Jedro

Glede na pretečeni čas in dejstvo, da strokovno komisijo, ki poda v zadevi mnenje, imenuje minister istega ministrstva, ki v zadevi odloča, težave pri sestavljanju te komisije zaradi neodzivnosti Zdravniške zbornice Slovenije ne morejo biti okoliščina, ki bi zadostovala za presojo, da v zadevi iz opravičljivih razlogov po štirih mesecih od prejema sodbe ni bila sestavljena niti komisija.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni od prejema sodbe odloči o zahtevi tožeče stranke za priznanje poklicne kvalifikacije „doktorica dentalne medicine specialistke otroškega in preventivnega zobozdravstva“.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica je 2. 4. 2014 vložila tožbo, ker Ministrstvo za zdravje ni ravnalo v skladu s sodbo tega sodišča I U 344/2013 z dne 13. 11. 2013, v katerem mu je bilo naloženo, da v roku 60 dni od prejema sodbe odloči o tožničini zahtevi za priznanje poklicne kvalifikacije „doktorica dentalne medicine specialistka otroškega in preventivnega zobozdravstva“. V tožbi pojasnjuje, da je toženko s pozivom, ki je bil Ministrstvu za zdravje vročen 4. 3. 2014, pozvala, naj v naslednjih sedmih dneh odloči o njeni zahtevi. Ker odločba ni bila izdana, tožnica vlaga ponovno tožbo zaradi molka organa.

Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in samo odloči o stvari, tako da tožnici prizna zahtevano poklicno kvalifikacijo, ker da bi ji vnovični postopek na ministrstvu prizadejal dodatno nepopravljivo škodo. Z vsakim dnem, ko o njeni vlogi ni odločeno, ji je onemogočeno opravljanje pridobitnega dela v njenem poklicu, s tem pa onemogočena zagotovitev sredstev za preživljanje sebe in družine. Sklicuje se na prvi in drugi odstavek 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Podrejeno predlaga, naj sodišče Ministrstvu za zdravje naloži, da v roku 30 dni po prejemu sodbe odloči o njeni zahtevi. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da v skladu z Zakonom o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist (v nadaljevanju ZPPKZ) toženka popolno zahtevo posreduje v mnenje strokovno posvetovalni komisiji, ki jo imenuje minister. Toženka torej brez njenega mnenja ne more odločiti. Ker pa sama nima seznama oseb, ki bi lahko sodelovali v komisiji in ker glede na stališče Komisije za preprečevanje korupcije, da kontaktiranje koordinatorjev specializacij za predlaganje članov komisije povečuje možnost korupcije, je po prejemu sodbe I U 344/2013 zaprosila Zdravniško zbornico Slovenije za predlog članov komisije. Kljub večkratnim zaprosilom, sestankom in telefonskim klicem je ta predlog prejela šele 22. 4. 2014, naslednji dan pa izdala sklep o imenovanju komisije v obravnavani zadevi. Ker mora komisija v skladu z 8. členom ZPPKZ podati obrazloženo mnenje v 30 dneh od prejema zahteve, sicer se šteje, da je mnenje pozitivno, bo toženka o zadevi odločila najkasneje do 26. 5. 2014. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožba vložena zaradi ponovnega molka, saj Ministrstvo za zdravje v postopku priznanja tožničine poklicne kvalifikacije ni izdalo odločbe v roku, kot ji je bilo naloženo s predhodno sodbo tega sodišča I U 344/2013 z dne 13. 11. 2013. Če pristojni organ ne ravna po navodilu sodišča in stranka zaradi tega vloži tožbo, sodišče v skladu z drugim odstavkom 69. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ravna po drugem in tretjem odstavku 65. člena tega zakona, torej po določbah, ki veljajo v primeru molka organa po odpravi izpodbijanega upravnega akta v prejšnjem upravnem sporu.

V skladu s tretjim odstavkom 65. člena sodišče odloči o stvari, če meni, da poslano sporočilo toženke ne opravičuje organa, da ni izdal odločbe, v nasprotnem primeru pa tožbo zavrže. Sodišče zato najprej ugotavlja, da razlogi, ki jih je toženka navedla v odgovoru, niso utemeljeni razlogi za neizdajo odločbe v zvezi s tožničino zahtevo, ki jo je Ministrstvo za zdravje po podatkih upravnih spisov prejelo že 11. 4. 2012. Glede na pretečeni čas in dejstvo, da strokovno komisijo, ki poda v zadevi mnenje, imenuje minister istega ministrstva, ki v zadevi odloča (prvi odstavek 8. člena ZPPKZ, Uradni list RS, št. 107/2010), težave pri sestavljanju te komisije zaradi neodzivnosti Zdravniške zbornice Slovenije ne morejo biti okoliščina, ki bi zadostovala za presojo, da v zadevi iz opravičljivih razlogov po štirih mesecih od prejema sodbe (po podatkih upravnih spisov jo je toženka prejela 29. 11. 2013) ni bila sestavljena niti komisija. Po 35. členu ZPPKZ bi moral namreč minister imenovati komisije iz prvega odstavka 8. člena tega zakona v petnajstih dneh od dneva uveljavitve zakona, to je do 14. 1. 2012. Glede na navedeno ni podlage za zavrženje obravnavane tožbe.

Drugi odstavek 65. člena ZUS-1 določa, da sme sodišče v primeru ponovnega molka odločiti o stvari (torej o tožničini zahtevi za priznanje poklicne kvalifikacije), če organ po sicer že pretečenem roku tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, stranka pa s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je toženka naknadni poziv za izdajo odločbe prejela 4. 3. 2014, v zadevi pa ni odločila. Kljub navedenemu pa po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za odločanje o tožničini zahtevi za priznanje poklicne kvalifikacije. V obravnavanem primeru namreč ne gre za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, odločanja o sami upravni stvari pa ne zahteva niti narava pravice do priznanje poklicne kvalifikacije. Poleg tega je iz odgovora na tožbo in predloženih upravnih spisov razvidno, da je bil sklep o imenovanju strokovno posvetovalne komisije, ki je v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPPKZ pristojna za oblikovanje mnenja v postopku priznavanja posamezne vrste poklicne kvalifikacije, že izdan (23. 4. 2014). V skladu z drugim odstavkom istega člena bo morala komisija opraviti delo v 30 dneh, če mnenja ne bo dala, pa se bo štelo, da je to pozitivno. Ker je tudi tožnica v tožbi navedla, da njena vloga (do takrat) ni bila posredovana strokovno posvetovalni komisiji, ne drži tožbena trditev, da naj bi podatki postopka dajali zanesljivo podlago za meritorno odločitev. Mnenje omenjene komisije, ki je nujni del postopka, še ni bilo izdano, niti ni potekel rok za izdajo tega mnenja.

Sodišče zato ni sledilo tožničinemu predlogu za prevzem upravnega odločanja in je tožbi ugodilo tako, da je toženki naložilo izdajo upravnega akta (prvi odstavek 69. člena ZUS-1). Pri določitvi roka za odločitev je upoštevalo stanje upravnega postopka (zadeva je v obravnavi pri strokovno posvetovalni komisiji), zato sodišče meni, da bo v roku, ki ga je predlagala tudi tožnica, lahko izdana še odločba.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetniška družba, zato se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v obravnavanem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).