Jedro

Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS, da je podan dokaz, da se opravlja pridobitna dejavnost brez predpisanih dovoljenj, ker je inšpektor zalotil tožnika pri opravljanju dejavnosti, to je ometavanja notranjega dela garaže za tretjo osebo, in ugotovitev, da tožnik opravlja to dejavnost za plačilo in da nima potrebnih dovoljenj, vse to pa je sam tožnik izjavil na zapisnik, ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da gre v danem primeru za enkratno uslugo prijatelju in da tožnik za svoje delo ni ničesar računal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Tržnega inšpektorata RS, Enota A z dne 27. 10. 1997. Organ prve stopnje je tožniku prepovedal opravljanje obrtne dejavnosti "splošna zidarska dela", ker nima ustreznega dovoljenja. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da Zakon o gospodarskih družbah (v 6. odstavku 4. člena v povezavi s 75. členom) določa, da lahko podjetnik začne opravljati dejavnost na podlagi priglasitve pri organu, pristojnem za javne prihodke in da mora priglasitev vsebovati tudi dokazila, da podjetnik izpolnjuje vse pogoje za opravljanje dejavnosti v skladu z zakonom. Tožena stranka nadalje navaja, da je organ prve stopnje ugotovil, da tožnik nima ustreznega dovoljenja za opravljanje obrtne dejavnosti "splošna zidarska dela". Tožena stranka navaja, da kljub temu, da to dejavnost tožnik zanika, se tožena stranka sklicuje na zapisnik, ki je bil narejen v času inšpekcijskega pregleda, ko je tožnik izjavil, koliko računa za opravljeno delo. Tožena stranka nadalje navaja, da je bil organ prve stopnje dolžan prepovedati opravljanje dejavnosti, ki se opravlja brez ustreznega dovoljenja na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o tržni inšpekciji.

Tožnik v tožbi navaja, da se z obrtno dejavnostjo "splošna zidarska dela" ni nikoli ukvarjal. V času inšpekcijskega ogleda je bil res v garaži na S ulici v kraju A, vendar je delal na podlagi prošnje prijatelja in za svoje delo ni ničesar zaračunal. Nadalje navaja, da je zapisnik sicer podpisal, vendar ga ni predhodno prebral. Navaja, da si za enkratno uslugo prijatelju prav gotovo ni dolžan predhodno pridobiti dovoljenja ali odločbe pristojnega organa, da izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnika zoper odločbo organa prve stopnje in se ta odločba odpravi ter postopek zoper tožnika ustavi.

Tožena stranka je predložila le upravne spise, odgovora na tožbo ni predložila.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

V tem upravnem sporu je sodišče že odločilo s sodbo opr. št. U... z dne 10. 2. 2000, ki pa je bila razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up ... z dne 8. 10. 2003. V svojih napotilih je Vrhovno sodišče RS navedlo, da sta se tako organ prve stopnje kot tožena stranka oprla pri svoji odločitvi na zapisnik o inšpekcijskem ogledu z dne 24. 10. 1997 in je po presoji sodišča to javna listina, saj sta jo podpisala tako tožnik kot njegov sodelavec AA. Po presoji pritožbenega sodišča se v obravnavanem primeru v tem zapisniku ugotovljena dejstva štejejo za dokazana. Zato je tržna inšpektorica na podlagi izjav samega tožnika pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje v zadevi in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialne predpise ter tožniku na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o tržni inšpekciji utemeljeno prepovedala opravljati zidarsko dejavnost. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da se je tožnik v času inšpekcijskega ogleda 24. 10. 1997 nahajal v garaži in opravljal ometavanje v notranjosti garaže na naslovu S ulica v kraju A. Iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu izhaja, da ga je podpisal tako tožnik kot njegov sodelavec AA in to brez pripomb. Na zapisnik je tožnik izjavil, da zaračuna naročniku za svoje delo 700 SIT, njegov sodelavec AA pa 400 SIT na uro. Zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 24. 10. 1997 je javna listna, kot to določa 1. odstavka 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Po presoji Vrhovnega sodišča RS se štejejo za dokazana v tem zapisniku ugotovljena dejstva, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi same izjave tožnika, da za svoje delo naročniku zaračunava 700 SIT na uro, njegov sodelavec pa 400 SIT na uro, organ prve stopnje pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje, zato je organ prve stopnje tudi pravilno uporabil določilo 1. odstavka 15. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju ZTI), zato je utemeljeno prepovedal opravljati zidarsko dejavnost tožniku.

Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS, da je podan dokaz, da se opravlja pridobitna dejavnost brez predpisanih dovoljenj, ker je inšpektor zalotil tožnika pri opravljanju dejavnosti, to je ometavanja notranjega dela garaže za tretjo osebo, prav tako je bilo ugotovljeno, da tožnik opravlja to dejavnost za plačilo in da nima potrebnih dovoljenj, vse to pa je sam tožnik izjavil na zapisnik, zato ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da gre v danem primeru za enkratno uslugo prijatelju in da tožnik za svoje delo ni ničesar računal. Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava, ker glavna obravnava ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu navedlo, da je organ prve stopnje pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialne predpise. Tožnik se do tega stališča ni opredelil oziroma mu po prejemu sklepa z dne 8. 10. 2003 ni oporekal oziroma navedel konkretne okoliščine in predlagal konkretne dokaze, ki bi utemeljeno kazali, da je bilo kljub stališču Vrhovnega sodišča RS ugotovljeno dejansko stanje zmotno. Ker tožnik tega ni storil, sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, ker glavna obravnava ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi stvari.