Jedro

Po presoji sodišča gre v konkretni zadevi za mineralno vodo iz istega vodnega vira, ki je že dobila priznanje naravne mineralne vode in se trži pod blagovno znamko Donat Mg, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ekspertna komisija je namreč ugotovila, da ni mogoče podati pozitivnega mnenja za priznanje iste naravne mineralne vode pod drugo blagovno znamko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka, Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, je 26. 2. 2012 z odločbo št. 33203-54/2011/14 odločila, da se vloga A. d.o.o. iz … , za priznanje označbe naravne mineralne vode z imenom ..., za naravno mineralno vodo iz vrtine RgS-2/88, zavrne. Odločitev temelji na mnenju ekspertne komisije, ki jo je na podlagi 18. člena Pravilnika o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi (v nadaljevanju Pravilnik), s sklepom št. 012-24/2011/3 imenoval minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dne 26. 7. 2011, sestala 20. 12. 2011. Skladno s 18. členom Pravilnika je podala mnenje, v katerem je navedla, da je iz hidrogeološkega poročila o skladnosti vode ... z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode razvidno, da se iz istega izvira (vodonosnika) črpa naravna mineralna voda iz več vrtin, med drugim tudi iz vrtin RgS-2/88 in V-3/66-70. Sklicevala se je na 4. točko 12. člena Pravilnika, ki določa, da je naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira, lahko v prometu le pod eno blagovno znamko, enako pa določa tudi določba drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta, o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod, iz katere izhaja, da naravne mineralne vode, ki izvira iz istega izvira, ni dovoljeno tržiti pod več različnimi imeni. Ekspertna komisija je torej navedla, da se naravna mineralna voda črpa najmanj iz dveh vrtin istega izvira (vodonosnika) in da je ta naravna mineralna voda iz tega vodonosnika z odločbo št. 324-02-167/00 že pridobila priznanje naravne mineralne vode z blagovno znamko Donat Mg. Zato je menila, da ni mogoče podati pozitivnega menja za priznanje iste naravne mineralne vode pod drugo blagovno znamko. Vlagatelj, ki je bil z mnenjem ekspertne komisije z dopisom z dne 10. 1. 2012 seznanjen, je v izjavi navedel, da ekspertna komisija nepravilno enači besedi vodonosnik in izvir, pri čemer se je oprl na razlago pojma izvir iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

Po proučitvi pripomb zastopnika vlagatelja je tožena stranka ugotovila, da predstavlja pravno osnovo za delo ekspertne komisije tako slovenski, kot evropski pravni red na območju vod oziroma naravnih mineralnih voda. Sklicevala se je na določbe Priloge 1 Direktive 200/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod ter na določbo 4. člena Pravilnika, ki določa, da je naravna mineralna voda voda, ki ima svoj izvor v podzemnem vodnem viru zaščitenem pred kakršnokoli možnostjo kontaminacije in izteka in se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin. Iz tega je razvidno, da ima podzemni vodni vir en izvir z več naravnimi iztoki ali več vrtinami. Iz hidrogeološkega poročila, ki je del vloge za priznanje označbe naravne mineralne vode z imenom ..., iz vrtine RgS-2/88 v … , je razvidno, da imata vrtini RgS-2/88 in V-3/66-70 isti podzemni vodni vir in se torej glede na navedeno naravna mineralna voda na izviru črpa iz več vrtin.

Ker predpisa določata, da je lahko naravna mineralna voda, ki izvira iz istega izvira oziroma podzemnega vodnega vira lahko v prometu pod eno blagovno znamko, oziroma, da je prepovedano tržiti pod več različnimi imeni, tožena stranka nima podlage za priznanje označbe naravne mineralne vode ... iz vrtine RgS-2/88 v … , ker je voda iz tega podzemnega vodnega vira že pridobila to priznanje, kot naravna mineralna voda Donat Mg.

V zvezi z navedbami vlagatelja v izjavi o mnenju ekspertne komisije je pojasnila še, da pravnomočna odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 324-02-167/00 z dne 3. 7. 2001 ni predmet tega postopka, prav tako ni predmet tega postopka ugotavljanje, kdo ima ali nima pravice črpati vodo iz vrtine RgS-2/88. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno napačno, saj se iz vrtine RgS-2/88 ne črpa ista voda, ki je že pridobila priznanje naravne mineralne vode z blagovno znamko Donat Mg, ampak gre za drugo vodo. Iz odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 3. 7. 2011 izhaja, da je bila B. d.d. res izdana odločba, s katero je kot naravna mineralna vodo priznava voda iz zajetja V-3/66-70 in RgS-2/88, vendar je vodo iz vrtine RgS-2/88 pravno upravičena črpati tožeča stranka, ki ji je podeljena koncesija. B. nikoli ni bila in tudi sedaj ni upravičena črpati te vode, saj ji koncesija ni bila podeljena. S tem v zvezi je napačna ugotovitev tožene stranke, da imata vrtini V-3/66-70 in RgS-2/88 isti podzemni vodni vir, in da torej gre za isti izvir vode. Iz Hidrogeološke poročila ter mnenja ekspertne komisije izhaja, da se v konkretnem primeru naravna mineralna voda črpa najmanj iz dveh vrtin istega izvira (vodonosnika) in da je ta naravna mineralna voda že pridobila priznanje naravne mineralne vode Donat Mg, vendar je iz navedenega poročila lahko razbrati, da gre za vodo iz istega vodonosnika in ne iz istega izvira. Besedi izvir in vodonosnik pa nimata enakega pomena. Vodonosnik je skladen z Zakonom o vodah ZV-1 plast ali več plasti kamenin ali drugih geoloških plasti pod površjem tal in dovolj poroznosti in prepustnosti, ki omogoča znatnejši tok podzemne vode ali odvzem znatnejših količin podzemne vode.

Ugotovitev tožene stranke, da gre za vrtini, ki imata isti podzemni vir ter en izvir je torej napačna. Tudi iz primerjave podatkov o vodi iz odločbe MKGP št. 324-02-167/00 z dne 3. 7. 2001 ter Poročila o prvem ogledu Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, november 2011, je mogoče laično zaključiti, da ne gre za isto vodo, saj so si podatki o sestavi vode različni. Tožeča stranka iz tega razloga predlaga, da se z namenom ugotovitve ali gre za isto vodo iz istega izvora opravi analiza vode. Poudarja tudi, da Pravilnik prepoveduje zgolj, da bi bila mineralna voda iz istega izvira v prometu pod več blagovnimi znamkami, ne pa tudi če gre za isti vodonosnik. Dodaja tudi, da B., kateri je bila izdana odločba o priznanju naravne mineralne vode z oznako Donat Mg, iz istega izvira polni naravno mineralno vodo pod različnima blagovnima znamka Donat Mg in Tempel, kar je očitno dopustno.

Očitek napačne uporabe materialnega prava utemeljuje z ugotovitvijo, da je bilo materialno pravo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabljeno. Sklicuje se na direktivo Evropskega parlamenta in Sveta št. 2008/54ES z dne 18. 6. 2009, ki prepoveduje zgolj, da bi se naravna mineralna voda, ki izvira istega izvira, tržila pod več različnimi imeni, ne določa pa, da enako velja za vodo iz istega vodonosnika. Nobeden iz upravnih aktov namreč ne prepoveduje, da bi imela voda iz istega vodonosnika različne blagovne znamke, saj so vsi relevantni pravni akti nanašajo zgolj na izvir in prepovedujejo več blagovnih znamk oziroma imen za vodo iz istega izvira. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Pravilnik določa postopek priznavanja naravne mineralne vode v določbah 1. 2. poglavja. Gre za določbe, ki so bile v spornem postopku upoštevane. Postopek je tekel na podlagi vloge tožeče stranke, ki je vlogi priložila vso v določbi drugega odstavka 16. člena Pravilnika zahtevano dokumentacijo. Ker določba tretjega odstavka 16. člena določa, da lahko Ministrstvo izda odločbo o priznanju označbe naravna mineralna voda, če je vloga popolna in če je zanjo izdano pozitivno mnenje ekspertne komisije iz 18. člena tega Pravilnika, je po presoji sodišča tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na mnenje ekspertne komisije, št. 33203-54-2011/8 z dne 20. 12. 2011. Iz navedenega mnenja izhaja, da se naravna mineralna voda, kakor izhaja iz Hidrogeološkega poročila o skladnosti vode ... z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode, črpa iz istega izvira (vodonosnika) z več vrtinami, med drugim tudi iz vrtin RgS-2 in V-3/66-70. Prav tako iz tega mnenja izhaja, da je za obe vrtini minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v soglasju z ministroma za zdravje, B. d.d., izdal odločbo št. 324-02-176/00/4 o priznavanju naravne mineralne vode Donat Mg. Na podlagi te ugotovitve in ob upoštevanju 4. točke 12. člena Pravilnika ter drugega odstavka 8. člena Direktive 2009/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta o izkoriščanju in trženju naravnih mineralnih vod, je ekspertna komisija ugotovila, da ni mogoče podati pozitivnega mnenja za priznanje iste naravne mineralne vode pod drugo blagovno znamko. Tožena stranka, ki se je sklicevala na zgoraj navedeno mnenje ekspertne komisije, je tožeči stranki pojasnila tudi, zakaj njene navedbe v dne 23. 1. 2012 podani izjavi niso utemeljene. Z navedbami tožene stranke, ki se nanašajo na razlago pojma vodonosnik in izvir, se sodišče v celoti strinja, pri čemer upošteva razlago pojma vodonosnik iz 9. točke 7. člena Zakona o vodah (ZV-1) in definicijo naravne mineralne vode iz Pravilnika (predvsem točko a prvega odstavka 4. člena Pravilnika). Ker uporaba zgoraj navedenih, za obravnavani primer relevantnih predpisov temelji na dejanskih podlagah, ki izhajajo iz Ocene skladnosti vode iz izvira RgS-2/88 z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode, Hidrogeološko poročilo o skladnosti vode ... z zahtevami za priznanje statusa naravne mineralne vode, ki ga je oktobra 2011 izdelal Geološki zavod Slovenije in ki mineralno vodo iz zajetja z vrtino RgS-2/88 opredeljuje kot arteško vodo ter istočasno opredeljuje tudi obseg in položaj vodonosnega sistema, sodišče v celoti zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno interpretacijo navedenega hidrogeološkega poročila.

Ker gre tudi po presoji sodišča za mineralno vodo iz istega vodnega vira, ki je že dobila priznanje naravne mineralne vode in se trži pod blagovno znamko Donat Mg, je sodišče po presoji, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K točki II izreka: Tožena stranka je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.