Jedro

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tako, da je ugotovilo, da delavcu delovno razmerje ni prenehalo, ker odpoved ni postala dokončna in je vzpostavilo delovno razmerje. Na pritožbo toženca je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje tako, da je sklenilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil v času odpovedi dovoljen zoper odpoved sodni postopek. Predlog na sodišče pa je bil vložen prepozno. Rok za pritožbo je bil napisan v pogodbi o zaposlitvi, pa tudi inšpektor ga je opozoril (tožnika) na 15 dnevni rok za vložitev predloga na sodišče. Reviziji, ki jo je vložil tožnik je sodišče ugodilo in razveljavilo sklep sodišča druge stopnje. Odpoved ni imela pravnega pouka, čeprav je takrat že veljal 102. a člen ZDR in ni gotovo, da je tožnik vedel, kdaj je začel teči 15 dnevni rok. Kršeno je torej bilo določilo materialnega prava.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, s katerim je izpodbijal sklep o odpovedi delovnega razmerja brez datuma, in po katerem naj bi mu delovno razmerje prenehalo 19.9.1991. Ugotovilo je, da tožnik še ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo in je treba njegovo vlogo upoštevati kot pravočasen ugovor ter ga odstopiti v reševanje toženki. Ugotovilo je, da tožniku še ni prenehalo delovno razmerje, zato ga je dolžna toženka pozvati na delo in mu za čas do dokončnosti odločbe priznati vse pravice iz dela in po delu. Zoper odločbo in sklep se je pritožila toženka. Ob reševanju pritožbe je sodišče druge stopnje odločbo in sklep tako spremenilo, da se je odločba kot sklep glasila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, ker je predlog za sodno varstvo vložen na sodišče prepozno. Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da ima listina na podlagi katere naj bi mu prenehalo delovno razmerje, take pomanjkljivosti, da je ni mogoče šteti kot odločbo, proti kateri bi lahko uveljavljal sodno varstvo. Razen tega je toženka dne 4.3.1994 tožniku ponovno izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Iz tega izhaja, da mu delovno razmerje ni prenehalo leta 1991. Z zadnjo odločbo je bilo tožniku odpovedano delovno razmerje z 9.2.1994. Delovno razmerje tožnika je trajalo do 9.2.1994, pa tudi sicer je vložil zahtevo za sodno varstvo pravočasno, saj jo je vložil v petnajstdnevnem roku po tem, ko ga je inšpektor opozoril na ta rok. Predlagal je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da ostaneta v veljavi sklep in odločba sodišča prve stopnje, ali izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki je vložila odgovor na revizijo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94, UZ), smiselno uporablja kot republiški predpis. Toženka je v odgovoru na revizijo navedla, da tožnik ni vložil zahteve za varstvo pravic v petnajstdnevnem roku, čeprav je bil v pogodbi o zaposlitvi tak pravni pouk. Dne 4.3.1994 je tožniku res izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja zato, da bi se zavarovala, če bi pritožbeno sodišče njeno pritožbo zoper sklep in odločbo sodišča prve stopnje zavrnilo. Ta odpoved pa nima nobene veljave.

Revizija je utemeljena.

386. člen ZPP določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. Po prvem odstavku 400. člena tega zakona lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, kot v obravnavanem primeru.

Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določilo 142. člena kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih, med delavci in samostojnimi obrtniki (Uradni list SRS, št. 18/89), ki je tudi v skladu z 216. členom zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/74 in 18/88) in ki se je uporabljal na podlagi 137. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/90, 5/91 in 73/93) do uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št.19/94). Po tem določilu postane sklep zasebnega obrtnika, s katerim je bilo odločeno o pravici oziroma obveznosti delavca dokončen in ima delavec pravico začeti postopek za varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bil pravni pouk o sodnem varstvu v pogodbi o zaposlitvi z dne 1.9.1990 in da je bil tožnik še pred iztekom pritožbenega roka od inšpektorja za delo opozorjen na petnajstdnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Ne glede na te ugotovitve pa izpodbijani sklep ni zakonit. Ko je toženka v letu 1991 odpovedala tožniku delovno razmerje, je že veljalo določilo 102. a člena sedaj veljavnega zakona o delovnih razmerjih, po katerem dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja mora imeti pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje delavec uveljavlja pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti. Odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca. Odpoved delovnega razmerja tožencu iz leta 1991 je dokončna odločba in je bilo treba zakonitost te odločbe preizkusiti po določilih tega člena. Ne glede na to, da je bil pravni pouk o sodnem varstvu v pogodbi o zaposlitvi, zakon določa, da mora biti pravni pouk tudi v dokončni odločbi, zato ni mogoče šteti, da je delavec sam odgovoren za posledice, ker pravnega pouka v pogodbi ni upošteval. V zapisniku z dne 26.8.1991, ki je bil sestavljen na upravi za inšpekcijo občine, je napisano, da je bil tožnik opozorjen na petnajstdnevni rok za vložitev zahteve za varstvo pravic, vendar iz zapisnika ni razvidno, ali mu je bilo pojasnjeno, kdaj začne teči ta rok. Drugi dokazi o tem niso bili izvedeni, revizija pa zastopa stališče, da začne teči petnajstdnevni rok od dneva, ko je tožnik dobil pravni pouk ter je mogoče, da je tožnik pravni pouk tako razumel. Določila 102. a člena zakona o delovnih razmerjih so nedvoumna in ker odpoved delovnega razmerja iz leta 1991 nima pravnega pouka, je treba ugotoviti, da neupoštevanje tega določila s strani toženke, ne more biti v škodo tožnika. Tožnik je imel pravico dobiti odpoved delovnega razmerja v obliki, ki jo določa zakon, saj le v tem primeru ne bi bilo dvoma ali je imel možnost uveljaviti pravico do sodnega varstva ali ne.

Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo treba na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.