Jedro

Tako kot pri večini katastrofalnih škodnih primerov tudi za obravnavani primer velja, da je dosledna in jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode nemogoča. Čim hujši je odškodninski primer, tem bolj se posamezne oblike škode prepletajo in zlivajo. Zlitje le-teh najbolje opisujeta pojma groze in uničenega življenja. Bodoče posledice se tako mestoma enovito kažejo kot telesno trpljenje zaradi invalidnosti in hkrati kot duševno trpljenje zaradi invalidnosti. Tožnikovo duševno in telesno invalidno stanje hkrati predstavlja tako skaženost kot zmanjšanje življenjske aktivnosti. Gre za enovito stanje, ki tožniku povzroča trpljenje. To izhodišče je pogojevalo tudi metodo pritožbenega preizkusa materialnopravne ustreznosti dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. V tej zadevi, ki je primer katastrofalne škode, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v višini 370.175,37 EUR. Od posameznih odškodninskih zneskov, kot so opredeljeni v 1. točki izreka, je sodišče tožniku priznalo tudi zakonske zamudne obresti. Ta odškodnina je vsota odškodnin po posameznih odškodninskih postavkah. Za telesne bolečine je sodišče tožniku priznalo 75.000,00 EUR. Za strah mu pripada po sodbi sodišča prve stopnje 5.000,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 13.500,00 EUR. Največji znesek pa odpade na odškodninsko postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v okviru katere mu je sodišče prve stopnje priznalo 150.000,00 EUR. Skupni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo tako znaša 243.500,00 EUR, od česar je sodišče odštelo že plačani znesek in tako del zneska v izreku, ki odpade na nepremoženjsko škodo, znaša 229.327,07 EUR. V znesku odškodnine, ki je zajeta v 1. točki izreka, je nadalje upoštevan še kapitaliziran znesek zapadlih mesečnih rent za tujo pomoč in sicer v višini 134.276,00 EUR. Poleg tega pa je sodišče priznalo še nekaj manjših zneskov za premoženjsko škodo in sicer za stroške kopanja v A. (300,00 EUR), nekaj manjših zneskov za zdravila in fizioterapevtsko opremo ter znesek 4.300,00 EUR za razliko med novim, večjim avtomobilom, ki ga je bilo treba kupiti za potrebe tožnika, in siceršnjo vrednostjo manjšega vozila. Sodišče je odločilo tudi o obeh zahtevanih mesečnih odškodninskih rentah. Za tujo pomoč je tožniku priznalo 1.605,65 EUR, za izgubljeni zaslužek pa 950,00 EUR. Vendar je to rento tožena stranka dolžna plačevati šele po 1. 1. 2023. Obveznost plačevanja obeh odškodninskih rent pa je v izreku izrecno zamejena z izčrpanjem zavarovalne vsote, katere preostanek je še 40.313,58 EUR. Nazadnje je sodišče odločilo še o pravdnih stroških.

Pritožba tožene stranke:

2. Tožena stranka se pritožuje proti obsodilnemu delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj odškodnino zniža na 281.675,37 EUR, mesečno rento za tujo nego in pomoč na mesečni znesek 1.005,65 EUR, v preostalem delu pa naj tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba najprej napada odločitev sodišča glede nepremoženjske škode. Meni, da je sodišče pri vseh odškodninskih postavkah močno pretiravalo. Pritožba se sklicuje na odškodninski zadevi, ki ju je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. II Ips 339/2004 in pod opr. št. II Ips 334/2005. 4. Glede zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožba posebej opozarja, da se glede na poškodbe tožeča stranka svojega stanja ne zaveda in zato ne more trpeti v takšnem obsegu, da bi bil upravičen do tako visoke odškodnine iz te postavke. Meni, da bi bila pravična odškodnina za to postavko 120.000,00 EUR.

5. Glede strahu pritožba trdi, da primarnega strahu tožnik ni trpel, prav tako pa ni trpel strahu za izid zdravljenja. Kakšne druge odškodnine za strah pa OZ (1) in sodna praksa ne priznavata.

6. Pritožba dalje napada odškodnino za dosojeno materialno škodo iz naslova rente za tujo nego in pomoč. V okviru tega se odločno upira odškodnini glede razlike med vrednostjo vozila Berlingo III Multispace HDI 90, ki ga je kupila tožnikova mati in pavšalno ocenjeno vrednostjo v višini 10.000,00 EUR. Pritožba sodišču očita, da ne pojasni, kaj je zanj manjše vozilo. Poleg tega je nakup avtomobila običajen strošek.

7. Dalje pritožba meni, da je sodišče močno pretiravalo pri prisoji odškodnine v višini 134.276,00 EUR ter pri mesečni renti za bodočo škodo v višini 1.605,65 EUR. Pritožba meni, da bi bila ustrezna odškodnina 85.076,00 EUR, mesečna renta pa 1.200,00 EUR. Treba pa je odšteti še znesek 194,35 EUR, ki ga mati prejema od CSD za nego otroka. Pritožba meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da se bo ta znesek, ki ga mati prejema s strani CSD, spreminjal. Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da tožnik ponoči spi in takrat ne potrebuje nege in pomoči. Toženka zato meni, da je osem ur utemeljen čas, ko tožnik dejansko koristi in uživa nego in pomoč svoje matere in svojcev.

8. Pritožba napada tudi urno postavko v višini 5,00 EUR. Meni, da je takšna cena, ki jo je treba plačati družbam, ki se pridobitno ukvarjajo s to dejavnostjo. Meni vsaj to, da bi bilo treba upoštevati še DDV in urno postavko znižati na 4,00 EUR.

9. Pritožba vztraja tudi pri ugovoru zastaranja glede rente za izgubljeni zaslužek. Meni, da je bilo tožniku že ob vložitvi tožbe jasno, da bo ta oblika škode nastala. Sicer pa napada tudi samo višino odškodnine iz tega naslova. Po mnenju pritožnika za merilo izgube sodišče ne bi smelo upoštevati povprečne plače v državi, marveč minimalno plačo. Gospodarske razmere so težke in bolj verjetno je, da bi tožnik prejel zgolj tak znesek.

Pritožba tožeče stranke:

10. Tožeča stranka napada zgolj zavrnilni del sodbe glede 30.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga takšno spremembo, da bo tožbenemu zahtevku tudi v opisanem delu ugodeno. Tožnik s sklicevanjem na ugotovljena dejstva sodišču predlaga, da drugače uporabi materialno pravo.

11. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Nobena od strank ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

12. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede nepremoženjske škode: a) O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE:

13. V obravnavani zadevi gre za katastrofalno škodo. Oškodovanec je otrok, ki je bil v času prometne nezgode, iz katere izvira vsa škoda, ki je predmet obravnave, star štirinajst mesecev. Tako kot pri večini katastrofalnih škodnih primerov tudi za obravnavani primer velja, da je dosledna in jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode nemogoča (2). Čim hujši je odškodninski primer, tem bolj se posamezne oblike škode prepletajo in zlivajo. Zlitje le-teh najbolje opisujeta pojma groze in uničenega življenja. Bodoče posledice se tako mestoma enovito kažejo kot telesno trpljenje zaradi invalidnosti in hkrati kot duševno trpljenje zaradi invalidnosti. Tožnikovo duševno in telesno invalidno stanje hkrati predstavlja tako skaženost kot zmanjšanje življenjske aktivnosti. Gre za enovito stanje, ki tožniku povzroča trpljenje. To izhodišče je pogojevalo tudi metodo pritožbenega preizkusa materialnopravne ustreznosti dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

14. Še pred opravljeno primerjavo z odškodninsko sodno prakso pa je moralo pritožbeno sodišče odgovoriti na dva načelna pritožbena očitka. Pritožbeno sodišče zavrača tezo pritožbe tožene stranke, da bi morala biti odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nižja, ker naj bi se tožnik glede na poškodbe svojega stanja ne zavedal in naj zato tudi ne bi mogel trpeti v takšnem obsegu. Odgovor na takšno pritožbeno izhodišče je negativen. Tožnikovo življenje je uničeno in v tem je primoran živeti s svojim celotnim jaz-om.

15. Drugi načelen pritožbeni očitek je, da tožnik ni utrpel primarnega strahu in tudi ne strahu za izid zdravljenja. Pritožba meni, da noben drug strah ne predstavlja pravno priznane škode. Odgovor pritožbenega sodišča je, da niti primarni strah niti sekundarni strah nista pozitivnopravna pojma. Gre zgolj za tipizirani izrazni obliki strahu, ki sta se uveljavili v sodni praksi. Odločilno vprašanje pa je, ali dejanske okoliščine, ki so vzbujale oškodovancu strah v običajnem pomenu besede, ustrezajo pojmu strahu iz 179. člena OZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na 15. strani sodbe zgledno utemeljilo, zakaj meni, da dejstva konkretnega primera ustrezajo abstraktnemu pojmu strahu iz 179. člena OZ. K materialnopravno lepi izpeljavi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima česa dodati.

16. Pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za duševne bolečine zaradi skaženosti, za strah ter za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem so vsebovane v dejanski podlagi izpodbijane sodbe. Teh dejanskih ugotovitev pritožbi konkretizirano ne napadata. Obseg teh dejanskih ugotovitev je velik in bi jih bilo na tem mestu nesmiselno povzemati, zato se pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sklicuje. Pritožbeno sodišče za uvod v primerjavo z drugimi odškodninskimi primeri v sodni praksi povzema zgolj najhujše. Tožnik, štirinajstmesečni otrok v času škodnega dogodka, je utrpel hude možganske poškodbe, zaradi katerih je tako telesni kot duševni invalid. Zmožen ni niti samostojnega sedenja, nikoli ne bo opravilno sposoben. V celoti je odvisen od tuje nege in pomoči. Ena posledic škodnega dogodka je tudi epilepsija. Tožnik, ki je bil 21 dni v umetni komi, je utrpel številne invazivne in neinvazivne zdravstvene posege. Osrednja poškodba je torej poškodba glave oziroma možganov. V okviru te škodne skupine je pritožbeno sodišče tudi iskalo primerjavo zaradi konkretizacije objektivne pogojenosti višine odškodnin. Primera, na katera se sklicuje pritožba tožene stranke, nista neposredno uporabljiva. V zadevi II Ips 339/2004 je namreč sodišče priznalo podoben znesek odškodnine (v višini 215 plač), kot rečeno pa primer ni ustrezen za primerjavo, saj je šlo za drugačen tip poškodb, drugačno starost, oškodovanec pa ni postal duševni invalid. V drugi zadevi, opr. št. II Ips 334/2005, je bila tako ali tako priznana višja odškodnina (290 plač), poleg tega pa je šlo za drug tip poškodb.

17. Pritožbeno sodišče je primerjavo opravilo s pomočjo spoznavnega vira prava – zbirko iz leta 2010 (3) ter za zbirko iz leta 2001 (4). Najprej je pregledalo primerljive zadeve iz zbirke iz leta 2010. Najvišja odškodnina je bila priznana v primeru, evidentiranem pod št. I/1 (II Ips 351/2003). Osemnajstletnemu fantu je Vrhovno sodišče priznalo 454 plač (5). Opis nevšečnosti je tu skromnejši, oškodovanec je trpel hujše telesne bolečine, bil je v komi in sedaj je na invalidskem vozičku. Prizadet je v govorni komunikaciji, omejen v možnostih šolanja ter v možnosti pridobitve in opravljanja samostojnega poklica. Ljubezenskih in spolnih stikov ne bo navezal. Trpi za obupom, depresijo in odvisnostjo od matere. Primerjava obeh zadev pokaže, da ta primer ni bistveno hujši od obravnavanega. Nekatere prvine obravnavanega primera (predvsem duševna prizadetost, vid, nesposobnost za delo) so celo hujše od zadeve, ki služi za primerjavo.

18. V primeru pod št. I/II (II Ip 587/2008) je sodišče oškodovancu (7 let staremu dečku) priznalo odškodnino v višini 358 plač. Zadeva je primerljiva z obravnavano. Primer pod št. I/3 (II Ips 377/2005), kot celota ni uporaben za primerjavo, saj je bila tu vložena le revizija tožeče stranke, ki je bila zavrnjena. To pomeni, da odškodnina ni prenizka, ni pa se Vrhovno sodišče moglo izjasniti o tem, ali ni nemara previsoka.

19. Primer pod št. I/4 (II Ips 668/2005) je kot celota lažji. Lažje je predvsem zmanjšanje življenjske aktivnosti. Štiriindvajsetletnemu oškodovancu je tu sodišče priznalo 238 plač. Kot celota je torej primer argument za zavrnitev revizije tožene stranke v obravnavani zadevi. Vse navedeno velja tudi za prej obravnavane primere.

20. V obravnavani zadevi je namreč prvostopno sodišče tožniku priznalo odškodnino v višini 248 plač. V prej navedenem primeru, ki je lažji, je bila priznana torej le za 5 % nižja odškodnina. Tudi vsi ostali primeri, ki sledijo v nadaljevanju prej citirane zbirke, so lažji. Zgolj za zamejitev obrisa sodne prakse (torej za določitev zgornje in spodnje meje) pritožbeno sodišče navaja še primer, ki je evidentiran pod št. I/5 (II Ips 566/2006) ter primer, ki je evidentiran pod št. I/7 (II Ips 32/2001). V prvem primeru gre za 51 letno oškodovanko. Ta je po škodnem dogodku na stopnji vegetiranja. Prisojena ji je bila odškodnina v višini 213 plač. Vendar pa je ta zadeva težko primerljiva zaradi starostne razlike. V obeh zadevah gre za katastrofalen primer. Vendar pa ta primer skupaj s prej navedenimi, v katerih je bila priznana odškodnina bistveno višja, obravnavano zadevo v resnici lepo umešča v široko polje odškodnin, ki se gibajo med 200 in 300 plačami. Sem jo je umestilo tudi sodišče prve stopnje. V drugi zadevi (II Ips 32/2001) pa je bila sedemletnemu fantu priznana odškodnina v višini 155 plač, pri čemer je bilo zdravljenje krajše, šlo je za upad intelektualnih sposobnosti, ni pa bilo telesne invalidnosti. Primer je torej lažji od obravnavanega. Od tu dalje so sicer še hudi primeri, a vedno lažji od obravnavanega. Takšnemu seštevku posledic, kot ga je utrpel tožnik v obravnavani zadevi, se nihče več niti malo ne približa (približa se mu le s tem ali onim vidikom).

21. Ob vsem povedanem se torej izkaže, da se prisojena odškodnina v obravnavani zadevi ustrezno umešča v sodno prakso primerljivih zadev. Primerjava s primeri v zbirki iz leta 2001, takšnih ugotovitev ne spremeni. Najhujši primer je ta, ki je evidentiran pod št. I (II Ips 484/91). Tu je bilo priznano 436 plač, vendar pa je bila zavrnjena zgolj revizija tožeče stranke in primer zato glede celote ni uporaben.

22. Ob vsem povedanem torej ni mogoče reči, da bi bila skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 248 plač, ki jo je tožniku priznalo sodišče prve stopnje, prenizka. Sodišče prve stopnje torej v škodo tožene stranke ni prekršilo materialnopravnih izhodišč iz 179. in 182. člena OZ.

b) O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE:

23. Tako ostaja le še vprašanje, ali bi moralo sodišče tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisoditi še kaj več kot 75.000,00 EUR. Tu pa se je vendarle treba osredotočiti na tisto, kar neposredno napada pritožba (torej na vprašanje primernosti odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem). Tožeča stranka napada izključno zavrnilni del sodbe glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na tako zasnovane meje pritožbenega preizkusa je moralo torej pritožbeno sodišče najti ustrezno ravnovesje med realnim izhodiščem tega katastrofalnega primera, v katerem jasna razčlenitev po posameznih oblikah škode ni docela mogoča ter dejstvom, da je predmet pritožbenega preizkusa izključno ustreznost odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. To ravnovesje je pritožbeno sodišče iskalo najprej s pomočjo primerljive sodne prakse za telesne bolečine, nato pa z iskanjem odgovora na vprašanje, ali vidik oškodovančeve škode, ki ga v širšem smislu še izraža pojem telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, še lahko upravičuje tožnika do višje odškodnine iz tega odškodninskega naslova, kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče je primerjavo opravilo na istih primerih, ki jih je uporabilo že ob obravnavi pritožbe tožene stranke. Za hujše telesne bolečine, vendar ob skromnejšem opisu nevšečnosti je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 351/2003 oškodovancu priznalo odškodnino v višini 45 plač. V zadevi II Ips 377/2005 je bila oškodovancu priznana odškodnina za telesne bolečine v višini 24 plač. Trajanje telesnih bolečin je bilo primerljivo, zdravljenje tudi, oškodovanec je bil prav tako v komi, vendar pa je bil ob vsem tem še operiran. V zadevi II Ips 668/2005 je bila za telesne bolečine oškodovancu priznana odškodnina v višini 45 plač. Nezavest je bila krajša, vendar pa je utrpel tri operacije, trajanje hudih in zelo hudih bolečin pa je bilo daljše. Glede bodoče škode so v povzetku te zadeve omenjeni občasni glavoboli v prihodnje. V zadevi II Ips 566/2006 je oškodovanka iz naslova telesnih bolečin prejela odškodnino v višini 55 povprečnih plač. Trajanje telesnih bolečin je bilo daljše, skop opis zdravljenja pa kaže na blažje nevšečnosti med zdravljenjem. V zadevi II Ips 32/2001 je sedemletni oškodovanec iz naslova telesnih bolečin prejel odškodnino v višini 11,2 plače. Primer je sicer lažji od obravnavanega, gotovo pa ne utemeljuje zvišanja odškodnine. V zadevi II Ips 484/91 je oškodovanec prejel iz naslova telesnih bolečin odškodnino v višini 70 plač. Telesne bolečine so bile hujše, ni pa podatkov o komi in o skupnem trajanju hospitalizacije. Je pa v povzetku vsebovan podatek o nujnosti stalnega rehabilitacijskega programa, da se prepreči nazadovanje. Torej tako kot v obravnavanem primeru. Noben od doslej navedenih primerov ne nudi opore za zvišanje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Edini primer, ki bi takšno oporo lahko nudil, je ta, ki ga je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. II Ips 587/2008. Tu je bila oškodovancu priznana odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 111 povprečnih plač. Bolečine so bile daljše, vendar ni bilo kome, je pa bil oškodovanec podvržen operaciji. O bodočih bolečinah in funkcionalni fizioterapiji v povzetku odškodninskega primera ni govora.

24. Slednji primer je torej edini, ki bi utemeljeval zvišanje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v konkretnem primeru. Vendar pa mora sodišče ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine upoštevati sodno prakso kot celoto, ne pa se opirati na osamel primer iz le-te. Celoten pregled primerljive sodne prakse pa zvišanja višine odškodnine ne utemeljuje.

25. Sledi torej materialnopravni sklep, da je sodišče prve stopnje materialno pravo iz 179. in 182. člena OZ uporabilo pravilno tudi pri presoji o pravični denarni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Glede premoženjske škode:

26. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri ugotavljanju višine premoženjske škode v zvezi z nakupom večjega avtomobila, pravilno uporabilo pravilo o prostem preudarku iz 216. člena ZPP (6). Upoštevalo je razpoložljive dokaze (to je dokaz o nakupu vozila Berlingo III Multispace) na eni strani ter splošno znana dejstva o vrednosti manjših vozil na drugi strani. Glede na tožnikovo invalidnost pa je seveda tudi življenjsko docela sprejemljivo, da za prevoz le-tega potrebuje tak avto, da se invalidski voziček enostavno shrani v prtljažniku. Pritožbeni očitek, da sodišče ne pojasni, kaj je zanj „manjše“ vozilo, niso utemeljeni. O vrednosti manjših vozil se lahko vsakdo prepriča na spletnih straneh, kjer se prodajajo ali oglašujejo avtomobili. Manjše vozilo pa je tisto, ki nima tolikšnega volumna kot Berlingo Multispace (slednji je enoprostorec). Primeri takšnih vozil so: Ford Fiesta, Fort Fusion, Peugeot 207...

27. Pritožba je neutemeljena tudi glede odškodnine za tujo pomoč. Odškodnina iz tega naslova ima materialnopravno podlago v 174. členu OZ. Slednji govori tudi o „drugih potrebnih stroških“. Glede tega, da slednji zajemajo tudi tujo pomoč, je sodna praksa ustaljena (7). Sodna praksa je ustaljena tudi glede vprašanja višine. Oškodovancu pripada znesek, ki bi ga potreboval, če bi moral najeti profesionalno pomoč. Čim je to tisto, kar mu pripada kot odškodnina, mu je odgovorna oseba to dolžna povrniti. Praksa pa je enotna tudi glede tega, da oškodovancem ta odškodnina pripada tudi v primeru, ko mu to pomoč nudijo domači (8). Opora za višino je torej prav znesek, ki bi ga moral tožnik plačati družbi, ki se profesionalno ukvarja z nudenjem tuje pomoči, ne pa znesek, ki bi bil kakorkoli zmanjšan. Praksa je enotna, da je nadaljnja okoliščina, da pomoč oškodovancu nudi član družine, z vidika razmerja do odgovorne osebe, irelevantna.

28. Ob dejstvu, da je mati tožnika po škodnem dogodku svoje življenje posvetila sinu (sodba sodišča prve stopnje vsebuje številne okoliščine, ki kažejo, da je sinu na razpolago bolj ali manj noč in dan) so dovoljšnja opora za takšno časovno oceno potrebne pomoči, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

29. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da se bo znesek, ki ga mati prejema s strani CSD (gre za 194,35 EUR mesečno) skozi čas spreminjal. Ta pritožbena navedba je glede na celotno vrednost spora malenkostnega pomena. Pravni odgovor nanjo pa je, da se bo po drugi strani spreminjala tudi urna postavka, ki je nudila oporo za izračun vrednosti tuje pomoči. Metoda za oceno višine te škodne postavke zato ni popačena.

Glede rente za izgubljeni zaslužek:

30. Pritožba vztraja pri ugovoru zastaranja. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je tožeča stranka za to, da ne bo sposobna za nobeno delo in tudi ne bo opravilno sposobna, izvedela šele s prejemom izvedenskega mnenja dne 26. 8. 2010. Ob takšni dejanski ugotovitvi je ugovor zastaranja materialnopravno neutemeljen, kot je presodilo že sodišče prve stopnje. K materialnopravnemu vidiku pritožbeno sodišče nima česa dodati.

31. Vendar pritožba to dejansko ugotovitev sodišča napada. Pri tem se opira na to, da je bilo tožnikovo stanje znano. To naj bi izhajalo že iz dejstva, da je tožnik uveljavljal rento za tujo pomoč kot bodočo škodo. Enako velja glede dejanske podlage zahtevka za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tudi ta naj bi dokazovala, da se je tožnik svojega stanja zavedal, ter bi torej moral vedeti tudi za potencialni izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti opravljanja kakršnegakoli dela.

32. Pritožbeno sodišče s pritožbenimi očitki ne soglaša. Pritožbene navedbe ne uspejo izpodbiti specifične dejanske ugotovitve, da je tožnik šele s prejemom izvedenskega mnenja izvedel, da ne bo sposoben za nobeno delo in da ne bo opravilno sposoben. Specifika te dejanske ugotovitve je v tem, da gre za bodočo škodo in za hipotetična dejstva. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je ob takšnih epistemoloških okoliščinah v celoti sprejemljiva. Za razsežnost nečesa, kar ta hip ne obstaja (se ne kaže v realnem življenju) ter je mogoče na to le sklepati, je tožnik zanesljivo izvedel šele s prejemom strokovnega mnenja. Le-to je namreč strokovna projekcija, vse ostalo so lahko le bolj ali manj zanesljiva laična ugibanja. Drugačno ovrednotenje teh (hipotetičnih, projekcijskih) dejanskih vprašanj bi nasprotovalo umeščenosti instituta zastaranja v sistem temeljnih načel obligacijskega prava. Ta (predvsem načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti – 9. člen OZ) narekujejo zožujočo uporabo pravil o zastaranju. Slednja so namreč izjema od temeljnih načel. To izjemo pa narekuje zgolj normativna moč dejanskosti. Sodišče prve stopnje je zato ugovor zastaranja pravilno zavrnilo.

33. Glede same višine izgubljenega mesečnega zaslužka, ki ga problematizira pritožba, pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj meni, da bi tožnik najverjetneje (glede na družinske razmere ter glede na povprečje kot tako) prejemal povprečno plačo. Ob spoznavni krizi glede hipotetičnega dejstva je zato pravilno, da je sodišče le-to ugotavljalo ob standardu pretežne (nadpolovične) verjetnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča ter pooblastilo zanjo:

34. Ker sta obe pritožbi neutemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo. Pooblastilo je podano v določbi 353.člena ZPP.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami).

(2) primerjaj tudi zadevo II Ips 351/2003. (3) mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2010,

(4) dr. Dunja Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001. (5) Gre za povprečno mesečno neto plačo na zaposlenega v RS, ki se je uporabljala kot merska enota za primerjavo odškodninskih primerov. V času sojenja na prvi stopnji je ta znašala 982,99 EUR.

(6) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami)

(7) primerjaj VS RS, opr. št. II Ips 55/2002. (8) primeri iz prakse glede navedenih vprašanj: VS RS II Ips 55/2002, VS RS II Ips 647/1996, VS RS II Ips 295/1995, VSL I Cp 5763/2005, VSL I Cp 1081/2011, VSK I Cp 1698/2006.