Jedro

Vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke kot povzročitelja škode ni predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, temveč gre le za eno od predpostavk odškodninske obveznosti oziroma civilnega delikta.

Prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja je dopustna le do pravnomočno končanega postopka pred drugim pristojnim organom. Vložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju ni razlog za prekinitev postopka. Pritožbeni razlogi o ustvarjanju sodne prakse, ki jih pritožnik zasleduje z vložitvijo ustavne pritožbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča v primerjavi z načelom ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevaje ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne odtehtajo čakanja na morebitno odločitev ustavnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev pravdnega postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-95/16. 2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga, naj višje sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bilo o predhodnem vprašanju pravnomočno odločeno. Zoper pravnomočno odločitev je vložila pravno sredstvo - ustavno pritožbo. Ne strinja se s pavšalnim izenačevanjem o odločanju v vseh zadevah na enak način - ne glede na vsebino spora in vprašanja. V obravnavanem primeru gre za ustvarjanje sodne prakse na področju odpovedi pogodbe o koncesiji po Zakonu o lekarniški dejavnosti (ZLD). Odločitve rednih sodišč so bile vsakič drugačne. Revizijsko sodišče je na koncu spremenilo pravnomočno odločitev višjega sodišča in se pri odločitvi oprlo na evropske smernice in predpise, zanemarilo pa določila slovenskega ZLD, česar ne bi smelo storiti. Koncesijsko razmerje se v primeru lekarniške dejavnosti po sedaj veljavnem ZLD-1 ne vzpostavlja s koncesijsko pogodbo, ampak se podeli z odločbo. Zato tudi veljavnosti koncesijske pogodbe oziroma pogodb o koncesiji, kot jo opredeljuje ZLD in sedaj ZLD-1, sodišče ne bi smelo vezati na pravo EU. Sama pogodba ni oblikovalne narave in ne oblikuje koncesijskega razmerja. Edina primerna podlaga za presojo zakonitosti in dopustnosti odpovedi pogodbe o koncesiji je ZLD. Glede na vse izpostavljene posebnosti meni, da ni mogoče vseh primerov enačiti. Ne želi sicer dvomiti v ustaljeno sodno prakso. Izpostavlja le dejstvo, da gre v tem primeru za vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje ne bo reševalo samo. Ker vprašanje še ni dokončno rešeno, je smiselna predlagana prekinitev postopka. Izpodbijana odločba je tudi sama s seboj v nasprotju, ker sodišče pravi, da protipravnost ni predhodno vprašanje v odškodninskem sporu. S tem se pritožnica ne strinja. Vprašanje protipravnosti ni vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o koncesiji. Odškodninski zahtevek je oprla na pravnomočno in izvršljivo sodbo in sklep Upravnega sodišča RS z dne 22. 1. 2010, ki vzpostavlja protipravno ravnanje tožene stranke.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da tožeča stranka ni izkazala, da bo Ustavno sodišče njeno ustavno pritožbo vzelo v obravnavo. ZPP1 v 205. in 206. členu ZPP kot razlog za prekinitev postopka ne določa vložitve ustavne pritožbe. Z ugoditvijo predlogu bi bila tožena stranka v neenakopravnem položaju s tožečo stranko, saj je bil med pravdnim postopkom njen predlog za prekinitev postopka zavrnjen iz enakih razlogov kot sedanji predlog tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je dovoljena obnova pravnomočno končanega pravdnega postopka, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo odškodnine zaradi ugotovljenega protipravnega ravnanja tožene stranke pri odvzemu koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti tožeči stranki v časovnem obdobju od 15. 12. 2009 do 25. 1. 2010. Tožena stranka je predlagala obnovo postopka na podlagi novih dejstev in dokazov - sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 64/2014 z dne 28. 10. 2015, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved koncesijske pogodbe zakonita. Dejstvi odpovedi koncesijske pogodbe in odvzema koncesije z odločbo tožene stranke, na katero opozarja pritožnica, je v prvem odločanju sodišče ugotavljalo in obravnavalo kot ključni za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke v obravnavanem odškodninskem sporu. Po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka je tožnica predlagala prekinitev postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, češ da je 27. 1. 2016 zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS (glede zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe) vložila ustavno pritožbo.

6. ZPP v 206. členu omogoča prekinitev postopka po sklepu sodišča, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Eden od njih je reševanje predhodnega vprašanja, kadar sodišče sklene, da ga ne bo reševalo samo. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Samo neposredno ni predmet odločanja o glavni stvari, čeprav predstavlja smiselno celoto, ki je lahko predmet odločanja o glavni stvari v nekem drugem postopku pred sodiščem ali drugimi državnimi organi. Pritožbeno naziranje, da je vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke kot povzročitelja škode predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, je zmotno. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v 4. točki izpodijanega sklepa gre le za eno od predpostavk odškodninske obveznosti oziroma civilnega delikta. Ugotavljanje zgolj posameznih materialno pravnih predpostavk pravnega razmerja pa ne predstavlja celote, ki je lahko predmet predhodnega vprašanja2. 7. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi rezervnim razlogom v točki 5 izpodbijanega sklepa, da zakonskih pogojev za prekinitev postopka ne bi bilo niti v primeru, če bi držalo pritožbeno naziranje, da je odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o koncesiji predhodno vprašanje v tej pravdi. Razlogi so jasni, zadostni in pravilni, da jih je mogoče preizkusiti. Pritožbeno očitane absolutno bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Pravilno so oprti na drugi odstavek 208. člena ZPP, po katerem je prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja dopustna le do pravnomočno končanega postopka pred drugim pristojnim organom, in na ustaljeno stališče sodne prakse, da vložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju ni razlog za prekinitev postopka. Pritožbeni razlogi o ustvarjanju sodne prakse, ki jih zasleduje z vložitvijo ustavne pritožbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča v primerjavi z načelom ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevaje ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne odtehtajo čakanja na morebitno odločitev ustavnega sodišča. V spisu namreč ni podatkov o teku tega postopka, saj je v prilogi A21 zgolj sporočilo glavne pisarne Ustavnega sodišča RS z dne 28. 1. 2016, da je ustavna pritožba vpisana v vpisnik pod določeno opravilno številko in kakšna bo sestava senata, ki bo predvidoma odločal v postopku preizkusa ustavne pritožbe. Ker ni opore za oceno, da bo postopek z ustavno pritožbo kmalu zaključen, je sprejeta odločitev pravilna.

8. Pritožbeni razlogi niso podani. Izpodbijani sklep je pravilen in ni obremenjen z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (smiselna uporaba 164. člena ZPP). Izpodbijani sklep je procesne narave. Pravdni stroški, ki so nastali z njim, so del stroškov celotnega postopka, zato bo sodišče o njih odločilo s končno odločbo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2005, str. 122.