Jedro

Delo na kmetiji ni vezano na osemurni delavnik, na čas počitka in odmorov v smislu, da bi iz njih lahko sklepali na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malica in podobno, je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Težko je govoriti o redni mesečni plači, ker je bil tudi način plačila pri delovnem razmerju na kmetiji običajno sklenjen tako, da je bil del plače izplačan v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), ni bilo nemogoče, da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno in celo, da za delavca niti ni bilo pomembno, kdaj se bo to zgodilo. Delavec je vedel le, da ima pri gospodarju dobropis, ki ga bo dobil izplačanega, ko bo za to potreba.

Obstoj potrebnih elementov delovnega razmerja oziroma obstoj samega delovnega razmerja je ob izpolnjevanju še drugih pogojev osnova za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe tako po določbah 126. kot tudi 135. člena TZPZ.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se delno glede odločitve za čas od 1.12.1955 do 9.4.1956 in za čas od 22.5.1956 do 17.3.1957 odpravi odločba tožene stranke št. P-148560 z dne 13.6.2001, in da se tožeči stranki šteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba čas dela pri F. in H. K. od 1.12.1955 do 9.4.1956 in od 22.5.1956 do 17.3.1957, v ostalem pa se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 859,22 EUR, v osmih dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici revizijske stroške v znesku 207 EUR, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. P-148560 z dne 13.6.2001 in se tožnici šteje v pokojninsko dobo zavarovalna doba s prekinitvami od 30.3.1951 do 17.3.1957. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo, da sodišče ni vezano na materialnopravni temelj tožbenega zahtevka. Ni pomembno, ali je uveljavljala priznanje pokojninske dobe iz 135. ali 126. člena TZPZ, pomembno je, da je zatrjevala priznanje delovne dobe za sporno obdobje. Sodišče je razmerje med tožnico in bivšim delodajalcem zmotno razlagalo kot civilnopravno razmerje. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se vsebinsko izpodbija ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizija sicer uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz ZDSS-1, ker meni, da je sodišče postopalo, kot da ni vezano na materialnopravni temelj zahtevka, ne pove, pa kakšna kršitev naj bi to bila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te kršitve ni preizkušalo.

Ker se v sodbi sodišča prve stopnje navaja napačna opravilna številka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in se ta napačna opravilna številka ponavlja tako v sodbi sodišča druge stopnje kot tudi pritožbi in reviziji tožnice, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila določba 308. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92) razveljavljena z odločbo U-I-20/92-21 z dne 12.11.1992 in ne z odločbo U-120/92-21 (ki pod to številko ne obstaja), kot se napačno povzema v sodbah in vlogah.

Sodišče je v izpodbijani sodbi (enako tudi v sodbi sodišča prve stopnje) zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je tista, ki mora postaviti trditev, ali uveljavlja v postopku priznanje zavarovalne dobe kot kmetijska delavka ali kot pomoč pri gospodinjskih delih in nato predlagati izvedbo dokazov, ki bodo njeno trditev potrdili (ali pa tudi ne), kar pa ni odločilno za odločitev. Bistveno je vprašanje, ali opravljeno delo je delovno razmerje, oziroma bolj pravilno, če vsebuje elemente delovnega razmerja. Pri tem še ne gre za vprašanje pravne ampak dejanske podlage tožbenega zahtevka. Pri zaključkih sodišča in pri odločitvi je treba upoštevati dejansko stanje, ki velja na kmetijah. Pri ugotavljanju delovnega razmerja na kmetijah pred pol stoletja je zaradi časovne oddaljenosti in posebnega položaja teh delavcev težko ugotoviti, ali je šlo na kmetiji za opravljanje kmečkega dela ali za opravljanje gospodinjskih del, enako pa tudi, kdo je bil na kmetiji pravi delodajalec delavca. Delavec je imel na kmetiji gospodinjo in gospodarja, ki sta bila dejanska delodajalca. Tožnica je navajala, da je v spornem obdobju opravljala kmečka dela (kot kmetijska delavka), v vlogah pa trdila, da to ni pomembno, da je predhodni postopek ugotovil samo možnost priznanja zavarovalne dobe kot delovne dobe, ker se je ugotovilo, da je tožnica pretežno opravljala delo izven kmetijske dejavnosti, listinski dokazi v spisu pa kažejo, da je bila v vmesnih obdobjih pri delodajalcu zavarovana kot gospodinjska pomočnica. Zato je pri zaključkih in odločitvi potrebno upoštevati vse okoliščine in predvsem posebnost položaja delavcev na kmetijah.

Delo na kmetiji ni vezano na osemurni delavnik in ni vezano na čas počitka in odmorov v smislu, da bi iz njih lahko sklepali na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malica in podobno, je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Ker je pri delovnem razmerju na kmetiji običajno bil sklenjen tudi način plačila tako, da je bil del plače izplačan v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), da ni bilo nemogoče, da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno in celo, in da za delavca niti ni bilo pomembno, kdaj se bo to zgodilo, je težko govoriti o redni mesečni plači. Delavec je vedel le, da ima pri gospodarju dobropis, ki ga bo dobil izplačanega, ko bo za to potreba. Dejstvo je tudi, da na kmetiji ni delovnega časa in ni prostih sobot in nedelj. Zato ugotovitev, do katere je prišlo sodišče v izpodbijani sodbi, da je tožnica redno (in veliko) delala na kmetiji in da je zato prejemala plačo, ob zaključkih iz listinskih dokazov v spisu, da je tožnica v času od 1.9.1953 pa do 21.5.1956 občasno bila zavarovana iz naslova delovnega razmerja pri F. K., kaže na to, da je tožnica tudi v času od 1.12.1955 do 9.4.1965 in od 22.5.1956 do 17.3.1957 bila pri delodajalcih v delovnem in ne civilnem razmerju. Očitno je, da je pri njih opravljala dvojno delo, delo gospodinjske pomočnice in delo kmečkega delavca oziroma enostavno dela delavca na kmetiji.

Glede uporabe materialnega prava je za rešitev sporne zadeve treba ob določbi 3. alineje prvega odstavka 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.), ob upoštevanju določbe 2. alineje prvega odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.), upoštevati tudi določbe prvega odstavka 126. člena Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (TZPZ - Uradni list SFRJ, 51/64 in nadalj.) oziroma 2. ali 3. točke prvega odstavka 135. člena TZPZ. V prvem primeru se ugotavlja pokojninska doba iz naslova zavarovalne dobe za čas, prebit v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovanec zavarovan po 21. ali 22. členu ZPIZ. Pri drugem pa gre za vštevanje časa v zavarovalno dobo za čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom kot kmetijski delavec na zasebnih zemljiških posestih, s tem, da se za priznanje od 16. februarja 1950 do 31.12.1954 zahteva plačilo prispevka za socialno zavarovanje za čas od 1.1.1955 do 31.12.1957 pa samo trajanje delovnega razmerja pri istem delodajalcu najmanj 15 dni v obdobju 30 koledarskih dni, od nastopa dela.

Na podlagi dokazov je sodišče prišlo do zaključka, da tožničino delo na kmetiji K. vsekakor ima elemente delovnega razmerja. Tožnica je po zaključku sodišča dokazala opravljanje rednega dela in prejem plače, kar v primeru delavca na kmetiji v načelu zadošča za zaključek, da je bila v delovnem razmerju. To še toliko bolj, ker je bila, kot je to potrdila v postopku zaslišana priča, tožnica v posameznih časovnih obdobjih celo zavarovana iz naslova delovnega razmerja in zato ni logično, da bi v obdobjih, ko zavarovanje sicer ni bilo plačano, to razmerje bilo civilno razmerje. Ugotovljeno je tudi bilo (izpovedba priče), da prispevki za tožničino socialno zavarovanje niso bili plačani za celotno obdobje, ker kmetija za plačilo prispevkov enostavno ni imela denarja. Ker je obstoj potrebnih elementov delovnega razmerja oziroma obstoj samega delovnega razmerja ob izpolnjevanju še drugih pogojev osnova za priznanje pokojninske dobe iz naslova zavarovalne dobe tako po določbah 126. člena TZPZ kot tudi 135. člena TZPZ, je revizijsko sodišče sporna obdobja tožnici lahko priznalo v pokojninsko dobo, kot je to razvidno iz izreka sodbe.

Ostale revizijske navedbe so ali v povezavi z ugotovljenim dejanskim stanjem ali pa za odločitev pravno niso upoštevane, zato revizijsko sodišče o njih ni zavzemalo stališča. Zaradi navedenih razlogov, ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da sta nižji sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabili materialno pravo, je v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in ustrezno spremenilo sodbi nižjih sodišč.

Stroške postopka na prvi in drugi stopnji in revizijske stroške je Vrhovno sodišče tožnici priznalo ob upoštevanju odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/2003) in na podlagi določb 68. člena ZDSS-1 in 154. člena ZPP. Pri tem je tožnici priznalo vse zaznamovane stroške, razen stroškov za sodne takse, ki se v socialnih sporih glede na izrecno določbo 71. člena ZDSS-1 sploh ne plačujejo.