Jedro

Navedba abstraktnega besedila ni nujna sestavina opisa kaznivega dejanja, temveč so odločilna konkretna dejstva in okoliščine.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 44/2009 z dne 8. 10. 2009 obsojenega Ž. N. spoznalo za krivega kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni osem mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa ob upoštevanju kazni desetih mesecev zapora, določene v pogojni obsodbi po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 495/06 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 4/2008, v kateri mu je bila določena preizkusna doba dveh let, ki je ni preklicalo, po drugem odstavku 59. člena v zvezi s četrtim odstavkom istega člena KZ-1, po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora, ter preizkusno dobo petih let. Odločilo je tudi, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obsojencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen všteje čas, prebit v pridržanju od dne 18. 2. 2009 od 12.45 ure do 20. 2. 2009 do 12.53 ure in čas prebit v priporu od dne 20. 2. 2009 od 12.53 ure do dne 27. 2. 2009 do 15.50 ure. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca J. P. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bo v celoti znana njihova višina ter plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1375/2009 z dne 25. 5. 2010 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zahteva izrecnega predloga nima, iz njenih navedb pa je mogoče povzeti, da se zavzema za spremembo pravnomočne sodbe glede pravne opredelitve kaznivih dejanj.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti delno utemeljena. Zavrača očitke zahteve, ki zadevajo pravno opredelitev kaznivih dejanj. Pritrjuje pa vložniku zahteve, da se element „spravljanja v podrejen položaj“ ne zatrjuje v opisu dejanja niti v abstraktnem delu niti v konkretnem, v katerem je izostala izrecna trditev, da sta bila oba oškodovanca spravljena v podrejeni položaj. Ob tem, da sta obe sodišči v razlogih sodbe pojasnili, kaj štejeta za podrejen položaj, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti na ta način, da bi sodišče razveljavilo pravnomočno sodno odločbo.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu, ki v obširno obrazloženi izjavi vztraja pri stališču, navedenem v zahtevi za varstvo zakonitosti.

6. Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Trdi, da v primerih dejanja, storjenega v škodo J. P. gre kvečjemu za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti ali pa samo za prekršek, v primeru oškodovane Š. J. pa bi bilo treba dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. V ostalem vložnik zahteve ocenjuje, da odločitev drugostopenjskega sodišča ni obrazložena, saj ne vsebuje argumentirane obrazložitve. Zato je po njegovem mnenju sodišče druge stopnje kršilo Zakon o kazenskem postopku.

7. Iz opisa dejanj, ki ga vsebuje pravnomočna sodba, sledi, da se obsojencu očita grdo ravnanje in pretepanje z oškodovanima J. P. in Š. J. Tej navedbi sledijo opisi, ki poleg modalitet (čas in kraj storitve posameznih dejanj) vsebujejo dejstva in okoliščine, ki konkretizirajo obsojenčevi dejanji. V izreku je tudi navedeno, da je se je oškodovani J. P. zaradi takšnih ravnanj počutil ogroženega in prestrašenega in je podal prijavo na policiji, pri dejanju z dne 2. 12. 2008 (druga alineja 1. točke izreka prvostopenjske sodbe) pa je do prihoda policije počakal pri varnostniku, zatem pa policista prosil, da sta ga pospremila do osebnega vozila, saj se je bal njegovega ponovnega napada, zaradi stopnjevanja nasilja je s strahom hodil v službo, prosil vodstvo fakultete, da ga zaščiti, nikoli ni hodil sam v službo, težko je opravljal svoje delo, saj ni bil zbran in je to vplivalo na učni proces. Gre za opredelitev posledic, ki so jih imela obsojenčeva ravnanja. Pri oškodovani Š. J. so te posledice opisane v izreku sodbe s prestrašenostjo, ogroženostjo in stopnjevanjem le-te ter s tem, da je verjela v obsojenčevo zmožnost, da jih uresniči, da se ni upala sama hoditi po Ljubljani in se je vozila s taksijem, ni si upala spati sama doma, temveč je spala pri prijateljih in starših in ni hodila na fakulteto.

8. Sodišče prve stopnje je glede na opis kaznivih dejanj in glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je skladno z opisom, sklepalo, da je obsojenec storil kaznivi dejanji nasilništva iz prvega odstavka 296. člena KZ-1. Utemeljilo je, da se je obsojenec dalj časa izživljal nad obema oškodovancema z nasiljem, najprej verbalnim, nato pa ravnanja stopnjeval do fizičnega obračuna. Grobo je napadel njuno osebno dostojanstvo in tudi prizadel telesno integriteto s fizičnim napadom nanju. Pri obeh je povzročil občutke strahu, nemoči in vznemirjanja, takšne intenzivnosti in trajanja, da nista mogla živeti normalnega življenja. Ocenilo je, da sta bila zato brez dvoma v podrejenem položaju.

9. Pritožbeno sodišče je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba utemeljevala kršitev kazenskega zakona. Izhajalo je iz razlage, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi I Ips 194/2009, v kateri je med drugim obrazloženo, da je spravljanje v podrejeni položaj mogoče razumeti tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma, ko postane objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah večje intenzivnosti in trajanja. Sklepalo je, da so takšne posledice vsebovane v opisu obeh obravnavanih kaznivih dejanj. Soglašalo je tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je kaznivo dejanje nasilništva sestavljeno, trajajoče kaznivo dejanje, storjeno v določenem časovnem obdobju, ki pomeni zaokroženo celoto.

10. V obravnavani zadevi opis dejanja v vloženem in spremenjenem obtožnem predlogu, ki ga je sodišče povzelo v izrek izpodbijane sodbe, ne vsebuje zakonskega znaka, s katerim je na abstraktni ravni opredeljena posledica, in sicer, da je obsojenec z očitanimi mu ravnanji spravljal oba oškodovanca v podrejen položaj. Navedba abstraktnega besedila ni nujna sestavina opisa kaznivega dejanja, temveč so odločilna konkretna dejstva in okoliščine. Sodišče po izvedenem dokaznem postopku na podlagi takih dejstev sklepa na obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja. Opis obsojencu očitanih dejanj vsebuje med drugim tudi konkretizacijo zakonskega znaka spravljanja oškodovancev v podrejen položaj. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo v skladu s takim opisom in po oceni obsojenčevega zagovora ter izvedenih dokazov utemeljeno sklepalo, da je storil kaznivi dejanji. Glede na razlago teh kazenskopravnih določb, ki jo je Vrhovno sodišče zavzelo v že navedeni odločbi, je po obsojencu izvrševano nasilje nad oškodovanima J. P. in Š. J. imelo v izreku sodbe opisane posledice. Z izvrševanim nasiljem je obsojenec ustvaril položaj, ki je v inkriminiranem času bil za oškodovanca brezizhoden in ki ga nista mogla oziroma nista bila sposobna odvrniti. Zato je utemeljeno sklepanje obeh nižjih sodišč, da je obsojenec s svojimi dejanji spravil oba oškodovanca v ponižujoč, podrejen položaj.

11. Glede na obrazloženo ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da gre kvečjemu za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. Vložnik zahteve namreč pri tem izhaja iz lastne ocene teže ugotovljenih posledic in ocene okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče, in na podlagi katerih je sklepalo tudi na njegovo naklepno ravnanje. V tem obsegu zahteva nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Vložnik zahteve uveljavlja tudi postopkovno kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Trdi, da sodišče druge stopnje ni preizkusilo dejanskega stanja in v tem pogledu ni obrazložilo svoje odločitve.

13. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje med drugim presodi pritožbene navedbe. Ob upoštevanju procesne teorije in sodne prakse sodišče druge stopnje presodi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva ter zavzame do njih stališča in jih ustrezno obrazloži. Slednje pomeni, da se ne spušča v presojo tistih pritožbenih navedb, ki niso pravno relevantne.

14. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je sodišče druge stopnje presodilo navedbe, s katerimi je pritožba utemeljila zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z dejanjem, ki ga je obsojenec storil v škodo J. P. Zavzelo je stališče do vseh pritožbenih navedb, nanašajočih se na odločilna dejstva, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Čeprav pritožba pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja glede dejanja, storjenega proti oškodovani Š. J., ni izpodbijala, je sodišče druge stopnje presodilo, da je dejansko stanje tudi v tem obsegu sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in navedlo za svoje zaključke prepričljive razloge.

15. V takem položaju pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP. Posebej še, ker zahteva zgolj na splošno opozarja, da sodišče druge stopnje ni obrazložilo odločitve, s katero je zavrnilo pritožbene navedbe, povezane z izpodbijanim dejanskim stanjem, ne da bi utemeljila, katera odločilna dejstva sodišče druge stopnje ni presodilo. Zato takih navedb zahteve ni bilo mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

16. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojeni Ž. N. v zahtevi za varstvo zakonitosti in jo je zato zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na njegove premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).