Jedro

To, da se je prva tožena stranka z uživanjem alkohola pred škodnim dogodkom sama spravila v stanje, ki je pomembno vplivalo na njene duševne funkcije, to je na ustrezno razumsko presojo in sposobnost obvladovanja afektov, utemeljuje zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za razbremenitev odgovornosti po drugem odstavku 159. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati 1.478,628 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2003 in 8.810 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1994 ter mu povrniti 723.715 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2006. Ocenilo je, da so podane vse predpostavke odškodninskega delikta, vključno s krivdno odgovornostjo prve tožene stranke, saj se je z uživanjem alkohola sama spravila v stanje bistveno zmanjšane sposobnosti za razsojanje v kritičnem trenutku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni bila zmožna razsojati, zato so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo prvega odstavka 159. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR). Očitno je, da je prvi toženec zaradi svoje nesposobnosti v psihičnem in razumskem pogledu ravnal drugače, kot bi sicer ravnala velika večina ljudi. Sodišče bi moralo pridobiti še mnenje konzilija zdravnikov psihiatrov. Sodišče druge stopnje ni sprejemljivo odgovorilo na pritožbeni ugovor tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve tega dokaznega predloga. Sklicevanje na razveljavljeno sodbo je neresno, sklep, da je bil dokazni predlog nesubstanciran, pa je brez podlage. Prvi toženec spoštuje navodila zdravnikov in ne pije nobenega alkohola, zato je deplasirano govoriti o "akutni alkoholiziranosti" v času škodnega dogodka. Druga toženka ne more biti solidarno odgovorna za nastalo škodo, saj pri poškodovanju vozila ni z ničemer sodelovala. Materialnopravno je zgrešeno tudi stališče sodišč o višini škode. Tožnik je svoj avtomobil pustil ob zidanici toženih strank in s tem omogočil nepridipravom, da so ga dobesedno "oskubili". Če bi vozilo po škodnem dogodku odstranil, ne bi utrpel tako visoke škode.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., 45/08, v nadaljevanju ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Revizijsko sodišče se zato ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati s tistimi trditvami v reviziji, ki po svoji vsebini pomenijo prikrito polemiko z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in kasneje sprejelo sodišče druge stopnje (da prva tožena stranka ne pije alkohola in ob škodnem dogodku ni bila vinjena; da druga tožena stranka ni sodelovala pri poškodovanju vozila tožeče stranke).

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog tožene stranke, da se pridobi mnenje konzilija zdravnikov psihiatrov, ki ga je postavila 12.1.2004 po izdelanem izvedenskem mnenju sodne izvedenke za psihiatrijo z dopolnitvijo. ZPP namreč predpisuje ponovitev dokazovanja z novim izvedencem le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni podvomilo o pravilnosti izvedenskega mnenja niti na nejasnosti, pomanjkljivosti ali protislovja ni konkretizirano opozorila tožena stranka, ni nastopil procesni položaj, v katerem bi moralo sodišče zahtevati mnenje drugih izvedencev. Prav to okoliščino je izpostavilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ob dejstvu, da za zavrnitev dokaznega predloga zadošča že njegova nesubstanciranost, prizadevanje tožene stranke, ki izpodbija pravilnost dodatnih argumentov, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje (obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga v razveljavljeni sodbi z dne 9.2.2004), ne more biti uspešno.

Neutemeljeni so tudi ugovori materialnopravne narave, pri katerih tožena stranka vztraja v reviziji. Na revizijski stopnji neizpodbojna dejanska ugotovitev, da se je prva tožena stranka z uživanjem alkohola pred škodnim dogodkom sama spravila v stanje, ki je pomembno vplivalo na njene duševne funkcije, to je na ustrezno razumsko presojo in sposobnost obvladovanja afektov, utemeljuje zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za razbremenitev odgovornosti po drugem odstavku 159. člena ZOR. V skladu s citirano določbo se povzročitelj škode krivdne odgovornosti lahko razbremeni le, če dokaže, da ni kriv, da je zašel v stanje nerazsodnosti, ali pa, da ga je v tako stanje spravil kdo drug (tretji odstavek 159. člena ZOR). To pomeni, da gre v primerih presoje odškodninske odgovornosti po pravilih civilnega prava za postroženo odgovornost, ki ustreza odgovornosti za mešano naključje. Prvi toženi stranki, ki je ravnala v nasprotju z izrecnimi navodili zdravnikov, da ne sme piti alkohola, je mogoče očitati malomarnost v razmerju do nastale posledice nerazsodnosti kot stanja, v katerem je povzročila škodo na tožnikovem avtomobilu.

Končno je bilo v obravnavani zadevi spoštovano tudi načelo, da je oškodovanec s svojim ravnanjem po škodnem dogodku dolžan preprečevati nastanek večje škode (prvi odstavek 192. člena ZOR). Podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke so bile fotografije, posnete 20.12.1993, ne pa stanje avtomobila v času izdelave izvedenskega mnenja. Tožnikovo opustitev, da svoje vozilo odstrani s kraja dogodka, bi bilo mogoče opredeliti kot kršitev dolžnosti zmanjševanja škode le pod pogojem, da bi tožena stranka zatrjevala in dokazala, da so tretji iz avtomobila odnesli nadomestne dele in ga tako "oskubili" v času do 20.12.1993. Takšne, v časovnem smislu opredeljene trditve, tožena stranka ni postavila.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).