Jedro

Odpoved je enostranska izjava stranke trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, s katero izjavi, da želi, da obveznostno razmerje preneha, pri čemer oblika za odpoved ni predpisana.

Če se zadeva v okviru pravnih sredstev vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem vračuna v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Slednje pa ne velja za nagrado za narok.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 1.060,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 193,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila;“ - v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati še 202,30 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 191699/2009, z dne 18. 12. 2009, v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 1.060,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 193,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu (tj. za znesek 11.215,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje) je navedeni sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je v plačilo naložilo 2.873,29 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka citirane sodbe je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke vključno s pritožbenimi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila s predlogom, da pritožbo zavrne in toženi stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

4. Zoper III. točko izreka navedene sodbe pa je pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila tudi tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano III. točko sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da vse stroške pravdnega postopka (vključno s pritožbenimi) v plačilo naloži toženi stranki.

5. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožene stranke

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Vsled utemeljevanja temelja tožbenega zahtevka je tožeča stranka (med drugim) zatrjevala, da je lastnica zemljišča s parc. št. 998/79, k. o. X, v občini Y. (sedaj parc. št. 998/93, 998/94, 998/95, 998/96 in 998/98, k. o. X), da je imela na tem zemljišču mejna policija postavljeno kontrolno točko za tovorni promet ter da je bila sama prometna ureditev na mejnem prehodu za tovorni promet speljana tako, da je ta potekal preko (dela) zemljišča tožeče stranke (tj. preko parc. št. 998/93 in 998/94). Ker je torej zemljišče tožena stranka uporabljala, v predmetnem postopku zahteva plačilo uporabnine za mesec september, oktober in november 2006. Tožeča stranka je namreč toženo v letih 2005 in 2006 pozvala, naj preneha z uporabo in ji pošiljala pozive na ureditev spornega razmerja bodisi z odkupom zemljišča bodisi z s sklenitvijo najemne pogodbe.

8. Tožena stranka dejstvu, da se je na delu tožničine nepremičnine odvijal promet, ni oporekala, je pa trdila, da tožnica uporabi ni nasprotovala vse do izdaje računa dne 30. 11. 2006 (ko je bilo njuno razmerje že urejeno) ter da je tožeča stranka s konkludentnimi ravnanji soglašala, da promet poteka preko njene nepremičnine (list. št. 80).

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med pravdnima strankama nesporno, da je po delu parcele št. 998/79 (sedaj 998/93 in 998/94), k. o. X, v občini Y., ki je bila v spornem obdobju v lasti tožeče stranke, potekal tovorni promet oziroma da je tožena stranka nepremičnino tožeče stranke (brezplačno) uporabljala (ne pa, kot obrazložitev potvarja pritožnica, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bilo med njima vzpostavljeno trajno dolžniško razmerje), je vsled opisane trditvene podlage pravilna. Pri tem pa časovna opredelitev začetka uporabe res ni bila predmet trditev nobene od strank, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, zaradi katerega bi pritožnica lahko uspela s sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

10. Ker je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na pravilih neupravičene pridobitve, je za presojo utemeljenosti obravnavanega zahtevka (ob ugotovitvi, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožena stranka nepremičnino oziroma njen del uporabljala) pravno relevantno vprašanje, kdaj je tožena stranka sporno nepremičnino začela uporabljati nepooblaščeno (kdaj je pravni temelj odpadel), medtem ko vprašanje, od kdaj ji je tožeča stranka dovoljevala brezplačno uporabo (dela) nepremičnine, takšne kvalitete nima (prim. 1. odstavek 333. člena OZ). Sodišče prve stopnje ga je na podlagi izvedenih dokazov (A 4) sicer ugotovilo, nikakor pa mu zaradi tega pritožnica ne more očitati kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na datum dopisa (tj. 17. 10. 2006), s katerim je tožeča stranka natančno definirala, da bo (če bo tožena stranka z uporabo nepremičnine nadaljevala, ne da bi poprej s tožnico razmerje ustrezno uredila) postavila zaporo, ne pa na datum začetka uporabe sporne nepremičnine. Pritožnica zato ne more utemeljiti trditve, da je sodišče prve stopnje dejstva ugotavljalo mimo tožbenih navedb niti izpodbijati odločitve pritožbenega sodišča z dne 19. 12. 2012. Kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča tako ni podana.

11. K temu je dodati še, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je med pravdnima strankama obstajalo trajno razmerje, gradilo na podlagi dejstev, ki sta jih navedli obe pravdni stranki. Ker je torej tožena stranka sama trdila, da je tožeča stranka s konkludentnimi ravnanji soglašala, da promet poteka preko njene nepremičnine, je njen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka že od leta 1994 dalje nepremičnino tožeče stranke brezplačno uporabljala za mednarodni promet tovornih vozil, neutemeljen, iz istega razloga pa tudi graja, da sodišče prve stopnje prihaja samo s sabo v nasprotje, saj v 9. točki obrazložitve ugotavlja, da pred 8. 8. 2006 med pravdnima strankama ni bilo nobene komunikacije.

12. Sodišče prve stopnje je namreč kot bistveno ugotavljalo, od kdaj dalje tožeča stranka toženi ni več dovoljevala uporabe sporne nepremičnine. Ugotovitev, da med strankama pred 8. 8. 2006 ni bilo nobene komunikacije, se torej nanaša na vprašanje trenutka odpovedi. Trditve v zvezi s tem pa tožeča stranka je podala, zato je sodišče prve stopnje obravnavani dejanski stan utemeljeno subsumiralo pod določilo 333. člena OZ. Sodba sodišče prve stopnje ima v zvezi s tem vse razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je v celoti mogoče tudi preizkusiti, zato tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Navedena kršitev pa ni podana niti v zvezi ugotovitvijo, da je med pravdnima strankama obstajalo trajno dolžniško razmerje in zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica šele 2. 11. 2006 jasno izrazila voljo, da brezplačne uporabe svoje nepremičnine ne bo več dopuščala. Obligacijska razmerja so namreč lahko tako obojestransko kot tudi enostransko obveznostna. Pri prvih - (vzajemnih) obligacijskih razmerjih - sta obe stranki zavezanca in upravičenca iz obligacijskega razmerja, medtem ko je pri enostranskih obveznostnih razmerjih, kot pove že ime samo, ena stranka zavezanec, druga pa upravičenec. Če torej navedeno razlikovanje umestimo v okvir obravnavanega primera, lahko zaključimo, da je s konkludentnimi ravnanji pravdnih strank nastalo enostransko obveznostno razmerje, v katerem je tožeča stranka (zavezanec) dopuščala brezplačno uporabo svoje nepremičnine (toženi stranki - upravičencu) oziroma je privolila v tovrstno ureditev prometa na MMP, zaradi česar je pritožbena graja tudi v tem delu neutemeljena.

14. Odpoved je enostranska izjava stranke trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, s katero izjavi, da želi, da obveznostno razmerje preneha. Oblika za odpoved ni predpisana. Sodišče prve stopnje je dopis z dne 17. 10. 2006, s katerim je tožnica toženo stranko ponovno pozvala k ureditvi medsebojnih razmerij s sklenitvijo najemne pogodbe ter jo obvestila, da bo v nasprotnem primeru dne 2. 11. 2006 z zaporo preprečila promet preko njene nepremičnine, zato pravilno štelo za odpoved trajnega dolžniškega razmerja in ustrezno presodilo, da je od tega datuma tožeča stranka jasno izrazila voljo, da brezplačne uporabe svoje nepremičnine ne dovoljuje več.

15. Tožeča stranka namreč dejstva, ki ustreza zakonskemu znaku uporabljene pravne norme, ni dolžna poimenovati enako. S tem, ko je opisala ravnanje, na podlagi katerega je želela doseči prenehanje razmerja s toženo stranko, je sodišču prve stopnje podala dovolj podlage, da je lahko sklepalo o ustrezni pravni posledici, ki jo je našlo v določilu 333. člena OZ, pritožnica pa tudi ni pojasnila, zakaj navedenega dopisa ni mogoče razumeti kot izjavo volje, da želi doseči prenehanje.

16. Pri tem pa je sodišče tudi jasno navedlo, kateri datum šteje za datum odpovedi razmerja. Izrecno je namreč zapisalo, da je tožeča stranka vse do 17. 10. 2006 privolila v tovrstno (tj. brezplačno) ureditev prometa na MMP. To pomeni, da je kot datum odpovedi mogoče razumeti le navedeni datum, tožničin pritožbeni očitek o izostanku potrebne obrazložitve pa se tudi v tem primeru izkaže za neutemeljenega.

17. Neobrazložen pa ni ostal niti obrestni del zahtevka. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je od 2. 11. 2006 tožena stranka nepremičnino tožeče stranke uporabljala kot nepošten pridobitelj in obrestnemu delu zahtevka ugodilo v istem obsegu, kot je to zahtevala tožnica. Je pa zmotno v veljavi vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 191699/2009, z dne 18. 12. 2009. 18. Sodišče prve stopnje je namreč pri prvotnem sojenju sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče potrdilo (le za 12.276,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 je sodbo v 2. točki izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje). Odločitev, da se sklep o izvršbi razveljavi v celoti, je tako postala pravnomočna. Upoštevaje navedeno in okoliščino, da je tožeča stranka že na prvi glavni obravnavi dne tožbeni zahtevek razširila (tudi) v obrestnem delu (zakonske zamudne obresti za uporabnino za mesec november je zahtevala od 1. 12. 2006 dalje), so torej razlogi tehnične narave v zvezi z obravnavano pritožbo narekovali spremembo I. točke izreka izpodbijane sodbe, kot je razvidna iz izreka te sodbe. Očitek v zvezi s prekoračitvijo zahtevka, ki ga smiselno uveljavlja pritožnica, zato ni utemeljen.

19. Sodišče prve stopnje pa je v I. točki izreka izpodbijane sodbe sklep o izvršbi v veljavi vzdržalo tudi v 3. odstavku izreka, in sicer za izvršilne stroške v znesku 193,76 EUR. Prav ima zato tožena stranka, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri odločanju o pravdnih stroških tožeče stranke ni upoštevalo tarif. št. 3100, po kateri se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Nagrada za postopek tako ni odmerjena pravilno, saj bi sodišče prve stopnje od zneska 765,70 EUR moralo odšteti nagrado za predlog za izvršbo (tarif. št. 3460) v znesku 102,30 EUR (341 x 0,3; predlog za dovolitev izvršbe je bil namreč vložen na podlagi verodostojne listine, katere vrednost je znašala 10.440,00 EUR).

20. Neutemeljen pa je nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o nagradi za postopek, ki se je končal na podlagi umika nasprotne tožbe odločilo že s sklepom z dne 18. 5. 2011, s katerim je toženi stranki naložilo plačilo stroškov v znesku 1.222,08 EUR. Na naroku za glavno obravnavo, razpisanem na dan 18. 5. 2011, je sodišče prve stopnje s procesnim sklepom odločilo le, da se postopka pod opr. št. XII Pg 3738/2010 in XII Pg 1239/2011 razdružita v ločeno obravnavanje, ni pa s sklepom odločilo tudi o pritožbeno izpostavljeni nagradi za postopek. V spisu obravnavane zadeve pa tudi ni nobenega drugega sklepa, iz katerega bi bilo mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo teh stroškov, poleg tega tožena stranka tudi ni predložila nobenega dokazila o njihovem plačilu. Tožeča stranka je na navedenem naroku stroške nagrade za postopek, ki se je končal z umikom tožbe, priglasila, zato je sodišče prve stopnje glede na obrazloženo pravilno odločilo, da je do njih upravičena.

21. Res pa bi sodišče prve stopnje toženi stranki moralo priznati tudi stroške ugovora zoper sklep o izvršbi. Tožena stranka jih je namreč priglasila v ugovoru, in sicer v znesku 204,60 EUR (materialne stroške je sodišče prve stopnje namreč upoštevalo). Ni pa tožena stranka upravičena do nagrade za postopek v ponovljenem sojenju, saj se v primeru, če se zadeva v okviru pravnih sredstev vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem vračuna v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Navedeno izhaja iz namena zakonodajalca, razvidnega iz obrazložitve Predloga zakona o odvetniški tarifi k členu 14. 22. Upoštevaje obrazloženo (in ponovni preračun) je tožeča stranka glede na uspeh v pravdi upravičena do povračila 174,34 EUR, tožena pa 3.249,93 EUR. Po medsebojnem pobotu je zato tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 3.075,59 EUR pravdnih stroškov oziroma še 202, 30 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

O pritožbi tožeče stranke

23. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

24. Pri odločanju o pravdnih stroških je kot temeljno merilo predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Tožeča stranka, ki s pritožbo uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku delno, v višini približno 10 % še spornega dela zahtevka, ugodilo tožbenemu zahtevku, in na ta način izpodbija ugotovitev o njenem 2,88 % uspehu, zato ne more uspeti. Uspeh tožeče stranke se namreč presoja v odnosu do (višine) glavnega zahtevka, ki je v obravnavanem gospodarskem sporu znašal 36.829,80 EUR (in ne 12.276,60 EUR). Preračun uspeha, ki ga v izpodbijani sodbi ponuja sodišče prve stopnje, je po presoji pritožbenega sodišča zato pravilen (1.060,95 EUR/36.829,80 EUR x 100).

25. Pri tem je celotni prvotni postopek sicer res potekal v zvezi z vprašanjem temelja tožbenega zahtevka, odločitev v zvezi z njim pa je tožeča stranka uspela delno izpodbiti. Delni uspeh (v zvezi s temeljem) pa ne more utemeljiti okoliščin, ki bi narekovale drugačno presojo končnega uspeha tožeče stranke. Ne glede na to, da je tožeča stranka uspela s pritožbo zoper prvotno sodbo in dokazala, da ji zaradi neupravičene uporabe njene nepremičnine tožena stranka dolguje plačilo uporabnine, zaradi česar se je prvotna sodba delno razveljavila, zadeva pa vrnila sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora toženi stranki skladno s končnim uspehom (2,88 %) povrniti pravdne stroške.

26. Pritožba pa ni utemeljena niti v delu, ko pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je toženi stranki nagrado za narok v ponovljenem postopku priznalo kljub temu da je v 17. točki obrazložitve zapisalo, da ji ta nagrada ne pripada. Toženi stranki nagrada za narok v ponovljenem postopku pripada. V prid takšni razlagi govori namen zakonodajalca. Ta je namreč v obrazložitvi Predloga zakona o odvetniški tarifi k členu 14 navedel, da če se zadeva v okviru pravnih sredstev vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem vračuna v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Slednje pa ne velja za nagrado za narok, kar smiselno izhaja tudi iz četrtega odstavka opombe št. 3 v tretjem delu Tarife. Prav takšen namen zakonodajalca pa je razbrati tudi iz obrazložitve k opombi št. 3 Tarife. Takšno stališče je zaslediti tudi v sodni praksi (prim. sklep VSL II Cp 2105/2012 z dne 10. 10. 2012). Pritožbena graja je torej tudi v tem delu neutemeljena, vsled česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

27. Tožena stranka je s pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe uspela zgolj navidezno, s pritožbo zoper III. točko izreka pa samo s sorazmerno majhnim delom (v zvezi s katerim tudi niso nastali posebni stroški), medtem ko tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni stroškovno utemeljen (saj ni doprinesel k rešitvi zadeve). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).