potrjena javno in v imenu ljudstva skladno z določili 130. in 82. člena Ustave, odvzeta pa trajno in brez možnosti prisostvovanja ter aktivnega sodelovanja tožnika, katere pravno učinkovanje je nastopilo še pred vročitvijo in seznanitvijo tožnika, ki takšno postopanje označuje za kršitev določil 1., 2., 3., 14., 15., 22., 23., 24. in 25. člena Ustave. Prav tako očita še druge kršitve pravil postopka, češ da je bil ocenjevan za obdobje štirih let, to je od vključno 2011 do vključno 2014, čeprav bi moral biti ocenjen le za tri leta, ob upoštevanju 1. odstavka 31. člena in 2. odstavka 34. člena ZSS. Nadalje bi glede na določila 3. člena Meril morala o sodnikovi službi podati mnenje predsednica sodišča oziroma vodja oddelka, na katerem sodnik opravlja sodniško službo, namesto tega pa je odločilno in pristransko stališče podala vodja oddelka Višjega sodišča, kjer tožnik svoje službe ni opravljal, kar posledično ne odraža vsebine, ki jo zahteva 3. člen Meril. Prav tako po mnenju tožnika ni bilo upoštevano določilo 7. člena Meril, češ da ni izkazano, da se je tožnik seznanil s statistiko, preden je bila poslana Personalnemu svetu, kot določa 1. odstavek 8. člena Meril. Po mnenju tožnika je cilj predpisanih postopkov in meril prav v tem, da se pri ocenjevanju in potrjevanju ocene izogne neobjektivnosti in pristranskosti, medtem ko naj bi se v tožnikovem primeru zgodilo nasprotno: noben tožnikov argument ni bil upoštevan, vsi postopki pa so se vodili s ciljem prenehanja njegove sodniške službe. Tožnik posebej poudarja, da si ob ustreznem številu pritožb zoper njegove odločitve upa trditi, da ima v absolutnem smislu potrjenih bistveno več odločb kot njegovi kolegi prekrškovni sodniki iz ljubljanskega okrožja, o čemer se je tožnik prepričal po vpogledu v statistične podatke Okrožnega sodišča v Ljubljani. V dokazne namene predlaga svoje ustno zaslišanje in vpogled listin, ki jih prilaga tožbi in dopolnitvi tožbe – tožnikovega osebnega videnja (kot sestavni del te tožbe) s prilogami. V tožbenem zahtevku, modificiranem z dodatno prilogo k tožbi z dne 15. 12. 2015 sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da oceno Sodnega sveta zavrne in ugotovi, da tožnik ustreza sodniški službi in ne izpolnjuje pogojev za napredovanje oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

20. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Izrecno prereka vse tožbene navedbe in se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, za katero meni, da je pravilna in zakonita. Posebej zavrača tožbeni očitek, da sporna odločitev ni bila sprejeta v zakonsko predpisanem tridesetdnevnem roku, šteto od prejema tožnikove pisne izjave z dne 6. 10. 2015 v odgovor na poziv tožene stranke z dne 15. 9. 2015 z danim rokom za odgovor 15 dni. Prav tako kot netočen zavrača tožbeni očitek, da naj bi mnenja podajal nekdo, ki dela tožnika ne pozna, saj je bila sporna ocena izdelana na predlog predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, skupaj z njegovim opisnim mnenjem in njegovo dopolnitvijo. Poleg tega pa je mnenje v postopku podala tudi vodja oddelka za prekrške Višjega sodišča v Ljubljani, ki obravnava pritožbe zoper tožnikove sodne odločbe. Natančna analiza njegovega dela je razvidna tudi iz poročila o službenem nadzoru. Zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev pretirano temelji na statističnih podatkih. Tožnik je imel možnost podati svojo obrambo, saj je izkoristil možnost pritožbe. Iz navedenega pa je razvidno, da je bilo upoštevano tudi načelo kontradiktornosti v postopku. Meni, da morebitna tožnikova navzočnost na seji tožene stranke, ko je odločala o potrditvi njegove ocene sodniške službe, ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev, saj je tožena stranka upoštevala vse tožnikove navedbe, ki jih je podal v celotnem postopku. Zakon ne določa, da bi moral biti tožnik obvezno prisoten na seji, ko se odloča o potrditvi ocene sodniške službe. Zato po mnenju tožene stranke tudi s tega vidika pravice tožnika do udeležbe v postopku niso bile kršene. Prav tako zavrača tožbeni ugovor, da bi morala biti ocena sodniške službe izdelana za obdobje največ treh let, saj zakon tega ne določa, pač pa prvi odstavek 31. člena ZSS zapoveduje, da mora biti sodnikovo delo redno ocenjevano, praviloma vsaka tri leta, v primeru zamika pri izdelavi ocene sodniške službe pa se delo ocenjuje v daljšem ocenjevalnem obdobju. Zaključno še pojasnjuje, da se v skladu s prehodnimi določbami novele ZSS (Uradni list RS, št. 17/2015) postopki za izdelavo sodniških ocen, ki so bili začeti pred uveljavitvijo spremenjenih Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe, končajo po dosedanjih predpisih. Zato meni, da že izdelanih ocen ni treba ponovno izdelovati, niti obravnavati po novih predpisih.

21. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 2016 izrecno vztraja pri svojem tožbenem zahtevku. Ob primerjavi sorodnih delovnopravnih institutov in zakonsko predpisanih rokov po določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) vztraja, da je zakonski rok iz 33. člena ZSS nepodaljšljiv, zato meni, da ga ni mogoče podaljševati niti z dodatnimi pozivi strankam k podajanju izjav. Prav tako tožnik vztraja pri očitanem neupoštevanju načela kontradiktornosti, saj meni, da je le-to upoštevano zgolj v primeru, če so ugovori posamezne stranke v postopku v resnici slišani in ne le navedeni. Nasprotno pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da tožnikovi ugovori niso bili slišani, češ da se tožena stranka do njih ni opredelila, pred tem pa tudi ne oba personalna sveta, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da je tožena stranka sploh upoštevala vse tožnikove navedbe, ki jih je podal v celotnem postopku. Tožnik pa z določenim dokaznim materialom v postopku sploh ni bil seznanjen. Šele ob vpogledu v predmetni sodni spis dne 20. 1. 2016 je namreč šele prvič videl Poročilo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 10. 2015 (pravilno: 20. 1. 2015), s katerim sporoča Sodnemu svetu, da so zastaranja v zvezi z uklonilnim zaporom postala brezpredmetna, saj je bil uklonilni zapor razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča, zato naj ne bi bilo ocenjevanje zastaranj pri sodniku A.A. preveč strogo. Še zlasti pa ne ob upoštevanju, da je do zastaranj teh vrst zadev prišlo na območju celotne države in da sodnik A.A. ni nobena izjema, zaradi česar bi se morala pri postopku ocenjevanja njegovega dela upoštevati tudi ta okoliščina. Vendar pa teh okoliščin oba personalna sveta v svojih ocenah sploh nista niti omenila niti upoštevala, prav tako kot tudi ne tožena stranka. Zato bi bilo toliko bolj prav, če bi ga tožena stranka pred sprejemom svoje odločitve, ob upoštevanju načela kontradiktornosti in načela enakega varstva pravic ter javnosti sojenja iz 22. in 24. člena Ustave, povabila na sejo in soočila z vsemi listinami, ki so podlaga za odločanje ter mu tako omogočila, da bi se osebno opredelil do očitkov in podal svojo obrambo v zadevi, enako kot je sicer omogočeno „običajnim“ delavcem, razen sodnikom. Tožnik vztraja pri očitku, da je v predmetni zadevi podal mnenje nekdo, ki njegovega dela ne pozna, saj ga je podala vodja Oddelka za prekrške Višjega sodišča v Ljubljani, čeprav bi skladno z 2. členom Meril moral mnenje podati vodja oddelka, na katerem tožnik dela, ne pa vodja nekega drugega oddelka in to celo instančno nadrejenega sodišča. Zato meni, da gre za nedopustno širitev razlage Meril. Prav tako tožnik očita, da je v konkretnem primeru prišlo tudi pri opredelitvi ocenjevalnega obdobja do nedopustnega podvajanja s tem, da je bilo dvakrat zajeto leto 2011 v kar dveh ocenah tožnikove sodniške službe, in sicer tako v sedaj sporni oceni, ki je prav tako zajemala leto 2011, to pa je prav leto, ko se mu po njegovem mnenju očitajo najhujši očitki. Tožnik se zato glede na vse navedeno ne strinja z zaključkom tožene stranke, da je bila predmetna ocena sodniške službe izdelana skladno z veljavnimi predpisi, to je z ZSS in Merili za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (Merila), ki so se vmes celo pomembno spremenila.

22. Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2016 poudarja, da je tožnikovo sklicevanje na določila ZDR-1 v konkretnem primeru brezpredmetno, ker ne gre za enako razmerje, ob dejstvu, da je sodnik skladno z določilom 2. odstavka 1. člena ZSS v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, zato delovnega razmerja ni mogoče enačiti s službenim razmerjem oziroma sodniško službo. Glede zatrjevanih kršitev načela kontradiktornosti ugotavlja, da sta vso dokumentacijo v spisu upoštevala oba personalna sveta kot tudi tožena stranka, zato ne morejo biti točne tožnikove navedbe, da se je z dokumenti seznanil šele po vpogledu v sodni spis. V pripravljalni vlogi navedeno poročilo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 10. 2015 pa toženi stranki ni poznano in v izpodbijani odločbi tudi ni bilo upoštevano. Kar pa zadeva opisno mnenje predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 10. 2014 pa še pojasnjuje, da je v odgovoru na tožbo v tej zvezi zgolj pomotoma naveden napačen datum 13. 10. 2015. Dodaja še, da je sporna ocena sodniške službe izdelana za ocenjevalno obdobje od leta 2011 do leta 2014, medtem ko za tožnika predhodno izdelana ocena z dne 6. 5. 2011 zajema obdobje od leta 2008 do leta 2010, zato do zatrjevanega podvajanja ocenjevalnega obdobja tako ni prišlo. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

23. Tožnik ni vložil odgovora na navedbe v pripravljalni vlogi tožene stranke v danem roku niti pozneje vse do odločitve sodišča. K točki 1:

24. Tožba je utemeljena.

25. Predmet sodne presoje v obravnavani sporni zadevi je vprašanje, ali je Sodni svet s sedaj izpodbijano odločbo št. 2/15-219 z dne 5. 11. 2015 pravilno in zakonito potrdil negativno oceno sodniške službe št. SUZ 141/2014 z dne 12. 3. 2015, ki jo je za tožnika izdelal PSVS, v zvezi s sklepom PSVSRS št. SUZ-PS 38/2015 z dne 8. 7. 2015, in sicer, da tožnik ne ustreza sodniški službi (1. točka 1. odstavka 32. člena ZSS).

26. Po 1. odstavku 132. člena Ustave (prenehanje in odvzem sodniške funkcije) sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. Ureditev razlogov za prenehanje sodniške funkcije in postopka za njihovo ugotovitev je po navedeni določbi Ustave v celoti prepuščena zakonski ureditvi. Po 1. odstavku 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da ne ustreza sodniški službi. Na tej podlagi sodniku po 7. točki 74. člena ZSS sodniška funkcija preneha po samem zakonu. Namreč na podlagi 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS lahko personalni svet z oceno sodniške službe ugotovi, da sodnik ne ustreza sodniški službi. V takem primeru sodniku sodniška funkcija preneha (1. odstavek 33. člena ZSS). Pred učinkovanjem take ocene pa jo je potrebno predložiti v potrditev Sodnemu svetu (2. odstavek 33. člena ZSS). Ocena se izdela na podlagi podatkov iz osebnega spisa sodnika in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena ZSS (3. odstavek 31. člena ZSS). Po stališču, ki je v upravno sodni praksi ustaljeno pri obravnavanju tožnikovemu primeru primerljivih zadev in se je izoblikovalo na podlagi stališč Ustavnega sodišča RS (odločba Up 1096/06-15 z dne 13. 12. 2007, Uradni list RS, št. 119/2007), namreč Sodni svet, ko odloča o potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije, glede na 2. odstavek 33. člena ZSS, na takšno oceno ni vezan in jo lahko tudi zavrne. Ker zoper oceno personalnega sveta ni samostojnega sodnega varstva, je v tem postopku potrebno preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene, kot tudi vsebinske razloge zanjo.

27. Glede na navedeno zakonsko ureditev je bil Sodni svet pri presoji ocene sodniške službe v konkretnem primeru vezan na kriterije, ki so taksativno predpisani z določili 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, saj je ob med strankama nespornem dejstvu, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe (na str. 3, 3. odstavek, ki ga tožnik v tožbi ne prereka), da je bil tožnik v predmetnem ocenjevalnem obdobju tudi namestnik predsednice Okrajnega sodišča v Grosupljem (do 27. 9. 2014), zato je že po naravi stvari pravno relevantna tudi 9. točka 1. odstavka 29. člena ZSS, ki se navezuje prav na opravljanje nalog vodstvenega mesta, do česar pa se tožena stranka ni določno opredelila, enako kakor tudi ne oba personalna sveta pred njo, četudi mora skladno z zahtevo zakonodajalca iz 2. odstavka 29. člena ZSS ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh predpisanih kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. To pomeni, da mora v primeru, če so sodniku zaupane naloge vodstvenega mesta, vsebovati tudi presojo izpolnjevanja kriterija iz 1. točke do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, poleg vseh preostalih zakonskih kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Navedeno povedano z drugimi besedami pomeni, da mora ocena sodniške službe kumulativno vsebovati presojo vsakega izmed taksativno predpisanih zakonskih kriterijev iz 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS (v okviru slednjega pa tudi ni mogoče prezreti zakonske ureditve sodne uprave po določilih Zakona o sodiščih, ki v 1. odstavku 61. člena določa, da so zadeve sodne uprave v pristojnosti predsednika sodišča in direktorja sodišča, če ni s tem zakonom drugače določeno). Po presoji sodišča navedeno pomeni, da mora v okviru opisane materialno pravne ureditve sodnik, da ne prejme negativne ocene sodniške funkcije, vsaj na minimalni ravni kumulativno izpolnjevati vsakega izmed taksativno določenih kriterijev iz 1. odstavku 29. člena ZSS. To izhaja tudi iz narave navedenih kriterijev, ki jih je že zakonodajalec v 29. členu ZSS opredelil kot odločilne za ugotovitev, ali ima sodnik, kot tudi kandidat za sodniško službo, strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe (1. odstavek 28. člena ZSS). Navedeni kriteriji obvezujejo tudi personalne svete v skladu z določilom 2. odstavka 28. člena ZSS. Slednje ob ugotovitvi, da ocenjevani sodnik ne izpolnjuje katerega izmed predpisanih kriterijev, sicer pomeni, da morebitno izpolnjevanje preostalih kriterijev ne more vplivati na ugotovitev, da v takem primeru sodnik ne ustreza sodniški službi. Kljub temu pa mora biti po presoji sodišča v vsakem primeru, brez izjem, ocena sodniške službe podana za vsak posamezni kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS (vključno z zakonsko navedenimi indikatorji, tudi z oceno medsebojne korelacije teh indikatorjev), prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno. Enako stališče je že večkrat izrazilo tudi Ustavno sodišče, ki je že v odločbi št. I Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 zapisalo, kar je nato večkrat ponovilo, med drugim tudi v odločbi št. Up-1096/06-15 z dne 13. 7. 2007, “da zakonska ureditev sestavitve ocene sodniške službe v 29. členu ZSS zahteva od pristojnih organov kompleksno, celovito vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne skupne ocene. V tem smislu je treba razumeti tudi pristojnost Sodnega sveta, ko odloča o potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije. Sodni svet v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZSS namreč na takšno oceno ni vezan in lahko potrditev ocene zavrne. To pa glede na stališče, da zoper oceno personalnega sveta ni samostojnega sodnega varstva, pomeni, da mora preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške funkcije“.

28. Da gre pri oceni, kot tudi pri potrditvi negativne ocene, za strokovno opravilo, v sodni praksi ni sporno, kar med drugim izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 270/2007 in Upravnega sodišča RS I U 1191/2009. Pri tem pa, glede na večkrat ponovljeno stališče Ustavnega sodišča RS, med drugim v odločbah Up-132/96 in Up-134/95, Sodni svet ne more spreminjati ocene sodniške službe, marveč le v primeru negativne ocene odloča o njeni potrditvi ali zavrnitvi potrditve, v primeru slednje pa tudi o vrnitvi zadeve v ponovno odločanje pristojnemu personalnemu svetu, saj gre pri presoji, ali dejansko stanje, ugotovljeno po vseh kriterijih in preko primeroma določenih indikatorjev iz 29. člena ZSS, narekuje pozitivno ali negativno oceno sodniške službe, v bistvu odločitev o pravnem, ne pa o dejanskem vprašanju.

29. Sodišče mora v konkretnem primeru presoditi, ali je Sodni svet v izpodbijani odločbi dal Ustavi RS (125. členu in 1. odstavku 129. člena Ustave RS) skladno interpretacijo 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena v zvezi z 33. členom ZSS. Sodišče po vpogledu podatkov in listin predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe ugotavlja, kar med strankama tudi ni sporno, da sporna ocena za ocenjevano obdobje od 2011 do 2014 v vsebinskem pogledu temelji zgolj na podlagi presoje predpisanih kriterijev iz 1. do 6. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, saj po presoji sodišča iz obrazložitve ocen PSVS niti PSVSRS ni razvidna presoja glede zakonskih kriterijev iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, česar pa tožena stranka ni ugotovila, ampak je v izpodbijani odločbi (vsaj) preuranjeno zaključila (na str. 5, 7. odstavek), da se je „PSVS v oceni opredelil prav do vseh kriterijev“. Zato so po presoji sodišča v povezavi z navedenimi kriteriji iz 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS pristojni organi nepravilno uporabili materialno pravo in je prav zato ostalo posledično nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Po povedanem se kot utemeljen izkaže očitek tožnika, da sporna ocena sodniške službe (očitno) ni pravilna in ni zakonita, saj je v konkretnem primeru izostala celovita ocena sodnikovega dela na podlagi kumulativne presoje vsakega izmed predpisanih kriterijev in vseh primeroma določenih indikatorjev po določilih 1. točke do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Zakonska ureditev sestave ocene sodniške službe v 29. členu ZSS namreč kot rečeno zahteva od pristojnih organov kompleksno, celovito vrednotenje po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne skupne ocene. V tem smislu je po presoji sodišča treba razumeti tudi pristojnost Sodnega sveta, ko odloča o potrditvi ocene sodniške službe, katere posledica je prenehanje sodniške funkcije (tako tudi Ustavno sodišče v odločbah št. Up-132/96 in Up-1096/06-15).

30. Po presoji sodišča namreč ni dopustno, da bi bila ocena iz 1. točke prvega odstavka 32. člena ZSS izdelana samo na podlagi negativne ugotovitve o posameznem izmed kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ne da bi to pristojni organi upoštevali v korelaciji s preostalimi zakonskimi kriteriji. Poleg same vsebine določbe 1. odstavka 29. člena ZSS takšna razlaga ocene sodniške službe izhaja tudi iz narave ocenjevanja sodniškega dela. Zato mora biti ocena sodniške službe celovita in mora skladno z 2. odstavkom 29. člena ZSS vsebovati obrazložitev glede izpolnjevanja vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Iz obrazložitve odločbe Sodnega sveta mora biti razvidna argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnik ne ustreza sodniški funkciji in mu ta funkcija preneha, kar je sodišče poudarilo že v primerljivi zadevi št. I U 1917/2006, saj mora akt o potrditvi prenehanja sodniške službe temeljiti na natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške službe, ki jih predpisuje ZSS (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-132/96).

31. Ugovor tožnika, da Sodni svet pri svoji presoji ni upošteval načela sorazmernosti ukrepa glede na težo očitane kršitve, je po mnenju sodišča prav tako utemeljen. Načelo sorazmernosti je po presoji sodišča prav tako potrebno upoštevati, ne samo znotraj določil ZSS o oceni sodniške službe, ampak tudi v povezavi z ureditvijo disciplinskih kršitev v ZSS (3. točka 2. odstavka 81. člena ZSS), četudi sicer tožena stranka glede disciplinskih ukrepov pravilno navaja, da gre za dva različna načina prenehanja sodniške funkcije, ki sta v zakonu urejena ločeno in neodvisno. Disciplinski postopek je urejen v VII. poglavju ZSS, prenehanje sodniške funkcije na podlagi ocene sodniške službe pa je urejen v II. poglavju ZSS. V disciplinskem postopku se lahko sodniku izreče disciplinska sankcija, če je z naklepom ali iz malomarnosti kršil sodniške dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in sodnim redom, ali neredno opravljal sodniško službo (1. odstavek 81. člena ZSS). V postopku potrditve ocene sodniške službe, na podlagi katere je sodnik razrešen sodniške funkcije, pa se ugotavlja, da sodnik zaradi načina dela ne ustreza sodniški službi; v tem postopku ni očitkov disciplinske kršitve in se elementi zanjo ne ugotavljajo, zato morebitno zastaranje roka za izvedbo disciplinskega postopka v tem postopku ne more biti relevantno. Skladno z zakonom se v postopku izdelave ocene sodniške službe niti v postopku potrditve ocene ne ugotavljajo disciplinske kršitve.

32. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo (1. odstavek 29. člena ZSS) v konkretnem primeru napačno uporabljeno, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno relevantno dejansko stanje. Ker je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se do preostalih tožbenih ugovorov ni dodatno še posebej opredeljevalo. Izpodbijano odločbo je odpravilo na podlagi 4. točke in 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1. 33. Tožnik je sicer v dokazne namene sodišču poleg listinskih dokazov med drugim predlagal, naj ga sodišče zasliši in je tudi izrecno predlagal izvedbo glavne obravnave. Kljub takšnemu predlogu tožnika pa je sodišče, ker ni pristojno za ocenjevanje sodniške službe in zato narava stvari niti ne dopušča, da bi meritorno odločalo o zadevi, v obravnavanem primeru odločilo na seji sodnega senata brez oprave glavne obravnave na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani dokončni akt odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena (2. točka) in da v postopku za izdajo spornega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (3. točka) in ker je ugotovilo, da je podan tudi razlog iz 1. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1 (4. točka), pa ni pogojev za zavrnitev tožbe.

K točki 2:

34. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV, kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).