Jedro

V zvezi s predlagano rekonstrukcijo in spremembo namembnosti podstrešja so predvideni posegi na prizidku. Ker gre za poseg v konstrukcijski element objekta (steno), to pomeni njegovo rekonstrukcijo.

Zaradi posega v objekt v letu 2009 ni mogoče več dokazovati, da gre za objekt, zgrajen pred letom 1967.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti podstrešja mizarske delavnice na zemljišču parc. št. 1131/2 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je upravni organ na podlagi predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) ugotovil, da je obstoječi prizidek na severni strani stavbe tako konstrukcijsko kot po namembnosti sestavni del objekta, da bodo v njem zagotovljena parkirna mesta za potrebe novo predvidenega stanovanja v mansardi in da bo preko njega zagotovljen vhod v to stanovanje. Iz tretje dopolnitve PGD izhaja, da se bo na tem prizidku zamenjala kritina, saniral omet in povečala odprtina za uvoz v garažo. Slednje pomeni, da gre v zadevi delno tudi za rekonstrukcijo prizidka. Zanj zato veljajo določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š6 Vižmarje glede zahtevanega štirimetrskega odmika objekta od sosednjih zemljišč, ki v obravnavanem primeru ni izpolnjen, soseda A.A. pa soglasja za manjši odmik ni dala. Poleg tega iz priloženega aerofoto posnetka izpred leta 1967 ni mogoče razbrati, da je bil obravnavani prizidek oziroma nadstrešek ob obstoječem objektu v celoti zgrajen pred letom 1967 v taki obliki, kot je prikazana v posnetku obstoječega stanja v načrtu arhitekture, to je z vrisanimi zidovi, sanitarijami in dodatnimi pomožnimi prostori. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za dovolitev gradnje na že obstoječem objektu.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, saj meni, da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Navaja, da je toženka aerofoto posnetek iz leta 1967 obravnavala kot brez veljave. Res je iz njega vidna le streha, ki je ležala na gredi, to pa so podpirali leseni stebrički. Z gotovostjo je bila streha postavljena pred letom 1967, pri čemer arhivov o tem ni več. Objekta – tožnik ju poimenuje prizidek in šupa na severni strani mizarske delavnice – sta bila zgrajena v letu 1960 in dograjena v naslednjih dveh letih. V nadaljevanju se sklicuje na poročila sodnih izvedencev ... iz leta 1979 do 1980, iz katerih izhaja, da poleg mizarske delavnice na severni strani obstajata še dva objekta – zidan prostor in šupa. Nadstrešek na tej severni strani leži v kapi na kapni gredi, ki jo podpirajo leseni oporniki in ki je z notranje strani obita z deskami, z zunanje pa z valovitimi salonitkami. Iz teh poročil se razbere, da je objekt star 30 let. Nadalje tožnik pojasnjuje, da je zaradi nevarnosti, da bi se nadstrešek porušil, na severni steni podzidal kapno lego z betonskimi zidaki. S podzidavo severne stene na šupi toženka tožniku neutemeljeno očita nelegalnost prizidka in šupe ter spremembo rekonstrukcije in „prodor“ zidu za stopnice, čeprav tega zidu v prizidku in v načrtu za gradbeno dovoljenje ni. Glede parkirnih mest pojasnjuje, da je parkiranje za stanovanje predvideno na prostoru pred delavnico, če pa je to ovira za gradbeno dovoljenje, pa na njegovi parc. št. 1132/5 k.o. ... Kljub temu torej, da nadstrešek ni bil predmet zaprošenega gradbenega dovoljenja, je z aeroposnetkom dokazal dejstvo, da je bil zgrajen pred letom 1967. Pravilno dejansko stanje bi lahko organ ugotovil tudi s pridobitvijo arhivske dokumentacije in z zaslišanjem prič. Sklicuje se še na prvi odstavek 67. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek oziroma naj jo spremeni in ugodi njegovi zahtevi za rekonstrukcijo ter spremembo namembnosti. Zahteva povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev zahtevka, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 54. člena ZGO-1 je treba v primeru, če se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na rekonstrukcijo, spremembo namembnosti, dozidavo in nadzidavo, navesti številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. decembrom 1966. Iz navedene določbe izhaja, da je naštete posege mogoče dovoliti in zanje izdati gradbeno dovoljenje le, če so načrtovani na legalno zgrajenem objektu. To pa nadalje pomeni, da je objekt, na katerem naj bi se izvajala načrtovana gradnja, moral biti zgrajen pred letom 1967 v taki obliki in dimenzijah kot v času vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in da se torej od leta 1967 na njem ni spreminjalo ničesar, za kar bi bilo treba pridobiti upravno dovoljenje.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je bil obstoječi prizidek na severni strani mizarske delavnice zgrajen pred navedenim datumom. Sodišče se je zato moralo opredeliti do tega, ali je bila v konkretnem primeru sploh načrtovana gradnja na prizidku in v zvezi s tem predlagana izdaja gradbenega dovoljenja, ob pritrdilnem odgovoru pa še, ali je bil prizidek zgrajen pred letom 1967. Pri tem dodaja, da tožnik navedeni prizidek neutemeljeno imenuje nadstrešek in se v skladu z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Tožnik namreč ne oporeka, da gre v celoti za zaprt del objekta.

V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti podstrešja v obstoječi mizarski delavnici v stanovanje. Prav tako ni sporno, da se zemljišče posega nahaja v območju urejanja ŠS 6/9 Spodnje Vižmarje, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š6 Stanežiče – Vižmarje (Uradni list SRS, št. 29/89 in Uradni list RS, št. 58/52 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Ta v 32. členu določa, da je treba pri spremembi namembnosti zagotoviti normativno število parkirnih mest. V d. točki 42. člena PUP, ki se nanaša na območje urejanja ŠS 6/9 Spodnje Vižmarje, pa je glede prometnega urejanja zapisano, da je treba pri spremembah namembnosti zagotoviti ustrezno število dodatnih parkirnih mest. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je upravni organ na podlagi predloženega PGD ugotovil, da so parkirna mesta za potrebe predvidenega stanovanja urejena v prizidku, da iz PGD ni razvidno, da bi bilo parkiranje v objektu obstoječe in da je v ta namen predvidena razširitev obstoječih garažnih vrat s povečanjem odprtine za uvoz v garažo. Tožnik teh ugotovitev ne izpodbija, načrtovano širitev vrat pa potrjujejo tudi navedbe v njegovi vlogi, ki jo je upravni organ prejel 15. 6. 2010, in v njegovi pritožbi zoper obravnavano odločbo, ki se nahajata v upravnih spisih.

Navedeno tudi po mnenju sodišča kaže, da so v zvezi s predlagano rekonstrukcijo in spremembo namembnosti podstrešja predvideni posegi na prizidku, ter da večanje odprtine na mestu dosedanjih garažnih vrat pomeni, da je načrtovan poseg v steno prizidka. Ker gre za poseg v konstrukcijski element objekta (steno), to pomeni njegovo rekonstrukcijo (7.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Sodišče se zato strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da ta dela pomenijo tudi rekonstrukcijo samega prizidka (6. stran obrazložitve izpodbijane odločbe). Zaradi tega je tožnikova trditev, da se njegova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja ni nanašala tudi na gradnjo na prizidku, neutemeljena, zgolj poimenovanje zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja „za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti podstrešja mizarske delavnice“ pa na navedeno ne more imeti vpliva.

Glede na prikaz posegov in ureditev mest za parkiranje v PGD so neupoštevne tožbene navedbe, da je parkiranje za stanovanje predvideno na prostoru pred delavnico – če je to ovira za gradbeno dovoljenje, pa na parc. št. 1132/5 k.o. ... Katera dela in v kakšnem obsegu so načrtovana, je namreč razvidno iz PGD, ki ga je predložil tožnik in s katerim je utemeljeval svojo zahtevo za gradbeno dovoljenje. Če tožnik meni, da prizidek za izdelavo stanovanja na podstrehi ni potreben, lahko v skladu 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na podlagi spremenjenega PGD, torej drugačnega dejanskega stanja, vloži novo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ je zato ravnal pravilno, ko je v nadaljevanju ugotavljal, ali je bil prizidek v obstoječem stanju, torej obstoječi prizidek, zgrajen pred letom 1967. Sodišče najprej ugotavlja, da tožnik ugotovitev prvostopenjskega organa o nedokazanosti tega dejstva izpodbija s sklicevanjem na listinske dokaze, med drugim na odločbo o nacionalizaciji št. 03/11-ŠK-842-594-1-59 z dne 26. 1. 1959 (pravilno: 1960), na poročila sodnih izvedencev ... z dne 10. 11. 1979, ... iz aprila 1980 in … iz oktobra 1979, ki so nedovoljeni novi dokazi. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da se tožnik v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi nanje ni skliceval, niti jih ni predložil, zato s temi dokazi ne more šele v upravnem sporu izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.

Prav tako se sodišče ne strinja tožbeno trditvijo, da je upravni organ predloženi aerofoto posnetek obravnaval kot „akt brez veljave“. Prvostopenjski upravni organ je namreč predloženi dokaz ocenil in v zvezi z njim zavzel stališče, da iz njega ni mogoče razbrati, da je bil obravnavani nadstrešek (prizidek) ob obstoječem objektu v celoti zgrajen pred letom 1967 v taki obliki, kot je prikazan v posnetku obstoječega stanja v načrtu arhitekture. Na ta način se je opredelil do njegove dokazne vrednosti, uspeh dokazovanja z njim pa je treba obravnavati tudi z vidika ostalih ugotovitev v postopku. Tako je upravni organ na podlagi predloženih fotografij ugotovil (7. stran obrazložitve), da je iz njih razvidno, da je tožnik steno zahodnega dela prizidka, ki mu tožnik pravi nadstrešek, v delu obložil z zidaki, na katere je postavil salonitke. Poleg tega je tudi v PGD prizidek prikazan kot v celoti zaprt del objekta z delno zidano in delno leseno fasado ter naveden kot obstoječa garaža. Navedeno potrjuje tudi tožnik v tožbi, s tem ko navaja, da je v letu 2009 kapno lego na severni steni nadstreška v dolžini 4 m proti zahodu podzidal z betonskimi zidaki oz. da je podzidal severno steno na šupi, pri čemer se strinja, da je iz aviofoto posnetka vidna le streha.

Navedena dejstva, ki torej med strankama niso sporna, potrjujejo, da del prizidka v obstoječem stanju ni nastal pred letom 1967, na kar obstoj strehe, ki ga dokazuje aerofoto posnetek, ne more vplivati. Zatrjevanje legalnosti prizidka glede na čas gradnje je zato neutemeljeno, tega pa ne morejo spremeniti niti v tožbi navedeni dokazi. Ti so ne le prepozni v procesnem smislu, ampak tudi neprimerni za ugotavljanje časa graditve obstoječega prizidka, saj z njimi zaradi posega v letu 2009 po logiki stvari ni mogoče več dokazovati, da gre za objekt, zgrajen pred letom 1967. Za odločitev v zadevi je pravno nepomemben tudi 67. člen ZGO-1, ki govori o izdaji t. i. delnega gradbenega dovoljenja. V prvem odstavku določa, da se gradbeno dovoljenje izda za celoten objekt ali za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da samostojno uporabljati, če se objekt gradi oziroma rekonstruira po delih in to tudi opredeljuje PGD. V drugem odstavku je obravnavana izdaja gradbenega dovoljenja za del objekta gospodarske javne infrastrukture.

Tožnik se na ta člen le sklicuje, okoliščin, ki bi narekovale njegovo uporabo, pa ne zatrjuje. Za izdajo delnega dovoljenja namreč ne zadostuje njegovo prepričanje, da je mogoče izdati gradbeno dovoljenje le za posege na podstrešju, saj je bilo v postopku glede na predloženi PGD ugotovljeno, da se bodo posegi v zvezi z načrtovano spremembo namembnosti izvajali tudi na prizidku.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj v zadevi ni sporno, da je tožnik na prizidku izvajal gradnjo tudi po letu 1967, predlagani dokazi (poleg izrecno navedenih v tej obrazložitvi) pa so prepozni (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).