Jedro

Upoštevanje izjave, ki jo je dala kasnejša privilegirana priča na centru za socialno delo socialni delavki, kakor tudi navedbe vsebine pogovora z oškodovanko v uradnem zaznamku, pomenijo nedovoljen dokaz.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil L. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obtožencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obe sodišči sta namreč natančno pojasnili svoje pravno stališče glede zaslišanja socialne delavke, ki je posamezne obremenilne podatke izvedela od obsojenčeve žene kot privilegirane priče. Tudi socialni delavec je dolžan posredovati zaupne podatke pristojnim organom, o čemer ima obširne razloge predvsem sodba sodišča druge stopnje, tem razlogom pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno državno tožilstvo in jim ničesar ne dodaja. Pri tem je po mnenju vrhovnega državnega tožilca tudi sodišče ustrezno tehtalo med dvema ustavnopravnima dobrinama, to je med možnostjo uporabe nedovoljenega dokaza in med prepovedjo mučenja ter nečloveškega ravnanja ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja, ki je povezano z nasiljem v družini (18. člen Ustave RS). Neutemeljena pa je tudi trditev, da iz spisa ni mogoče ustrezno opredeliti časa storitve kaznivega dejanja, saj je v drugem odstavku na 5 strani sodbe sodišča druge stopnje sodišče navedlo, zakaj šteje, da je čas storitve kaznivega dejanja povsem zadostno opredeljen in da navedba „leta prej, večkrat tedensko“ kaže zgolj na določeno časovno kontinuiteto ravnanj ter ponavljajoče ravnanje in s tem v bistvu pojasnjuje kasnejše obdobje in način ravnanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Če pa vlagatelj zahteve zatrjuje, da je šlo za kakšno drugačno obdobje, kakor se to zatrjuje v sodbi, pa gre zgolj za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Bistveni očitek zahteve za varstvo zakonitosti je kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s členom 83. in 340. ZKP, ker je sodišče oprlo sodbo na izpovedbo socialne delavke Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) U. L. o vsebini razgovora med njo in oškodovano S. Z. – privilegirano pričo, ki se je na glavni obravnavi v skladu s pravico iz 236. člena ZKP pričanju kot privilegirana priča odpovedala. Socialna delavka je vodila razgovor z oškodovanko v uradnem postopku na CSD.

6. Procesno relevantna dejstva, ki jih je Vrhovno sodišče upoštevalo za presojo očitanih kršitev so naslednja:

1. 4. 2009 so na CSD prejeli anonimen klic, kjer jim je klicatelj povedal, da na naslovu ... L. Z. pretepa ženo S. 11. 4. 2009 je znani naznanitelj na policijsko postajo podal ustno ovadbo iste vsebine.

15. 4. 2009 sta bila L. Z. in S. Z. vabljena na CSD na razgovor, ki ga je vodila socialna delavka U. L., o pogovoru pa je sestavila uradni zaznamek.

Istega dne so s CSD o ravnanju L. Z. obvestili PP.

1. 6. 2009 se je sestal medinstitucionalni tim v zadevi S. Z.; prisotni so bili dve socialni delavki (med katerima je bila tudi U. L.) s CSD, predstavnica društva SOS, predstavnica Zdravstvenega doma ter policist s policijske postaje. Dogovorili so se, da bo CSD kot koordinator aktivnosti zbiral informacije o družini, medtem ko se je policijska postaja zavezala zbirati dodatne konkretne prijave, da bodo lahko nadalje ukrepali.

Na glavni obravnavi, opravljeni dne 30. 11. 2009, se je S. Z., opozorjena v smislu določila člena 236. ZKP, pričanju odpovedala, zaradi česar je sodišče njeno izjavo izločilo iz spisa.

Dne 11. 1. 2010 je sodišče zaslišalo U. L., ki je povedala, da se je z družino Z. srečala po službeni poti potem, ko so dobili več anonimnih klicev. Anonimni klicatelji so opozarjali na nasilje v družini Z. Oba zakonca Z. so povabili na razgovor v prostore CSD in vabilu sta se odzvala. Socialna delavka je pri prvem razgovoru ugotovila, da je oškodovanka popraskana pod očmi, po obrazu, držala se je sključeno, govorila je zelo potiho, počasi, pri čemer je iskala besede, sama je ocenila, da oškodovanka nima nobene moči, da bi se lahko nasilju uprla. Kasneje so imeli še več pogovorov, vendar le na njihovem domu, to pa je bilo od aprila do avgusta 2009, ko je bil zadnji razgovor. Ob teh razgovorih ni ugotovila, da bi bila oškodovanka podpluta ali pa da bi težko hodila, spominja pa se, da so jo ne glede na to napotili k zdravniku, vendar k zdravniku ni nikoli odšla. Socialna delavka je še dodala, da se je videlo, da je ob obiskih postajal mož vedno bolj agresiven, po drugi strani pa je oškodovanka odklanjala vsakršno pomoč, zaradi česar so se timsko odločili, da z obiski prenehajo, saj so ocenili, da je lahko situacija samo „še hujša“.

Na vprašanje predsednice senata, kaj je oškodovanka v razgovoru povedala, pa je reagiral zagovornik obtoženca. Poudaril je, da sodišče o tem socialne delavke ne bi smelo zasliševati, saj gre za izjavo, ki jo je dala oškodovanka uradni osebi na centru za socialno delo, kamor je bila vabljena na razgovor s strani tega organa, ni pa bila opozorjena na pravico, da državnemu organu kot sorodnica ni dolžna dajati izjav. Sodišče je sprejelo procesni sklep, da se zaslišanje v tej smeri nadaljuje, socialna delavka pa je povedala o vsebini izjave oškodovanke, navedeno pa je sodišče uporabilo kot podlago za izrek obsodilne sodbe (drugi odstavek na strani 6 sodbe sodišča prve stopnje).

Svojo odločitev, da sodbo lahko opre na izpoved socialne delavke, je sodišče obrazložilo s tem, da gre za posredno pričo, kateri je oškodovanka pripovedovala zunaj predkazenskega ali kazenskega postopka. Gre namreč za primer, ko je privilegirana priča dala izjavo po svoji svobodni volji, zunaj nekega uradnega postopka, ko bi morala biti opozorjena, da ni dolžna ničesar izjaviti, oziroma ko bi bila v zmotnem prepričanju, da je dolžna dati izjavo. Pri tem se je oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 8. 2002 opr. št. I Ips 197/2002, ko je Vrhovno sodišče presodilo, da med obvestila, ki jih je treba izločiti, spadajo obvestila, ki so jih organom za notranje zadeve dale osebe o tem, kar so jim kasnejše privilegirane priče povedale o dogodku. Ni pa potrebno izločiti uradnih zaznamkov o izjavah oseb, ki niso uradne osebe (sosede, znance, naključne opazovalce, novinarje, …), katerim so kasnejše privilegirane priče pripovedovale o dogodku v zvezi s katerim teče kazenski postopek. Višje sodišče je temu stališču pritrdilo, poleg tega pa je opozorilo še na določilo 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, v katerem je določeno, katere osebe so oproščene dolžnosti pričevanja in da so te osebe, če so zato izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, odvezane dolžnosti varovanja tajnosti, oziroma, so dolžne posredovati zaupane podatke pristojnim organom. V četrtem odstavku 93. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) pa je določeno, da lahko dolžnosti varovanja poklicne skrivnosti strokovnega delavca ali sodelavca razreši prizadeta oseba sama ali sodišče. V konkretnem primeru je socialno delavko te dolžnosti razrešilo sodišče. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) pa v 36. členu določa, kdaj so dopustne omejitve pravic posameznika v zvezi z varstvom osebnih podatkov. Omejitev teh pravic je izjemoma dopustna tudi iz razloga izvrševanja pristojnosti policije, preučevanja, razkrivanja, odkrivanja, dokazovanja in pregona kaznivih dejanj in prekrškov.

7. S takšnimi zaključki pa se, kot rečeno, ne strinja zagovornik v zahtevi, ki opozarja, da teh določil ni dopustno uporabiti v konkretnem postopku, saj je bistvo instituta privilegiranih prič prav zaščita privilegirane priče, to je oškodovanke, katere volja je bila, da se takšni osebni podatki ne razkrijejo. Zato sodišče ne more in ne sme mimo njene volje obiti pravne dobrote, ki jo zakon privilegirani priči nudi, s sklicevanjem na omejitve pravic posameznika. Namen privilegija je namreč, da se izjav oškodovanca v postopku nadalje ne zlorablja. Omejitev pravic iz razlogov odkrivanja, dokazovanja in pregona kaznivih dejanj iz razlogov varstva posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne more biti dopustna v primeru, ko se oškodovanka odpove pričanju v postopku, ki teče zoper obdolženca, niti ne želi kakorkoli sodelovati ali kakorkoli obremeniti obdolženca v postopku. V kazenskem postopku morajo biti spoštovane procesne kavtele, ki dajejo obdolžencem določeno pravno varnost, oškodovance pa ne prisilijo k odločitvam, za katere niso izrazili svoje odobritve.

8. Po določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP so dolžnosti pričevanja oproščeni obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v izvenzakonski skupnosti, njegovi krvni sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena. Sodišče, ki vodi postopek, je dolžno poučiti te osebe, da jim ni treba pričati, vsakokrat, preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Pouk in odgovor se vpišeta v zapisnik (drugi odstavek 236. člena ZKP). Člen 237 ZKP predvideva procesno sankcijo v primeru, ko pride pri zaslišanju prič do kršitev zakona, navedenih v tem členu (med drugim, če je bil kot priča zaslišan kdo, ki ni bil dolžan pričati, pa o tem ni bil poučen ali se izrecno ni odpovedal tej pravici ali pa pouk in odpoved pričevanju nista zapisana v zapisnik, …), in sicer ima takšna kršitev vselej za posledico, da je izpovedba priče nedovoljen dokaz, ter da se na tako izpovedbo ne sme opreti sodna odločba. Kolikor se sodba opira na tak nedovoljen dokaz, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Privilegij, ki ga omogoča določilo člena 236. ZKP in ki pomeni izjemo od dolžnosti pričanja (tretji odstavek 234. člena ZKP), se sicer nanaša samo na izpoved priče, zaslišane v tem postopku pred sodiščem, vendar pa se določba 236. člena ZKP analogno uporablja tudi za uradne zaznamke o razgovoru policistov z osebami, ki so kasneje postale privilegirane priče. Navedeno izhaja iz tretjega odstavka 83. člena ZKP, kjer je za kršitev predpisana sicer nekoliko drugačna sankcija - ekskluzija izjav, ki so jih dale policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP osebe, za katere se kasneje izkaže, da so relativno privilegirane priče (236. člen ZKP), pod pogojem, da so se kasneje odrekle pričevanju. Da ne bi obšli privilegija pa se o vsebini izjav, ki jih je dala taka oseba, ne smejo zaslišati policisti ali določene uradne osebe, ki so vodile postopek zoper obdolženca (predkazenski postopek in kazenski postopek sta namreč povezana in bi prišlo ob nasprotnem stališču do vpliva neformalno zbranih podatkov – uradnih zaznamkov o izpovedbah privilegiranih prič, ki so se kasneje v postopku pričanju odpovedale, na sojenje), prav tako pa se ne smejo uporabiti izjave privilegiranih prič izvedencem, angažiranih v tem postopku. Stališče sodne prakse pa je ne glede na to, da je izjeme potrebno razlagati ozko, šlo nekoliko širše in zavzelo stališče, po katerem ni dovoljeno zaslišati tudi ne oseb, ki so vodile nek uradni postopek (na primer upravni ali disciplinski postopek) o vsebini izjav, ki so jih dale v zvezi z obdolženčevim kaznivim dejanjem privilegirane priče. Tako bi sodišče obšlo pravico prič do oprostitve dolžnosti pričevanja tudi, če bi zaslišalo uradne osebe inšpekcijskih organov, skrbstvenih organov, člane disciplinskih komisij in druge uradne osebe (za katere sodijo občani, da jim morajo dati določena obvestila) o tem, kar so jim te (privilegirane) priče povedale. Da je takšno stališče pravilno, izhaja predvsem iz namena privilegija, ki je ne samo v tem, da sorodnika ne sili lagati, temveč predvsem v tem, da se ga ne sili v obremenjevanje svojih bližnjih. Čeprav pomeni institut privilegija odstop od načela iskanja materialne resnice, pomeni po drugi strani tudi njeno zagotavljanje. Osebe, ki so blizu obdolženca, so namreč praviloma zainteresirane za izid kazenskega postopka, bodisi da so nanj čustveno navezane, bodisi da se ga bojijo in je ravno zaradi tega podana velika verjetnost, da v postopku ne bodo govorile resnice. Zaradi preverjanja morebitnih neresničnih podatkov pa bi se lahko kazenski postopek po nepotrebnem zavlekel. Predvsem pa bi bile te osebe bodisi pod konstantnim psihičnim pritiskom lastne vesti (v primeru, da bi v postopku lagale), ali pod pritiskom obdolženca, s katerimi jih vežejo tesne sorodstvene ali čustvene vezi, hkrati pa bi se lahko zaradi njihovega pričanja, predvsem v primeru, ko so privilegirane priče tudi oškodovanci, skrhali njihovi že tako načeti medsebojni odnosi. Zato je zakonodajalec dal takšnim pričam možnost odreči se pričanju, kolikor bodo ocenile, da iz takega ali drugačnega razloga ne bodo govorile. Tehtal je torej na eni strani javni interes, da se razišče kaznivo dejanje, da se zaščiti oškodovanec in storilec kaznuje, ipd., na drugi strani pa interes posameznika, to je sorodnikov, da ne bodo pričali, če tega ne želijo, in je dal prednost slednjemu. Da pa je ta pravica izpeljana dosledno, oziroma, da ne gre za obid privilegija, pa se zahteva po izločitvi dokaza, kot je bilo že pojasnjeno, nanaša tudi na primere, ko je kasnejša privilegirana priča dala izjavo o storilcu in kaznivem dejanju v nekem drugem postopku (upravnem, disciplinskem, …) kjer se je razčiščevala ista problematika (o storilcu in dejanju) in kjer je kasnejša privilegirana priča menila, da mora govoriti resnico (enako v odločbi VS RS I Ips 60/2010). V primerih, ko pa so privilegirane priče izpovedovale drugim osebam, lahko tudi socialnemu delavcu, zdravniku ali uradniku v državnem organu po svoji svobodni volji, zunaj postopkov, ki so se vodili zaradi razčiščevanja ravnanja obdolženca, pa bo sodišče lahko takšno posredno pričo zaslišalo o tem, kar jim je kasnejša privilegirana priča povedala. V tem primeru bo namreč privilegirana priča izpovedovala o nečem, o čemer ne bo menila, da je dolžna izpovedati in ne bo prišla v situacijo, ko bo tehtala ali je bolje da govori ali naj bo raje zaradi različnih že opisanih razlogov tiho in na vprašanja ne odgovarja. Šlo bo za spontan pogovor in za zaslišanje posrednih prič o vsebini pogovora. V tem primeru ne bo nikakršnih zakonskih zadržkov, enako kot v primeru, ko privilegirane priče o dogodku pripovedujejo sosedu ali prijatelju. Da je takšno zaslišanje posrednih prič dopustno pa je Vrhovno sodišče odločilo že v večih svojih odločbah, med drugim tudi v odločbi, ki jo je v tej zadevi citiralo okrožno sodišče. 10. V obravnavani kazenski zadevi je na CSD prišlo anonimno obvestilo o storilcu in kaznivem dejanju. Ravno zaradi razčiščevanja teh okoliščin sta bila na CSD klicana oba zakonca Z. CSD je bil tudi tisti, ki je o zadevi obvestil policiste, ter skupaj s policisti sodeloval v medinstitucionalnem timu v zadevi Z., kjer se je tudi zavezal, da bo kot koordinator nadaljnjih aktivnosti zbiral informacije o družini Z. O razgovoru z oškodovanko pa je U. L. strokovna delavka CSD Grosuplje napisala tudi uradni zaznamek.

11. CSD je javni socialni varstveni zavod, ki med drugim opravlja storitve in naloge zaradi odpravljanja socialnih stisk in težav v posameznem okolju (člen 42. ZCV). Kadar socialnovarstveni zavodi v izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, postopajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (86. člen tega zakona). V tem kazenskem postopku je torej šlo za situacijo, kjer je CSD oziroma socialna delavka U. L., ki je opravljala razgovor z oškodovanko, postopala kot državni organ. Vodila je postopek, v katerem je oškodovana Z. izpovedovala misleč da mora govoriti resnico. Slednje izhaja tako iz uradnega zaznamka o razgovoru socialne delavke U. L. z oškodovanko, kakor tudi iz izpovedbe L., ki je zaslišana kot priča povedala, da gre pri oškodovanki za izrazito pasivno osebo, ki ne pove stvari po svoje, ter da je bilo potrebno vse iz nje izvleči. Nikakor torej ni moč govoriti o sproščenem pogovoru med oškodovanko in socialno delavko, kateri bi oškodovanka ob neki priložnosti izpovedala o obdolženčevem ravnanju. CSD oziroma socialna delavka pa je kot članica medinstitucionalnega tima zbirala tudi podatke, pomembne za predkazenski postopek.

12. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ocenilo, da pomeni upoštevanje izjave, ki jo je dala S. Z. na centru za socialno delo tako s strani U. L. kakor tudi navedbe vsebine pogovora z oškodovanko v uradnem zaznamku nedovoljen dokaz, torej dokaz, na katerega po določbi 237. člena ZKP ni dopustno opreti sodne odločbe. Z., kasnejša privilegirana priča, je namreč pred državnim organom izpovedovala, očitno proti svoji volji, misleč, da je to dolžna storiti in ne da bi bila pri tem opozorjena na privilegij, da kot žena obdolženca ni dolžna pričati. Nasprotno tolmačenje bi namreč pomenilo izigravanje pravne dobrote, ki jo daje zakon privilegirani priči. Seveda pa bo lahko sodišče zaslišalo socialno delavko o njenih opažanjih oziroma zaznavah v zvezi z vedenjem oškodovanke, njenim psihičnim in fizičnim stanjem ipd., saj za upoštevanje takšnih izjav ni nikakršnih procesnih ovir. Isto velja tudi za uradni zaznamek (ekskluzija le glede vsebine izjave oškodovanke, medtem ko se bo na ostale navedbe v uradnem zaznamku sodba lahko oprla).

13. Neutemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, kjer zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker opis očitanega kaznivega dejanja naj ne bi imel vseh znakov. V sodbi se obsojencu očita, da je bil fizično nasilen do S. Z. tudi že leta prej, pri čemer obdobja predhodnega nasilja v sodbi ni opredeljenega, kar je pomembno predvsem glede na to, da takšna opredelitev zajema tudi obdobje izpred nastopa veljavnosti KZ-1. Meni tudi, da časovna opredelitev točno neugotovljenega dne pred 11. 4. 2009 ne ustreza zahtevi po določnosti izreka sodbe.

14. Z izpodbijano sodbo je bil L. Z. spoznan za krivega storitve (enega) kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki je kulminiralo z dvema dogodkoma, in sicer prvim neugotovljenega dne pred 11. 4. 2009 in drugim točno neugotovljenega dne po 11. 4. 2009. Besedilo v izreku „leta prej, večkrat tedensko“, ne pomeni očitka novih kaznivih dejanj, temveč le opisuje stanje v družini, oziroma odnos med obdolžencem in oškodovanko. Gre za okoliščine, ki utrjujejo objektivni pogoj kaznivosti pri tem kaznivem dejanju, to je spravljanje oškodovanca v podrejen položaj. Glede drugega očitka, to je nedoločnosti časa storitve kaznivega dejanja pa Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da čas storitve ni element kaznivega dejanja, je pa pomembna okoliščina npr. pri določenih kaznivih dejanjih, kot so kazniva dejanja storjena zoper spolno nedotakljivost mladoletnikov, v primerih, ko bi lahko z določitvijo časa v razponu bil storilec mladoleten, v primerih, ko preti zastaranje, ali pa v primeru, ko bi obdolženec lahko dokazoval alibi. Je pa čas pomemben v vsakem primeru zaradi individualizacije dejanja in s tem možnosti, ki je dana obdolžencu za obrambo. Tem zahtevam, pa v konkretnem primeru zadošča tudi očitek v časovnem razponu, to je nekaj dni pred 11. 4. in nekaj dni po 11. 4. 2009. 15. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev procesnega zakona izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo izločiti izjavo uslužbenke CSD U. L. ter del uradnega zaznamka CSD o razgovoru z oškodovano S. Z. v delu, kjer je poveza vsebina njenih navedb uslužbencem CSD-ja ter za tem sprejeti odločitev o obtožbi glede na ostale v postopku izvedene dokaze.