Jedro

V obravnavanem primeru je sporno, ali je treba tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe organa prve stopnje po nadzorstveni pravici obravnavati vsebinsko ali pa jo kot nedovoljeno zavreči. Stališče tožene stranke, da ni upravičena presojati zadeve z uporabo tega izrednega pravnega sredstva zato, ker je odločala že o pritožbi in to zavrnila ter torej prvostopenjsko odločbo potrdila kot zakonito, po presoji sodišča ni utemeljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za finance št.DT499-01-348/2011 z dne 29. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance zahtevo za odpravo odločbe Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 01-05798 z dne 16. 9. 2008 po nadzorstveni pravici, zavrglo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Ljubljana s svojo odločbo z dne 16. 9. 2008 tožniku odmeril dohodnino za leto 2007. Na omenjeno odločbo je zavezanec vložil pritožbo, ki pa je bila na Ministrstvu za finance dne 26. 8. 2009 zavrnjena, tožba na Upravno sodišče pa ni bila vložena.

2. V nadaljevanju je tožnik vložil zahtevo za odpravo zgoraj imenovane odločbe Davčnega urada Ljubljana po nadzorstveni pravici. V predlogu navaja, da sta Upravno sodišče in Vrhovno sodišče v podobnih primerih ugotovila napačno uporabo 120. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2), ki je bila podlaga tudi za odločanje v njegovi zadevi. Davčna organa pa sta na podlagi omenjenega člena odločila drugače, kot Upravno in Vrhovno sodišče RS. Meni, da dosežena pravica pripada tudi njemu, saj gre pri odločitvah Vrhovnega in Upravnega sodišča RS za sodno prakso.

3. Davčni organ ugotavlja, da je podlaga za odločanje drugi odstavek 88. člena ZDavP-2. V primeru, ko je drugostopni organ že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil ter odločbo tako presodil za zakonito, pa v okviru izrednega pravnega sredstva ne more odločiti drugače. S presojo pritožbe je bila tako zavezančeva pravica do presoje zakonitosti že izčrpana. Za podkrepitev svojega stališča pa navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 10. 1959 št. UI 552/59. Pojasnjuje, da je sodišče takšno stališče zavzelo glede na ureditev in hierarhijo pravnih sredstev, po kateri obstoji možnost vložitve tožbe zoper drugostopno odločbo, zoper sodbo pa je zakonsko urejeno redno in izredno pravno sredstvo po ZUS.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je bila tožniku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-155/02 z dne 22. 4. 2006 in na njegovi podlagi sprejetega ZPIZVZ-A (Uradni list RS, št. 118/06), tožniku priznana pravica do izplačila pokojnine za več let nazaj. Pri odmeri dohodnine za leto 2007 pa je davčni urad zmotno uporabil materialno pravo in odločil v nasprotju z določbo prvega odstavka 120. člena ZDoh-2. Da gre za nepravilno uporabo materialnega prava, izhaja iz odločitev Vrhovnega sodišča RS v reviziji v podobnih primerih. Zato tožnik predlaga, naj se izpodbijani sklep odpravi in tožnikovemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijani sklep odpravi in ga vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve svojega sklepa.

6. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici, saj gre za zadevo iz druge alinee drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). O zadevi je odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 7. Tožba je utemeljena.

8. V danem primeru je med strankama sporno, ali je potrebno tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe organa prve stopnje po nadzorstveni pravici obravnavati vsebinsko ali pa jo, ker ni dovoljena, zavreči. Ni sporno, da je odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici iz 88. člena ZDavP-2, kot tudi odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici iz 274. člena ZUP, uvrščena v poglavje med izrednimi pravnimi sredstvi.

9. Odločitev tožene stranke, da ni upravičena presojati zadeve z uporabo tega izrednega pravnega sredstva iz razloga, ker je sodelovala že v rednem upravnem postopku s pritožbo (kar utemeljuje z hierarhičnim nadzorom in sodbo U I 552/59 Vrhovnega sodišča Slovenije), po mnenju sodišča ni utemeljena. Gre namreč za dvoje različnih pravnih sredstev, ki sta v zakonu tudi posebej urejeni. Tolmačenje, kot ga ponuja tožena stranka, pa v zakonu ni niti zapisano, niti iz njega ne izhaja. Če bi obveljajo stališče tožene stranke, bi omenjeno izredno pravno sredstvo dejansko pomenilo le izvajanje pritožbenega postopka v nekoliko ožjem obsegu, za kar pa ni pravne podlage, niti v ZDavP-2 niti v ZUP. Tako drugi odstavek 88. člena ZDavP-2 določa, da lahko odmerno odločbo davčni organ po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Pri odmerni odločbi gre za tako odločbo, ki je bila izdana in vročena stranki in to ne glede na to, ali jo je bilo mogoče izpodbijati s pritožbo ali ne. Po omenjeni dikciji zakona pa je mogoče presojati po nadzorstveni pravici tudi dokončno odločbo, odločbo, zoper katero je bil sprožen upravni spor, in tudi še pravnomočno odločbo, ker je izdaja in vročitev odločbe pogoj za njeno dokončnost in pravnomočnost, kot to določata 224. in 225. člen ZUP. Ker med strankama ni sporno, da je upravičeni predlagatelj za odpravo in razveljavitev odmerne odločbe lahko tudi tožeča stranka, so vse predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za to, da tožena stranka, kot pristojni organ iz 275. člena ZUP, vzame zahtevo stranke po nadzorstveni pravice v vsebinsko obravnavo, izpolnjene. Niti ZDavP-2 niti ZUP ne govorita o tem, ali gre za odločbo, ki jo je izdal prvi ali drugostopenjski upravni organ. Tudi rok petih let od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek ne more biti sporen. Dvoma tudi ni, da tožeča stranka v svojih zahtevah uveljavlja razlog, ki je po zakonu lahko razlog za omenjeno izredno pravno sredstvo, to je prekršitev materialnega zakona. Toženi stranki zato preostane le še, da tožnikovo zahtevo vzame vsebinsko v obravnavo in pri tem presodi, ali je bil v danem primeru materialni zakon res prekršen ali ne.

10. Sodišče ob tem še pripominja, da se odločbo, na katero se sklicuje tožena stranka, to je sodba Vrhovnega sodišča RS, št. U-I-552/59 z dne 24. 10. 1959 nanaša na čas, ko je veljal ZUP/86, ZDavP pa sploh še ni bil v veljavi. Za razliko od veljavnega ZUP oziroma ZUP/86, ki določa, da mora biti materialni zakon očitno kršen (torej, da je kršitev mogoče ugotoviti le direktno), ZDavP očitne kršitve ne določa. Za očitno kršitev gre, če je materialni zakon v formulaciji jasen in ga je mogoče razbrati ter razumeti samo v enem smislu, uporabil pa se je v nasprotju s tem smislom. Do očitne kršitve materialnega zakona lahko pride tudi, kadar je organ uporabil na pravno razmerje napačen materialni zakon. Od očitne kršitve materialnega zakona pa je potrebno razlikovati zgolj kršitev materialnega zakona. Zaradi nezadostne jasnosti v formulacijah, kar je posledica nepreciznega izražanja, se da materialni zakon večkrat razumeti ali uporabiti na dva ali več načinov. Če se je organ v izdani odločbi odločil za eno od možnih razlag pri interpretaciji materialnega zakona, ne moremo govoriti o očitni kršitvi materialnega zakona, pač pa zgolj o njeni kršitvi. Če se torej organ v izdani odločbi odloči za eno interpretacijo, to še ne pomeni, da je ta edina pravilna in da zaradi slednjega ob ponujeni drugačni interpretaciji zakona ne bi mogel, ne glede na to, da je v rednem postopku odločbo spoznal za pravilno in zakonito, sprejeti v izrednem postopku drugačnega stališča do uporabe materialnega zakona. V tem je ravno smisel izrednih pravnih sredstev. Že iz samega naziva izrednega pravnega sredstva, da gre za odločanje po nadzorstveni pravici, je mogoče tudi razbrati namen, da gre v danem primeru za odločitev, ki učinkuje širše kot pa pritožba v konkretnem primeru. Z omenjenim izrednim pravnim sredstvom se namreč ne odloča le o zakonitosti subjekta v konkretnem primeru, pač pa se z omenjenim pravnimi sredstvom tudi nadzoruje in s tem zagotavlja enakopravno obravnavanje subjektov v enaki dejanski in pravni situaciji. Gre za hierarhični nadzor, ki ga opravi pristojni organ nad zakonitostjo odločb, izdanih v konkretnih upravnih zadevah v upravnem postopku, tako na prvi kot na drugi stopnji. Nenazadnje je v tem smislu tožeča stranka tudi oblikovala svoj ugovor, ko je navedla, da je upravni organ ob isti dejanski in pravni situaciji pri ostalih fizičnih osebah 120. člen ZDoh-2 tolmačil drugače kot pri tožniku. Sodba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, je tako zlasti ob dejstvu, da ne temelji na predpisu, ki je podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, glede na povedano neustrezna.

11. Po navedenem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Upravni organ naj izpodbijano odločbo vzame v obravnavanje vsebinsko, pri čemer je v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.